Nič ni narobe, če se otroci tako pri mami kot pri očetu počutijo doma. Torej ni sporno, da ima otrok dva doma. Problemi so lahko le tehnične narave (prevozi, šola, ipd), oziroma, če otrok mora nekje biti proti svoji volji. Pri pravem skupnem starševstvu, kjer je vse stvar dogovora, do slednjega skoraj ne more priti.

Ja, lynx, v bistvu bi morala biti želja in cilj ločenih staršev, da se otroci na obeh lokacijah počutijo kot doma. Saj je navsezadnje njim tako veliko laže in lepše.
Poveličevanje doma v teh časih, en sam dom pa rodna gruda pa žulji prednikov, je pa, hm, rahlo preživeto. Že tako je vse polno omejitev in je popolnoma odveč, da bi otrokom vcepljali neki umetni občutek korenin.

Anastazija, vse polno ljudi se seli vsak vikend – na svoj vikend. Zdaj je sicer sezone konec, ampak od aprila do konca septembra je na avtocesti proti morju in z morja noro. Študenti se pogosto selijo med tednom v LJ, za konec tedna domov. Pa jim je najbrž tudi med tednom v LJ kar v redu. Celo kar precej dijakov med tednom biva v internatu in hodi za vikend domov. Tudi precej zaposlenih dela tako daleč od doma, da ostajajo med tednom tam in potujejo domov samo ob koncu tedna. Pa recimo otroci, ki resno trenirajo smučanje – pozimi jih praktično ni doma.
No, jaz poznam primere skupnega skrbništva, ki se dobro obnesejo, ampak očitno je to odvisno od drže staršev.

Dejansko danes biti mama ne pomeni nič, oče ima kar enak delež in to je milo rečeno grozljivo, še toliko bolj pa je grozljivo, da se tudi ženske s tem strinjate in same prilivate sebi sranje v lastno skledo. Žalostne ste…res…

Anastazija 100 popolnoma prav ti dam. Mama je samo ena. In tisti ki tako vztrajajo pri deljenem skrbništvu se samo lahko tolažijo, da ima otrok dva doma-nima nobenega. Otrok potrebuje en dom-varen pristan kamor se lahko vedno zateče. Predstavljajte si mahnjega otroka en teden pri očetu en teden pri materi. Ko je pri očetu si zaželi tiste igrače, ki jo ima pri mami ali obratno-a cel teden bo čakal, da se bo lahko igral s to igračo-to je samo en majhnen problem za starša, za otroka pa velik.
In očetje, ki smatrajo, da so enakovredni materam, zakaj se ne oplodijo umetno, če nosečnost, večtedensko bruhanje, slabosti,komplikacije, porod,dojenje,edinstvena povezanost med materjo in otrokom,bedenje ponoči,…štejejo tako malo oz. očetje od kje si jemljete enakovredno pravico do otroka-zato, da ste podpisali očetovstvo.

Vendar kaj pa je definicija doma.
Morda pa je lahko to tisti prostor, kjer so ljudje ki jih imaš rad.
Jaz imam dva doma. Ne, nisem otrok ločenih staršev. Edn je moj dom kjer živim in vedno se zalotim tudi pri besedi da grem domov (k mami) tudi v moj prejšnji dom. Pa vednar se na obeh koncih počutim doma.
Žal pa so moji otroci v tem, da se soočajo z selitvami narodov in upori na polni fronti če temu rečem. Ja in po treh letih se je eden odločil da sploh ne hodi več na drugi konec (15 km od matičnega doma), druga dva pa še vedno.
Ja in sita sem pozabljenih stvari, opozarjanj, pakiranj, pozabljenih ključev, telefonov, oblačil na drugem koncu……
Predlog, da se seliva starša, saj sva midva zaribala situacijo pa je bil pri meni sprejet pod kritiko.
Ne ni fino, se pa otroci nekako stoično vdajo za del časa v usodo, potem pa se odločijo za svoje življenje.

Draga moja, imamo pravno državo kjer so moški in ženske enakopravni in sta tudi mati in oče enakovredna. Ko bodo uzakonili dejstvo, da so ženske vzdrževane osebe in da so namenjene materinstvu bomo v muslimanskem svetu. Ne vem koliko žensk se bo strinjalo s tako ureditvijo saj če pogledamo zgodovino so se ženske zelo zelo dolgo borile za emancipacijo in enakopravnost (vključno z volilno pravoco, pravoco do šolanja ipd….)

