Dr. Velikonja v Ljubljanski porodnišnici
Nekaj dni nazaj sem bila na posvetu pri psihologinji dr. Velikonji in sem bila več kot razočarana. Pričakovala sem da mi bo vlila optimizma, ne pa ga še tisto zadnje kar sem ga imela odvzela. Ko sem po 1 uri kolikor je trajal posvet stopila iz njene ordinacije so me od žalosti oblile solze…
Kakšne imate ve izkušnje s to psihologinjo?
Pozdravljena!
Tudi jaz sem bila pri njej pred dvemi leti, ko sem prebolevala smrt mojega sinka. Pogosto berem na tem forumu, kako so vsi, ki so jo obiskali, razočarani…
Jaz nisem bila. Vedela sem, da od nje ne morem pričakovati nič posebnega. Nisem šla k njej takoj po smrti, pač pa nekaj mesecev kasneje. Ko se me je moja okolica že naveličala poslušati, oziroma je bil tak morda le moj občutek. Vedela sem, da moram govoriti o njem, da potrebujem poslušalce, a nisem želela s tem ves čas obremenjevati mojih najbližjih.
K psihologinji sem šla točno s tem namenom. Potrebovala sem nekoga, ki bo poslušal, pri komer se bom lahko neobremenjeno zjokala in nato odšla brez slabega občutka. Vedela sem, da mi ne more odvzeti bolečine žalovanja, da bom cel proces morala dati čez sama. In dobila sem res toliko, kot sem pričakovala. Poslušalca in škatlo robčkov.
Ne bodi razočarana zaradi nje. Glej, optimizem so mi poskušali vlivati dobronamerni sorodniki, ki so mi rekli: “Saj boš imela še kakšnega.” ali pa “Saj imaš že eno punčko” in podobno. Verjemi mi, da me je to bolelo bolj kot to, da mi je dr. Velikonja nanizala dejstva žalovanja. Ni poskušala delati čudežev in mi odvzeti bolečine, ker ve, da tega ne more storiti. Vse, kar lahko stori, je, da posluša in odgovori na tvoja vprašanja.
Zame je bilo to dovolj. Česa več niti nisem želela. Žalovati sem morala sama.
Pusti si jokati, išči ljudi, ki bodo pripravljeni poslušati, piši o svoji izkušnji. Delaj karkoli, bolečina mora na plan. Ne pestuj je v sebi. Ta bolečina ni tvoj otrok. Otroci so sestavljeni iz majhnih drobcenih sreč, ne iz bolečine. Ko boš izlila vso bolečino, bodo prišli lepi spomini. Spet se boš lahko smejala, plesala, pripravljena boš na nove izzive, lahko boš razmišljala in se pogovarjala o njem (in z njim) brez da bi zraven jokala.
Pusti si živeti…
Objem, žiža
Zelo slabe. Pred 4 leti mi je umrl sin in ni je bilo za dobit ne luftu,ne v zemlji takorekoč. Ko bi jo najbolj rabila. Ko sem leto in pol kasneje rodila hči v 26.T ,se mi je takoj zjutraj pojavila v sobi. Jaz sem jo poslala ven,ker jo nisem hotela videti. Češ,da mi bo pomagala . Kaj mi bo pomagala-nič. In kasneje je prišlo tudi do konflikta,med mano in njo,ko je hotela ,da TV snema mojo hčerkico v inkubatorju,ko se je borila za življenje. Ma lepo prosim….Takšni ljudje ne bi smeli delati.
Tudi jaz sem bila pri njej in… sem odšla iz ambulante. Kako sem takrat prišla domov…ne vem. Vem le, da nisem šla nikoli več.
Žalostinka… žaluj sedaj. Žal ne vem, kaj se ti je natančno zgodilo, ampak… žaluj sedaj. Izjoči bolečino, pusti žalosti, da pride nadan. Samo ne zapiraj se vase, samo ne pusti, da se žalost “zažre vate”.
Jaz sem pred 10 leti naredila to… zbežala sem od bolečine, jo potrla in zdaj je prišla ven v zelo hudi obliki, obsegu. Že dve leti se zaradi tega zdravim pri psihiatru.
Želim ti…veliko veliko moči, poguma, upanja…
Tanja
Kaj naj recem, tudi jaz sem bila razocarana. Pa nisem pricakovala, da mi bo lahko vzela del bremena in zalosti. Pricakovala pa sem, da mi bo dala moc in upanje za naprej. Kajti brez upanja je tezko ziveti.
