burno reagiranje
Spoštovani!
Prosila bi vas za mnenje o vedenju moje starejše 5 letne hčerke. Ima navado, oz., ko je res prehudo – krivična in netočna bi bila, če bi rekla, da je to vedno, torej, ko je res prehudo, odreagira zelo burno. Kriči, joka, in izgleda, kot da bi bila v »afektu«, nekako me spominja na njenega očeta-mojega bivšega partnerja. To me na nek način preplaši, saj izkazuje nemoč v premagovanju konfliktov in obvladovanju samega sebe. Nagibam se k temu, da ima to na nek način v genih. Moram reči, da mi je uspelo zagotoviti zelo umirjeno družino, da se ne kregamo, da govorimo mirno, da se veliko pogovarjamo, razlagamo pač starosti primerno, da poskušamo tako jaz, kot moj partner razložiti kaj in zakaj tako, na splošno v večini primerov res miselno predelamo morebitne konflikte (tako med sabo kot s sabo). Mogoče me zato še toliko bolj začudi takšen njen izbruh, ko pač je. Verjetno tudi zato, ker je mlajša hči dosti bolj umirjena, zelo vodljiva (prepusti starejši sestrici da ji govori, kaj in kako naj se igra ipd), in je pripravljena prepustiti iniciativo njej oz. starejšemu, če pa (seveda tudi to se zgodi) želi, da je po njeno, pa to recimo ni dopustno, potem pa nosek povesi sicer, torej tisto, da ji ni prav, vendar ostane pri tem. Včasih tudi zajoče, vendar otožno, premagano, ne pa tudi jezno, neobvladano, kot starejši hči.
Prosim vas za mnenje, kako ta burni izbruh, ko je, spremeniti, ga omiliti. Ali še bolje, kako vzgajati, da do tako močnih reakcij sploh ne bi prišlo. Da otrok ne bi tako burno z vso silo odreagiral. Ali je to sploh možno? Kaj in kako ravnati v takšnem primeru.
Včeraj naprimer, ko je do takšnega izbruha prišlo, ker sem ji rekla, da udariti mlajšo sestrico ni znak ljubezni, in da takšno vedenje ni dopustno, da ga ne maram, je starejša hči bruhnila v jok, kričanje. Nekako se mi je zdelo, kot da bi čutila jezo, zavrnitev in obup. V tisti ihti me je spraševala, kako pa naj ravna oz. kako pa se pokaže, da imaš nekoga rad, kar sem ji seveda tudi pokazala. Prvo sem objela mlajšo hčero, jo pobožala, potem pa sem isto naredila tudi s starejšo (in jo s tem tudi pomirila) – verjetno sem jo pomirla tudi s tem, ko sem rekla, da jo imam rada. Verjetno je pač nekaj želela od mene, ker jo je potem to moje dejanje pomirilo. Takoj. Dvakrat je sicer še bil smrk, smrk, potem pa je normalno naprej gledala risanko in tistega dne ni bilo več nobenih problemov z njo. Z nobeno,pravzaprav.
Upam, da vas ne obremenjujem preveč, če vas prosim za vaše mnenje, mogoče tudi izkušnje, pač karkoli že.
Hvala.
Mama,
Da so otroci zelo različni (torej različno učinkoviti v premagovanju življenjskih situacij) vidite sami. Čemu to pripisati bi težko rekla. Tako je, da je neko vedenje pač pogojeno z vplivi dednosti (npr. hitrost reagiranja, globina oz moč odzivanja), okolja (vzorci vedenja, ki jih otrok razvija v socialnem okolju), lastne aktivnosti (cilji, ki jim otrok sledi, si zastavlja, želi doseči …). Pa ne samo to. Vplivi teh dejavnikov se ne seštevajo (to je zato, to zato), pač pa je med njimi t. i. interaktivni vpliv. Npr. otrok neko okolje ali možnosti v okolju izkoristi maksimalno, drug pa skoraj nič. Eden sledi premočrtno svojim ciljem (tako rekoč neizprosno vse naredi za to, da doseže cilj, drugi cilje menjava, nadomešča enega z drugim ipd.).
V zvezi z vašo hčerko je najlažje govoriti in razmišljati ob primeru, ki ste ga napisali.
Kaj se je dogajalo pred tem, ko je udarila sestro?
Kako ste hčerki povedali, da udarjanja ne dovolite (kot pridigo, kot nek hud moralni prekršek, je mogoče lahko v vaših besedah, tonu, glasu, položaju telesa … zaznala obup, zavrnitev, nemoč, razočaranje)? Pravite, da je v tem podobna svojemu očetu – vas je strah, da bi mu bila še bolj?