Psihologi pa so že ugotovili, da sta za zdravo odraščanje otroka potrebna tkao mati kot oče, vsak po svoje in nista zamenljiva. Torej tudi od tukaj pravna osnova za skupno starševstvo, ki pa mora biti pri ločenih starših pač časovno deljeno, ker starša ne živita skupaj. Je pa žalostno, da se mnogi očetje (tudi takšni, ki živijo z družino) sploh ne zavedajo svoje očetvoske vloge (ampak takšni se ponavadi itak ne borijo za skrbništvo…)

Osebno pa poznam vsaj dva očeta, ki znata odlično poskrbet za svoje hčerke, tko da…. In za svoje otroke bolj kot njihove matere (ki so se vdajale ljubimcem in kofetkanjem…) skrbijo že od rojstva.

Še enkrat: otrok mora imeti občutek doma, varnosti, tu ne gre za očeta in mamo, ker onadva nista dom, kar sama po sebi. Oče lahko da veliko, iz lastnih in izkušenj drugih pa je le mama tista, ki ti nekako da notranjo toplino, občutek pripadnosti, tisto globino, saj ne rečem, lahko so to tudi očetje, nikaor pa to niso TISTI očetje, ki zaničujejo mamo svojih otrok, jo dajejo v nič in podobno, kar je pri ločitvah seveda velikokrat dejanska resnica.

Dom pri očetu, ki ima tak odnos do mame je zame ničen, mojadva ga tudi tako vidita, ker otrokom ne moreš lagati, vse vedo, začutijo….pa vendar ker nočeta iti k njemu, sta zaradi svoje mladosti in briljantnih ugotovitev psihologov prisiljena iti k nekomu, ki zaničuje njuno mamo in ki gleda samo svojo rit-oče ima pravico biti s svojima otrokoma, sistem mu to dopušča, on pa si želi le njune družbe, ne pa da bi jima nesebično dajal. To je res žalostno in narediti ne moreš nič, otrok pa trpi in mora prenašati ta dva doma, ker so psihologi tako ugotovili. Vsak primer je zadeva zase.

In zdaj nam preostane le to, da čakamo, da bosta otroka za naš sistem dovolj stara, da bosta zase lahko rekla, česa si želita in česa ne. Res krasno…in eni to še podpirate…in se vam zdi fino tak drugi dom…dejansko pa si mečete pesek v obraz…če ste doživeli dva doma, verjetno v otroštvu niste zvedeli cele resnice, saj če bi jo, bi se vam vse skupaj zagnusilo in vedeli bi, o čem vam tukaj govorim. Tisti, ki razdre družino, enostavno nima dovolj rad svojih otrok, kajti če bi jih imel, do tega ne bi prišlo nikoli, razumete? Tisti, ki jih ima rad, jim ne pripravi razbitega doma, razen če je seveda moten, kakorkoli že, v svojih prepričanjih…

Povezava: dva doma+ok stvar-tega ni, ker že sama definicija dveh domov je milo rečeno gnusna, ker v tem ni brezpogojne ljubezni, je le neka sebičnost s katerekoli strani, ljubezni, tiste prave, nesebične pa bore malo-tak dom je lažen dom, je neka pretveza in zatiskanje oči zavoljo zadovoljevanja lastnih potreb, kogarkoli pač od udeležencev….Dvojen dom že po definiciji napeljuje na neko dvojnost, dvoličnost, če hočete, ko vsi vemo, da je celota tista, ki je cenjena in enost,..torej kam boste vsi vi zagovorniki dveh domov stlačili to?