Pa ni bilo tako. Pol ure casa si je vzela, mudilo se ji je, ves cas je gledala na uro, jaz pa sem rabila veliko casa, da sem sploh lahko kaj smiselnega povedala, saj se mi se danes po dveh letih naredi cmok v grlu, ko moram govoriti o tem in solze kar vrejo na plano.
Ze tako ali tako sem clovek, ki tezko kar nekomu govori osebne stvari, pri tako obcutljivi stvari se mi pa se posebej zdi, da bi moral imeti psiholog ki dela na tem podrocju nekoliko vec empatije. Vem da ne moremo pricakovati, da bo cutila z nami, saj bi bilo to za enega cloveka ob vseh teh tragedijah prevec.
Pa vseeno malo vec casa, malo bolj prijazne besede, ne samo gola dejstva o zalovanju in konec.
Ko sem jo poslusala, sem imela obcutek da bere ven iz knjige Prazna zibka strto srce. Isti stavki… zato ne rabim hodit tja, teorijo si lahko preberem sama.
Malo sem se razpisala ampak resnicno sem bila razocarana nad tem kar sem dozivela, saj sem pricakovala VELIKO vec, predvsem nekih smernic za naprej, moznosti samopomoci in ne samo dejstvo, da bo trajalo in da je potrebno iti skozi ves proces zalovanja. To vem tudi sama. KAKO? To je pa drugo vprasanje, na katerega pa nisem dobila odgovora. ZAL.
Zanimivo; ce sem prav razumela, je starsema dala za pogledati anglesko kaseto pred 9 leti?!
Nama jo je dala za pogledati (sama dva sva sla v eno sobo skoraj na strehi porodnisnice) pred dvema in sem bila tako sokirana, da sem samo pokimala, sla pogledat in sla domov brez da bi sploh vedela kaj se je pravzaprav zgodilo na tistem “svetovanju”.
Res zalostno, da svetuje videorekorder namesto cloveka.
Mene pa zanima kako ste prišle do te psihologinje? Jaz jo namreč kličem že cel dan, pa se mi nobeden ne oglasi. Ste se morale naročiti? Koliko časa ste čakale, da ste prišle na vrsto?
Vem, da vas je veliko tukaj razočaranih nad njo, ampak ne poznam nobenega drugega psihologa. Po rojstvu mrtvorojene deklice je prišla k meni naslednji dan. Z obiskom sem bila kar zadovoljna,ker več kot to, da me je poslušala in mi dala nekaj napotkov za naprej tudi nisem pričakovala.Takrat mi je to zadostovalo. Po 1,5 mesecu pa čutim, da potrebujem še nekoga za pogovor (upam, da ga bom dobila 🙂 ),ker se mi zdi da je zmeraj hujše. Žal se na svojo zdravnico ne morem obrnit, ker mi ponuja samo tablete, jaz pa bi rada svojo stisko prebolela drugače.
Jaz sem ji poslala mail na [email protected] in mi je takoj odgovorila. Ko sem jo klicala je bila ravno na bolniški, a me je naročila takoj prvi dan službe.
Meni je veliko pomagala, ker sem potrebovala predvsem nekoga, ki razume mojo bolečino, vse ostalo pa moraš tako ali tako predelati sama.
Želim ti veliko moči, na tej trnovi poti.
Pozdrav.
No, kmalu bo en mesec odkar sem bila pri dr. Velikonja. Bila je zelo prijazna, res mi je povedala nekaj stvari, kar sem jih tudi že sama vedela, ampak včasih ni slabo, če ti kdo še enkrat kaj pove. Meni je koristilo. Pri njej sem bila skoraj 1h in 30 min. Se mi zdi, da si je res vzela čas. Jaz jo lahko samo pohvalim.
Težko pa mi je bilo iti zopet v porodnišnico.
Vesela sem da ima še katera od vas pozitivno izkušnjo s to psihologinjo. Prav je, da se oglasimo tudi takšne, saj sicer marsikatera, ki bi jo to pomagalo, ne bo poiskala takšne pomoči. Menim, da poslušalec več nikoli ne škodi.
Tudi jaz se spomnim, kako težko je bilo zopet iti tja… Nisem vedela, dokler me ni dvigalo pripeljalo v tisto grozljivo četrto nadstropje, kjer se je vse začelo… In končalo… Še danes, po skoraj treh letih, me stisne, če pomislim, da bi se spet morala znajti na tistem hodniku… Vedno znova mi zbudi spomine, ki jih ne želim obujati. Ker je bil pred tem moj Samo tako zelo živ. Nato pa je v trenutku postal predmet znanstvene razprave in preiskav, zaradi katerih se je njegov srček ustavil. In še vedno boli…
Pozdravljena!
