anastazija, mnogo misli se mi je porodilo ob tem tvojem pisanju… ker je preveč enako mislečih, kot si ti, smo slovenci tako zakompleksani in zafrustrirani.. če bi ti imela sina, ga gotovo ne bi spustila od sebe do njegovega 30 leta, če ne dlje.

res lepo je biti mati, ampak, če se le ta zaveda dvojega. brezpogojne ljubezni in tega, da otrok ni njena last, ampak, ga vzgaja za samostojno življenje.

kar se pa tiče doma, kot si ga opisala. dom, ljubeč naredijo osebe, ki tam živijo. in družina je sestavljena iz ljudi, ki se imajo radi, živijo slupaj in skrbijo eden za drugega, oz. starejši za mlajše. doma ne odražajo 4 stene. koliko je družin, ki so izgubile hišo, stanovanje, pa se morajo prebijati bogve kje. koliko je otrok, ki so izgubili starše na tak ali drugačen način, pa zanje skrbijo drugi sorodniki? najbolje, da greš in jim poveš, da oni pa že niso družina in doma nimajo.

nevem, zakaj si tako nastrojena proti moškim.. kaj so ti hudega naredili?

situacije so različne. vsaka je specifična. otrok lahko ima 2 doma, ali pa več, če se vmešajo še kake babice.. pomembna je samo ljubezen in red. ko pa postane najstnik, pa tako ali tako izraža svoje želje. otrok sprejme marsikaj, pomembno je samo, na kakšen način so mu stvari predstavljene. pomembno mu je pojasniti, da on ni nič kriv in, da ni nič narobe, če mama živi nekje, oče pa nekje. in, da ga zaradi tega ne bo nihče obsojal (razen anastazije)..

v preljubi sloveniji smo lahko samo srečni, da je tako majhna, da se najdlje pelješ kake 3 ure. predstavljajte si, kako stvar izgleda v nemčiji naprimer..

Popolnoma se strinjam z 1227 !!

pozdravljeni,
mene pa zanima kako je stem če grema midva z mojim narazen,ker se non stop prepirama. imama pa dve hčerki ena je stara 2leti druga pa 5 let.rada bi da bi obe ostale pri meni, je to mogoče ali lahko mi vzame eno?

Deljeno skrbništvo deluje, če imata starša “pošlihtano pod svojo streho”. V kolikor si mečeta polena pod noge in nima razjasnenih vseh stvari, je bolje, da sta dodeljena enemu, drugi pa ima dodeljene stike z otroci.

Pri nas sta dodeljena meni, s tem, da imata stike z očetom 2x na teden (vključno s spanjem) in vikend 1x na 14 dni, v kolikor otroka izrazita željo po več stikih z očetom, jima to tudi omogočim… Med poletnimi počitnicami, pa se uskladiva, da sta pri njem vsaj 10 dni skupaj. Se pa strinjam, da otroka morata vedeti kje jima je primarni dom…

v svojem besedilu mešaš več zadev, skupno skrbništvo niso stiki pod prisilo skupno skrbništvo je eno, varstvo in vzgoja ter stiki pa drugo, stiki pod prisilo pa nekaj tretjega

Zgodbica o enem samem domu je en tak prikrit način privatizacije otroka in rezanja drugega starša iz otrokovega življenja.

Če je karkoli narobe z drugim staršem, je to sam sebi zadosten argument, da se njegove starševske pravice do otroka omejijo.

Mahajnje z argumentom, “da je dom en sam”, pa samo po sebi pove to, da kaj posebno slabega o nasprotnem staršu KOT staršu (ne partnerju) nimaš za povedat.

No, mene pravzaprav zanima, kaj naj bi to sploh pomenilo, da je dom en sam in zakaj naj bi bilo to pomembno? Kaj je narobe z dvema domovoma? Zelo veliko ljudi ima dva ali tri domove (svoje stanovanje, hišo staršev, vikend ali prikolica na morju, kjer preživijo po več mesecev na leto). Ogromno ljudi se vsak vikend seli nekam – če bi bil dom res tako krvavo potreben, bi ves prosti čas lepo prečepeli doma. To mi je res slab argument proti skupnemu starševstvu – otrok je doma tam, kjer se počuti ljubljenega, kjer so njemu bližnji, znani in ljubljeni ljudje, kjer ima svojo posteljo, igrače, znane predmete, kjer se znajde tudi ob ugasnjeni luči.
Če o ekstremnih primerih niti ne začnemo – nekateri ljudje se selijo vsako leto ali dve leti, pa diplomati, pa zaposleni v tujini in še in še.

Je to tvoje osebno mnenje kvalitete blah, blah, blah ali ga lahko podpreš s čim oprijemljivejšim. Stavim, da zgolj otresaš gobec na pamet.

partner ima iz prvega zakona skupno skrbništvo nad mulcema in to je katastrofa….mulca ne vesta kje sta doma, ko prideta sem je vse eno samo izsiljevanja mama mi pa to dovoli, pri ammi pa tega ni, itd. Skratka to ni dobro za mulce.

A veš, kaj tudi ni v redu – da partnerjevim otrokom praviš mulci.