Anastazija 100, ti si prepolna svojih osebnih frustracij in zamer in nisi sposobna videt otrok. Veš potrebuješ ogromno dela na sebi, da uspeš ločit zamere do bivšega prasca – ja tudi moj je tak in točno tudi vem kako je on škodljiv za otroka in kakšne svinjarije jima s svojim delovanjem (manipulacije, čustveno izsiljevanje, popolna nesposobnost in egoizem v odnosih,ki jih je prinesel iz matične družine) povzroča otrokoma. Vendar nisem jaz tukaj tista, ki bom sedaj igrala posesivno mater in jima tako škodovala. Če sem zrela oseba potem vsaj jaz lahko delujem kosntruktivno. Če delujem tako kot ti zagovarjaš s tem vzgajam novo generacijo psihičnih in čustvenih izterjenoev. Jaz sem le mama in moram odigrat svojo vlogo, za očeta svojim otrokom sem izbrala čustvenega pohabljenca in to je moja napaka in odgovornost, vendar je predvsem njegova (zakaj bi še naprej igrala njegovo mamo???) kako se on obnaša do otrok in kako jih on vzgaja – in je čisto prav, da se on sooča s tem (ne jaz).

Pa nimam skupnega skrbništva, čerpav trdno verjamem, da je to za otroke najbolje – videla pri ene par družinah in tam to funkcionira najbolje predvsem zato, ker tam matere ne gojijo takih bedastih filozofij kot jo imaš ti, očetje pa so že bili do tedaj dovolj prisotni v otrokovih žviljenjih in znajo ustrezno poskrbet zanje. Otroci prav nič ne trpijo. Tudi ameriške raziskave na veliki populaciji so pokazale,d a se glede kazalcev delikventnosti ter psihičnih motenj otroci v skupnem skrbništvu ne razlikujejo od onih v dvostarševskih družinah. Ti kazalci so že v štartu slabši tam kjer ima skrbništvo mati in gre za klasične enostarševske družine, najslabši pa so tam kjer je izključno skrbništvo na očetu – čerpav je tam standrdna deviacija ogromna – gre torej za ekstreme – najbrž v veliki meri posledica bodisi materine zapustitve otroka ali pa očetovega nenormalnega grebenja za skrbništvo z vsemi sredstvi – to dvoje je za otroke v življenju res najslabše, dva enakovredna in topla domova pa to gotovo nista.

Anastazija svetujem ti,d a se o svojih stališčijh in težavah, ki te spremljajo v življenju zato ker te je oče vajinih otrok zaustil, prevaral in razdrl zakon pogovoriš s kakšnim družinskim terapevtom – bo lažje tebi, posebej pa tvojim otrokom. Srečno ti želim!

Lena 39, zakaj bi jaz potrebovala terapevta, če menim, da nima smisla, da imajo otroci pod prisilo stike s takimi osebki? To, da je njihov oče mu še ne daje pravice, da je z njimi.

Mislim, da je za otroka najbolje, če je z ljudmi, ki mu hočejo dobro, in ne s sebičneži, ki bi le sebi želeli polepšati življenje in jim malo paše biti s krasnimi in nedolžnimi otroki. Še enkrat, če bi jim res želel najboljše, jih ne bi nikoli zapustil ali pustil, da pride do razpada, ga ne bi nikoli povzročil.

Če se ne strinjam z ugotovitvami ameriških strokovnjakov, to še ne pomeni, da potrebujem pomoč. Morda pa jo ti, ker slepo sprejemaš, kar ti drugi prodajajo. Mene niso in ne bodo prepričali o teh pravljicah.

Nimam nobenih frustracij do mojega, samo moti me, da se morajo moji otroci družiti s sebičneži IN DA DRUŽBA TO DOPUŠČA, ŠE VEČ, TOLERIRA-AMPAK TUDI TO BI BILO OK, če mi družba ne bi tega VSILJEVALA.

CELO MOJE SPOROČILO JE V TEM VSILJEVANJU S STRANI DRUŽBE.

Sem zaradi tega za psihiatra? Saj, če nisi ovca kot večina in samo kimaš, potem si že za psihiatra? Meni to diši po javnem linču in velikem obsojanju. Kaj ti misliš, je meni povsem vseeno dokler to ne vpliva name, če meniš, da naj imajo infantilni očetje stike s svojimi otroki, prav-vendar pa s takim mnenjem nevede vplivaš na usode mnogih, ki se jim to gabi in zdi izjemno vsiljivo. Pa saj ti, Lena39 niti ne misliš verjetno kaj slabega, niti to ne leti nate, kot bolj na družbo, ki razmišlja na ta način in ni prijazna otroku, še več, brezpogojna ljubezen tu ne šteje, štejejo le gola dejstva-torej, biološka vez. zadeva je namreč zelo enostavna: če je nekdo odšel iz zveze, tu ni prave ljubezni, torej stvar je zanj zaključena. Zame je to tako preprosto in ne, ne potrebujem psihologa, da mi pove, prepriča, da bistvo življenja ni v brezpogojni ljubezni.