6 mesecev nazaj sem tudi sama rodila najinega Juša, ki je umrl. Kot vem bi morala dr. Velikonja pridet do vsake mamice, ki se ji zgodi kaj takega. K meni ni prišel nihče. Tudi to, da bodo najinega angelčka pokopali v Parku zvončkov nama ni povedal nihče. Vse to sem prebrala v knjigi Prazna zibka, strto srce, ko sem prišla domov. Po enem mesecu pa sem sama odšla do dr. Velikonje. Mislim, da je veliko odvisno od tega kaj pričakujes od nje. Če potrebuješ nekoga, ki te bo poslušal, boš zadovoljna. Če potrebuješ kaj več, boš razočarana. Jaz sem stopila v kontakt s Petro iz društva Solzice, s katero sva si dopisovali preko maila, saj jaz nisem bila v stanju na osebno srečanje. Ona mi je pomagala veliko več kot dr. Velikonja. Je oseba, ki ima izkušnjo, ko izgubiš otroka in se mi zdi, da ti lahko bolje pomaga.
Se popolnoma strinjam s tabo milko!
Saj verjamem, da so psihologi, psihiatri, terapevti ipd. vsi nacitani in nauceni polno strokovnih prijemov in teorij, samo ni je cez lasto izkusnjo. Samo tisti, ki je obcutil, lahko ve, kako je. Nihce drug. Vsi drugi si lahko to samo predstavljajo, nase predstave pa veste kako zelo so odvisne od tega, kaksni ljudje smo.
Ravno zato je veliko lazje govoriti z nekom, ki ima tako izkusnjo, ki mu niti ni potrebno razlagati podrobnosti, da bi vsaj priblizno razumel. Ker razume ze, ce je samo tisina. tega nekdo brez izkusnje nikoli ne bo zmogel.
Moram še jaz napisati, da ne bo samo toliko negativnih odzivov. Sem bila pri njej in sem bila zadovoljna. Tja sem šla kar malo s strahom, ker sem tukaj prebrala toliko negativnih odzivov. Že ob prihodu se mi je prikupila, ker se mi je opravičila za čakanje (ne vem, če so bile 3 minute??) in mi dala roko ter me lepo sprejela. Potem pa me je lepo vodila čez pogovor in mi povedala stvari glede žalovanja, ipd., ki jih mogoče res že vem (iz literature), ampak je drugače, če jih še enkrat slišiš, pravilno umestiš in si jih razjasniš. Dala je priznanje mojemu otroku ter materinstvu in moji bolečini, kar mi je bilo zelo pomembno. Ne morem sicer reči, da sem šla od nje potolažena ali manj žalostna, ker, kot ste že nekateri napisali, bolečine ti ne more odvzeti nihče. Sem pa sigurno bolj pomirjena, malo sem si osvetlila določene zadeve pa tudi rekla mi je, da se lahko tudi v bodoče obrnem po pomoč k njej, če bi jo potrebovala. In da mi takoj napiše za podaljšanje bolniške ali za skrajšani delovni čas, če bi potrebovala.
Po prvem obisku pri njej sem se čutila razumljeno, čeprav mi je samo navajala, kaj vse me čaka. To je bilo en teden po smrti mojega otroka.
Prišla sem čez 14 dni, ko sem dobila datum in takrat se je vse obrnilo. Govorila mi je o moji ženski samozavesti in ko sem ji rekla, da je zdaj en meter pod zemljo, mi je začela razlagat, da je nikoli nisem imela, da kako je ona vse videla, ko je hodila po svojega otroka v vrtec !!!!!!! in naj bom srečna, ker imam prečudovitega moža, ki je prišel z mano. Meni se je vse zagabilo, k njej sem prišla žalovat in ne reševat svoje samopodobe.
Na žalost se je moj mož, podkurjen z njeno hvalo njega, z njo strinjal, a samo nekaj ur. Ko je dojel in premlel, kaj se je v resnici dogajalo, je ponorel.
Nikoli več tja. Ženska, ki mi po treh tednih od smrti mojega otroka govori, kako hodi po svojega v vrtec in nima empatije, da bi dojela, da jaz po svojega ne bom nikoli, … Hvala lepa.
Naj bo še tako cenjena strokovnjakinja, mene je takrat dodatno prizadela.
Verjamem, da lahko komu pomaga, meni s svojim pristopom ni. In vsaka ura je bila več kot 90 EUR