In če slučajno misliš, da v nasprotnem primeru ne bi izsiljevala, se bridko motiš. Oče in mama, ki sta prepričana v svojo vzgojo, teh težav nimata, pa ne glede, kaj je otrokom dovoljeno drugje. In če se starša tudi po ločitvi dejansko pogovarjata o vzgoji in imata osnovne zadeve razpucane, otroci niti nimajo manevrskega prostora za izsiljevanje.

Ponavadi skrbništvstvar dogovora me vamao pripada mami, je pa odvisno kako se dogovrita,

Vedno vroča tema….ali je kdo že vprašal otroke kaj jim je bolje : da se oči in mami dobro razumeta…..to je največkrat odgovor (ne o tem koliko domov imajo….to so neke percepcije odraslih, s katerimi je potem lepo izsiljevati nasprotnika). In, če se, so otroci srečni , ne glede na to, kje je tist “fizični” dom o katerem nekateri tako radi govorite….Dom – če je to samo hišna številka, nič ne pomeni….če pa je to definicija za ljubezen, varnost, toplino in kraj, kamor se otrok lahko zateče v stiski in ve, da bo razumljen….potem ….zakaj bi bilo tako slabo, če sta dva taka doma?

Govorim iz lastne izkušnje, otroci ne travmirajo (moji), od mojega moža otrok pa ni prav srečen, ker se starša nikakor ne razumeta med seboj in otrokova mama nekako po več letih ne sprejema dejstva, da niso skupaj, otroku tvezi razne floskule kako on k nam samo na “obisk hodi”….(pa da smo si na jasnem, ta mama si je ustvarila novo družino, ki je prav tako razpadla)….

Torej, če pogledam……kateri otrok je na boljšem? Tisti, ki mu mama ploza o tem, da je dom samo en ali tisti, ki nima na sebi bremena sprtih staršev in se boji kaj bo kje povedal in rekel in kako bo, ko se srečamo vsi skupaj?

Vem, da niso vsi starši perfekni, ampak otrok vidi mamo in očeta drugače, kot se vidita mama in oče med seboj…..predvsem ko sta ločena ali se ločujeta…..otrok ima rad oba, naša stvar pa je, ali mu omogočimo, da ima ta dva čim več ob sebi (ločena ali poročena…)

Kot bi sam napisal, tole manjka večini staršev v in po razvezi. Bravo in škoda, ker je pri nas tako malo tako razmišljujočih.

Mene pa zanima, kako vidva pomirita njegove dileme, ali je pri vas doma ali samo na obisk hodi oziroma kako mu skušata olajšati to temo?

Upam, da se lahko vsaj malo vživiš v njeno kožo. Vama uspeva in vama ni treba biti nostalgičen zaradi zveze, ki je že zdavnaj ni več. Ona nima take sreče (ali pa navsezadnje zmožnosti, lahko da si je res sama kriva). Jaz sem ločena in imam novega partnerja, pa me občasno še vedno popade sveta jeza, ker je naša družina vseeno drugačna od tistih, kjer sta oče in mama še vedno skupaj.
Seveda ni prav, da tako preparira otroka, saj zaradi tega samo trpi, ampak srčno upam, da ne prilivata olja na ogenj in mu skušata mamino ravnanje razložiti po človeški plati. Koliko je star otrok? Predvidevam, da dovolj, da marsikaj že razume.

Mezinčica….poskušava se veliko pogovarjat z otroki in povedat stvari kot so….sem mnenja, da je prav tako, da se otrokom razloži in ne skriva pod preprogo ali pa daje napačne informacije, ki izhajajo iz neke razočaranosti nekoga drugega….sedaj, ko otroci rastejo, bolj razumejo in tamali je velikokrat raje pri nas kot pri mami….Predvsem mislim, da če ni nekih težkih situacij v družini (oče pretepa mamo.pije ipd….) da ni neke potrebe, da en partner ščuva otroke proti drugemu samo zaradi neke jeze, obupa, ljubosumja…ipd…..

Hja moja situacija je pa sledeča, in sicer: Prvo mi je jasno, da je ločitev težak in dolgotrajen proces, ki se ne zgodi iz danes na jutri – zagotovo je mukotrpen, a se po mojem izplača trpeti toliko časa dokler ne dosežeš preboja. Trenutno si želiva zgladiti zadevo na raven, da se medsebojno pogovoriva in potem sklepčna oba romava na CSD, kjer se uredijo formalnosti. Ne želim izsiljevati, le čustveno primorana ne želim biti več s svojim partnerjem, ker se ne vidim več z njim. Imam hčer in sina in trenutno se dogovarjava, da bi si delila starševstvo na način: on- hčer jaz-sina. Sedaj me pa tu zanima ali je ta medsebojni dogovor mogoč in ali mi potemtakem, če tole uspe omogočeno človeka dostojno življenje, pri čemur mislim, na finančno zaledje. Trenutno sem brezposelna pa me zanima ali bi me potemtakem partner, ki ima redno službo moral oskrbovati z denarjem toliko časa da dobim novo zaposlitev ali ne? Hvala in lp!