Anastazija, na srečo je tako, da ljubezen do otrok ni odvisna od ljubezni do partnerja. Kaj pa v zvezah, kjer se ohladijo mamina čustva in ona predlaga ločitev? Po tvojem v tem primeru otroci ne bi smeli imeti več stikov z mamo?

Hvala bogu, da nimamo sveta according to Anastasia.

In prosim, uporabljaj prvo osebo ednine – torej omeji se na svojega bivšega in svoje otroke, povej konkretno, v čem je problem, namesto da posplošuješ na suho.

Dejstvo je, da kar veliko mam, se vec pa ocetov NI PRIMERNIH STARSEV in bi jim mogli otroke prav odvzet, jih dat v kaksne domove, starse spravit na prisilno delo ter jim vzet ves zasluzen denar ter ga namenit otrokom.
Pridni in poboljsanja zeljni starsi bi lahko sli v delavnice, kjer bi se naucili kaj pomeni biti stars in kako se je potrebno obnasat, druge pa bi kar zadrzali v kaksnih jamah v kamnolomih (hahaha, domisljije danes ni konca).

Sem pa zagovornica deljenega skrbnistva, vendar LE V PRIMERIH, ko sta oba starsa dobra starsa. Kjer je eden blazen/neodgovoren/se redno (pogosto) zapija in ponocuje/drogira ipd., mora bit temu celo prepovedan stik z otrokom, ker je tak stars otroku le skodljiv in v tem primeru ni res: otrok ima pravico do obeh starsev, to so vase neumnosti ki jih ponavljate.. Zakaj potem ne grete v Avstrijo in se derete pred zaporom od onega Fritzla ali kaj je bil, da ga spuste iz zapora ko ima zunaj 8 ali koliko otrok, ker otroci imajo vendar pravico do oceta.
Pa se kaksne pedofile in morilce ven iz zaporov pa k svojim otrokom…. Ah ja..
Veste vi sploh kolko starsev sedi po zaporih in so njihovim otrokom odvzete pravice imeti stike z njimi ;), ajme, bogi starsi ane…

Ne, imam kar nekaj prijateljic, ki razmišljajo podobno, ti pa se kar druži s Frizli in njihovimi izpeljankami, če si to želiš.

moj svet je tak: noben mi ne vsiljuje nikogar s katerim nočem biti in noben ne vsiljuje nikogar, ki ni ok, mojim otrokom. Le kaj slabega je tukaj, tvoj svet je tak kot ga živimo in v katerem si ti zadovoljna in zadovoljna si z deljenim skrbništvom in zate je to ljubezen, metulka????? Zakaj je v tem tvojem idealnem svetu potem toliko nasilja, krivic, nesreč, očitno zato, ker vam je takim kot si ti, to ok. Pa ni treba zato mene blatiti, še enkrat razmisli kak je moj svet. Bi ti dala svojega otroka Frizlu?

Noni, lepo si napisala.

Saj, kjer je ljubezen in dobra volja vse gre, ločitev gor ali dol: čeprav se sprašujem kako v takih primerih sploh pride do ločitve, torej, nalijmo si čistega vina, v razvezanih družinah vsaj z ene strani de facto ni brezpogojne ljubezni.

Saj vemo vsi kaj brezpogojna ljubezen je, 😉 toliko, da razčistimo: ko daješ iz čistega veselja in nič ne pričakuješ ali zahtevaš v zameno. Po mojih dosedanjih izkušnjah je taka le mamina ljubezen ter včasih, ponavadi pa je to enostranska, se to dogaja še v partnerstvu. Mame so sposobne tudi izjemno nesebične in predane ljubezni, ko dajejo in sebe zanikajo, kar, spet roko na srce gre moškim precej težje oz. zelo težko, zlasti gledano na daljše obdobje.

No, in to nas spet pripelje do smisla deljenega skrbništva, ki s tega vidika jasno pokaže, da so očetje veliko mnaj nagnjeni k brezpogojni in nesebični ljubezni, ki jo, se že ponavljam, roko na srce, pač otroci potrebujejo. Zato nas pa imajo, ne, ostale stvari se gredo pač z drugimi soljudmi, ne? In čemu naj potem zapravlja otrok svoj čas pri neljubečem in sebičnem očetu?