Vsa ta čustva lahko komunikacijo (NE dovolim pretepanja) med vama tako moti, da hči ne dobiva jasnega sporočila: Imam te rada, ne dovolim pa tega vedenja.
Sinovoma v takih situacijah vedno rečem: Premisli, kaj je bilo narobe in to popravi (seveda vesta kako: opraviči se ampak tako, da poveš kaj lepega, prijaznega in ne le tisti prisiljen OPROSTI. Povej, kaj boš storil, da se to ne bo ponovilo.
Lahko tudi kaj narišeš, napraviš majhno presenečenje – darilce ali kaj podobnega.. Sedaj boš ostal sam v sobi. Ko boš pripravljen pa pridi. Včasih slišim jok, ropot –nekaj meče ob steno, skače – Pustim, da otrok občutke jeze, nemoči, žalosti – menim, da je to del procesa učenja – premaga in prevzame odgovornost za storjeno. Seveda bi šla k otroku, če bi čutila, da je prehudo. Pa mi ni bilo potrebno še nikoli.
Opazim, da se počasi umiri in potem pride (eden ali drugi) nasmejan in umirjen ter reče, da bi rad kaj povedal. Včasih se le prisede. Takrat ga vprašam ali želi kaj povedati in ali potrebuje pomoč. Ko pove ali pokaže, kaj je napravil, narisal ga objamem (enako drugi otrok =žrtev udarca ali grdih besed ali podobno – s tem mu pokaže, da mu oprosti. Včasih tudi reče: pa ne delaj mi več tega.). Potem ga obvezno vprašam, kako se počuti sedaj, ko smo spet skupaj in se imamo radi in tudi kaj se je iz dogajanja naučil. Seveda ga pohvalim.
Kadar je otrok pripravljen govoriti, mu tudi povem, da sem slišala njegov jok ali jezo. Povem mu, da je o svojem dejanju lahko razmišljal šele, ko je »šla jeza ali žalost iz njega« in da je bilo smiselno, da je to opravil sam. Če bi bil kdo z njim bi se lahko v svoji jezi lotil njega in situacijo še poslabšal. Zato sem zahtevala, da premišljuje sam v svoji sobi. Mislim, da to dobro razumeta.
Kadar ljudje naredimo nekaj narobe si praviloma želimo le to, da bi lahko napako popravili. Če nam to uspe (seveda pa ni vedno lahko – saj nas pogosto mika, da bi jo nekako pozabili, stvar takoj pogladili in bi bilo spet vse v redu) je kot, da je v naše življenje ponovno posvetilo sonce. Ampak zato je potrebno, da napako spoznamo, prevzamemo svoj del krivde (začutimo odgovornost) in se čemu na račun popravljanja tudi odpovemo. Prav te izkušnje, ta proces razmišljanja in spoznavanja nas naslednjič obvaruje ponovno iste napake. Moja dva se še vedno kdaj pa kdaj stepeta, drug drugega udarita, si izrečeta grde besede, vendar jima ni potrebno več tako pogosto »na premišljevanje« saj veliko hitreje drug drugega prosita za oprostitev, si udarita v roko (tamali pove, da je kričal na vse grlo da je zafrkaval, tavelik, da ga je stiskal kar tako, za hec in ni opazil, da brata že boli in podobno.
Sami presodite ali bi vam kaj iz napisanega koristilo. Vedno pa se vprašajte: Kaj se bo otrok naučil iz situacije oz. posledice.
Razmislite o tem, če vam hči večkrat reče, da nečesa ne zna popraviti. Ali mogoče ne gre zato, da vas »prisili« mogoče tako kot včeraj,da jo objamete in je s tem stvar mimo – dosegla je neke vrste opravičilo in pomiritev, zgladila situacijo, vendar se iz tega ni nič naučila o tem da je potrebno za popravilo vložiti trud in »priznati = uvideti« svojo napako. Če izhajam iz tega, da ste jo zagotovo že večkrat takole pomirili je moja zgornja misel še bolj resnična.
Če je zelo hudo, pošljite mlajšo hči iz sobe, ostanite pri starejši ji prigovarjaje, da jo razumete, da je jezna, razočarana, da bo vse dobro, da lahko joka, da se bo pomirila in bo lahko bolj jasno premislila, se spomnila, kaj vi (ali drugi) storite, kadar se zmotite in tako dalje. Samo bodite ob njen, če to potrebuje.
V življenju je tako, da če smo grobi, žaljivi, nesramni, pretirano dominantni gredo ljudje raje vstran od nas. In če jih želimo imeti ob sebi moramo kdaj tudi popustiti ali doživeti samoto (seveda po dolžini primerno razvojni starosti in vedno z možnostjo: Ko se pomiriš in premisliš si dobrodošel. Imamo te radi.)
Želim vam vse dobro in lepo pozdravljeni
Francka