Si razdeliti otroka, vsakemu enega, ne bo dobro. Ker pač ljudje/otroci potrebujemo/jo oba starša.
TOREJ: DELJENO SKRBNIŠTVO OBEMA STARŠEMA ZA OBA OTROKA.

Pri dodelitvi otrok/a enemu od staršev nastaja pri otroku problem SOS ali PAS (Sindrom odtujenega starša oziroma Parental Alienated Syndrom). T.j. sovraštvo do drugega starša, ki ni otroka dobil v oskrbo – a zanj samo plačuje, ali pa še tega ne more redno.Ta sindrom lahko traja tudi vse življenje otrok! Celo v primeru, da starš, ki je dobil otroka v skrbništvo, poskuša biti korekten do drugega starša. Tako pač je.

Najprej lažje vprašanje: ti lahko zahtevaš preživnino zase, če nisi brezposelna po svoji krivdi. Pogoje si poglej v zakonu o družinskih razmerjih.

Zelo pohvalno, da se skušata najprej nekaj dogovoriti. Glede takšnega skrbništva imam tudi jaz pomisleke, razen če ni velika starostna razlika med otrokoma in je recimo za starejšega tudi z logističnega vidika (srednja šola, morebitni treningi in podobno) itak ugodneje, če ostane v istem kraju in se k tebi tako kot iz internata vozi le za vikend. Recimo, da se mi to zdi smiselno. Če sta brat in sestra po starosti bliže skupaj in navezana en na drugega, se mi pa ne zdi v redu, ker se bosta med seboj precej odtujila … Če bi napisala kaj več, bi bilo lažje še kaj komentirati.

Želim vama, da vaju ne bi zapustila volja po mirnem dogovarjanju.

Joj, saj so stari posti, ampak… Anastazija, Katarina in še nekatere, zaradi takih mater je ravno toliko škode, ločitev, problemov kot zaradi moških “prascev”. In res, rade bi enakopravnost, ampak samo tam kjer vam osebno ustreza. To pa pač ne gre. Midva sva se po mnogih sporazumno ločila, čeprav je res, da sem jaz dal pobudo. Ona se je tega bala, zaradi negotovosti, ampak je tudi sama vedela, da žal zadeve ne gredo več naprej, kot bi morale. Noben od naju ni imel drugega partnerja prej. Glede otroka sva se zmenila za deljeno skrbništvo, oba ga imava rada, zanj skrbiva, oba imava podobno, a hkrati različno vzgojo (kot v “običajni” družini). Razumeva tudi otroka in rojstnodnevne zabave prijateljev z “enega konca” še nikoli ni zamudil, ker je bil takrat pri drugem staršu. Strinjam se, da je bolje življenje v “originalni” družini, če gre za kvalitetne odnose. Sicer pa verjamem, in mama mojega otroka tudi, da je to druga najboljša rešitev. Kaj pa otrok? Pri 10-ih letih ga ne želiva postavljati v situacijo, da se bo moral odločati med enim staršem in s tem prelagati odgovornost nanj. To so otroci, ne pa zrela bitja. Še zobk si ne bi umival redno, če bi prepuščala odločitve njemu. Je pa res, da je žal tudi veliko odraslih nezrelih.

ti ne veš kaj govoriš jaz imam že nekaj let skupno skrbništvo in to otroka nič ne moti pa imam dva. Mislim da si ena od žensk ki si samo želi bolj polno denarnico kakor pa otroku nuditi kar si zasluži lp pa brez zamere

Skupno skrbnistvo pri nas funkcionira super.

Otroci (5 in 4 leta) so pol tedna pri meni, pol tedna pri ocetu in vsak drugi vikend pri enem od naju. Sproti se dogovarjava glede dopustov, počitnic, praznikov… trudiva se eden drugemu pomagati in si priti nasproti. V vzgoji sva hvalabogu v veliki meri kompatibilna in se nikoli ne spodkopavava.

Otroka pravita, da imata 3 domove. 🙂 Enega pri atiju, enega pri mami in enega pri babici (kjer smo nekoc ziveli). Če bo trenutni sistem kdaj postal za otroka problematičen, se bova z bivšim dogovorila drugače, tako da bo za otroka ok (recimo teden/teden). Velikokrat smo tudi vsi skupaj, na družinskih zabavah, ob praznikih, skupaj gremo tudi na kak izlet.

Vesela sem, da si je bivši našel zelo fajn partnerko, ki razume in podpira najin dober so-starsevski odnos. Tudi sama bom to zahtevala od morebitnega partnerja v prihodnosti.

Kar se tiče preživnine: midva plačujeva oba isti znesek, ki se nalazuje na bančni račun vsakega otroka. Po dogovoru razpolagam jaz s sredstvi enega otroka, on pa drugega. Otroške dodatke prejemam jaz, saj so otroci stalno prijavljeni pri meni, vendar zato tudi jaz plačujem za oba otroka vrtec in opravljam nekaj več nakupov oblačil in obutve zanju.

S CSDjem in na sodišču glede tega nismo imeli težav, imajo že nekaj primerov dobre prakse.