Pozdravljeni,

vsak človek ima pravico do svojega mnenja-vendar nekatera mnenja so že skoraj sovražna. Predvsem do moških. Zakaj ste potem dale noge narazen takrat enkrat? Sedaj je oče vaših otrok najslabši na svetu, kaj pa takrat? Takrat je bil dober? Ste dobile seme, potem pa-naj gre baraba moška al kaj? Ne rečem, tudi taki so, ja in če je posredi alkohol, nasilje, pretirana ljubosumnost…z vso pravico greš od takega človeka. Če pa se trudiš za družino, za žensko s katero imaš otroke pa se ona ohladi in gre a je to v redu? OK seveda ima pravico oditi iz razmerja-konec koncev je morda tako bolje.
Pa vendar, tukaj so otroci nič krivi za to. In s kakšno pravico si jemljete skrbništvo (v večini primerov) Zakaj mislite, da smo očetje slabši od mam? Razumljivo-ne moremo bit enaki-smo pa enakovredni. Ne moremo ponuditi materinske ljubezni ko ženske ne očetovske. Če v nosčnosti bruhate, otekate..a smo za to moški krivi? Zakaj ste potem pustile, da vas oplodimo če ste vedela da bodo morda take posledice? To prerekanje nekaterih kdo je več in kdo manj je skrajno butasto. Sem mnenja da smo enakovredni, enakopravni-ženske in moški, vendar ne na vseh področjih. Ker fizično in mentalno ne moremo bit. Tako je.
Seveda, odaljil sem se od teme. Tudi jaz sem mnenja da morda deljeno skrbništvo bolje deluje na otroke. Sam sem v fazi dogovora o tem- čeprav gospa želi 100% skrbništvo. Pa vendar zakaj? Tudi in predvsem je to želja otrok. Dom je pa itak tam kjer so ljudje ki se imajo radi.

@ Drum, vztrajaj pri tem, če se ti to zdi najboljše tudi za otroke. Vendar se zavedaj, da skupno skrbništvo zahteva precej dogovarjanja in prilagajanja. Koliko pa so stari otroci?

Razočarana do konca,

meni so na CSD rekli, da po novem deljenega skrbništva ne odobravajo več, ker baje za otroka ni dobro, da ima dva doma. Meni je to sicer malo kontradiktorno z mnenjem strokovnjakov, da si otrok ustvari odnos z očetom in se pri njemu drži njegovih pravil, pri mami pa odnos z njo in se drži njenih pravil. Ne razumem torej, zakaj bi bilo deljeno skrbništvo škodljivo. Po mojem gre bolj za problem inštitucij, saj se v takem primeru težko določi preživnina in s tem nimajo kontrole nad našimi dohodki n.pr. pri določanju višine otr. dodatkov in podobnih naših prejemkov.

Ker omenjaš možev nadzor nad tvojo vzgojo, ki je meni zelo znan, ti svetujem, da se obrneš na Društvo za nenasilno komunikacijo in na Svetovalni center, kjer ti lahko pomagajo z nasveti in ti dajo podporo.

Pozdravljeni,

jaz sem v situaciji, kjer imava z bivšim deljeno skrbništvo. res zahteva veliko prilagajanja, ampak se je izkazalo, da je otrok tako še najmanj obremenjen. Ob ločitvi, ki je bila sporazumna, sva z bivšim na CSD ju sama povedala da želiva in vztrajava da je tako, prav tako na sodišču, tako da nama nihče ni rekel da to ni mogoče ali da tega ne odobrijo. Seveda se skupno skrbništvo priporoča dvema, ki sta sposobna vseh dogovorov okoli otroka, tam kjer se o tem ne moreta zediniti, pa logično ne. Midva z bivšim nisva najboljša prijatelja, vendar kar se sina tiče se vse dogovoriva, pri tem pa čimbolj skušava slediti njegovim željam in potrebam (pod želje in potrebe mislim na to, da če bi kakšen dan, ko bi moral biti pri enemu raje bil pri drugemu, mu to omogočiva če le gre). Okoli pravil sva tudi precej soglasna in ima pri obema približno enaka, ker se zavedava, da otroci hitro “pogruntajo” kje je bolj udobno in znajo to tudi izkoriščati :). Ja, res ni skupno skrbništvo za vsakogar, vendar to lahko veš šele ko se nekaj časa izvaja. Pri nas gre okoli že tretje leto. Zakaj sva se odločila za to? Ker ima otrok rad oba in ima enako pravico do obeh. O tem da za otroka ni dobro da ima dva doma pa nimam besed – če gresta starša narazen ima v vsakem primeru dva doma (mar hodi k “sosedu” na obisk ko pride k drugemu staršu?) in še nekaj takih nesmislov. Za otroka je daleč najslabše to, da zaradi takšnih in drugačnih predsodkov, sebičnosti, nezrelosti, norih pravil, ostane brez pravice do enega izmed staršev v tolikšni meri kot jo sam potrebuje! in sploh ne razumem zakaj STARŠI iščete pravice v skrbništvu – to so OTROKOVE pravice.
lp

Seveda bom vztrajal pri tem! Še posebno ker so otroci prišli s to idejo. Eden od otrok je polnoleten, ostali pa še ne. Na CSD-ju načeloma odobravajo tudi to, vsaj rekli so da je to možno.
Se zavedam da bo precej dela s tem, vendar zdaj sem bil skoraj 20 let z njimi, potem bom pa samo še za na sprehod dober? Brez vseh pravic? Ma f..k off. Če CSD-ju to ni všeč-a oni bodo krojili usodo drugih? Če je problem, otr. dodatkov-pa naj jih ima mati! Ja tudi to so med drugimi izpostavili.
Jaz ne trdim da je slaba mati-vendar tudi jaz nisem tako prekleto slab. Idealen pa tako ni nihče. Konec koncev z bivšimi malo kdo ostane v prijateljskih odnosih, ker je to težko, preveč je čustev vmes. A za dobro otrok je nujna komunikacija tako ali drugače-tudi sms je ena od oblik komunikacije.

Koliko let pa je bila mama z njimi? A sta skozi bila z njimi? Ne mešat stika z bivanjem. Ko otroci spijo, nisi z njimi, ko so v šoli tudi ne, ko si ti v službi ali po drugih opravkih, tudi ne… Koliko si dejansko imel do sedaj STIKOV z njimi – takih, da si se z njimi usedel in se pogovarjal, jim pomagal pri reševanju problemov, nalog, jih tolažil, učil…? Ne mi rečt, da 20 let!

Kolikor jaz povezujem stvari, se mi zdi, da si marsikdo želi skupnega skrbništva zato, da preživnina ni določena nobenemu. To pomeni prikrit dohodek, posledica pa je nižji cenzus, kar prinaša nekatere koristi…

Pa še nekaj glede stikov:
Običajno imajo otroci več od tistega starša, ki ima z njimi stike, ker takrat se jim starš 100% posveti. To je tista koristna plat. Druga, nekoristna, pa je ta, da ponavadi starš, ki ima stike z otroci, prevzame vlogo “ta dobrega” starša, ki otrokom vse dovoli, jih ne obremenjuje z dolžnostmi, se z njimi igra, jim nudi samo prijetno druženje…, medtem ko je drugi starš “tisti zmaj hudobni”, ki postavlja meje, narekuje dolžnosti, se pogaja, sili otroke v to, da odrastejo…
Toliko v razmislek.

A ja, še to: za katere pravice se bojiš, da bi jih izgubil? Roditeljske ti ostanejo do smrti, če jih ne zapraviš s kakšno zelo zelo hudo kršitvijo. Celo psihično motena oseba ima roditeljske pravice in ji jih nihče ne vzame, če ne naredi nič fizično hujšega.

Pozdravljeni,
vprašanje za tiste s prakso s področja deljenega skrbništva. Kako pa se sklepajo dogovori. Recimo ko je otrok pri očetu, si zaželi neko stvar. Eden od staršev je za (z argumenti), drugi proti (z argumenti). A v takih primerih potem do nakupa ne pride. Kako se dogovarjate o počitnicah. Kam se gre, se ne sme…kako v praksi delujejo takšni dogovori?
Hvala, S.

Hm, Anastazija… in kaj če je mama tista, ki je hladna kod led?

Od kod naj otroci potem dobijo toplino? Ne gre vse na pavšal…