Ati, tam nekje se srečava
Pozdravljena k32!
Razumem te in vem kako ti je saj sem tudi sama ostala razočarana nad vsem. Tvoja rana je še tako sveža in spomini še tako živi. Tudi moja rana je še vedno boleča in mislim da bo tako tudi ostalo. So dnevi ko mi je bolje in so dnevi, ko sem na psu. Tolažim se z misllijo, da sem ravno jaz njegova hčerka. Trudim se po najboljših močeh, da bi bil ati tudi tam nekje ponosen name. Taka bodi ti. Bodi ponosna, da si ravno ti njegova hči Prekleta usoda nam je vzela nekaj kar je bilo samo naše in žal je treba živeti naprej. Kako bomo živeli naprej pa vemo samo mi ki smo izgubili svoje najdražje. Kadar mi je tako hudo, da ne morem več grem na forum in izlijem svoja čustva. Včasih pomaga.
Draga moja! Prejmi iskreno sožalje in ne pozabi govoriti o očetu. Mi je rekel en gospod – Ni bogi tisti, ki je umrl bogi je tisti o katerem nihče ne govori in je pozabljen. Zakaj so pa morali oditi je pa prekleta usoda izbrala ravo naše očete.
Tvojemu očetu pa želim v onostranstvu večni mir.
Oglasi se še kaj.
Lidija
Moj angel!
V nedeljo 28.11.2010 imaš rojstni dan, imel bi 66 let. Lansko leto sem si zadala, da bomo tortico jedli letos, ko bi se ti ati pozdravil. Tako težko je spoznanje, da moja želja ne bo uresničena. Bom pa prišla k tebi na grob in bila v mislih s steboj tako kot vsak dan. Tako mi je hudno in kaj šele bo sedaj, ko prihajajo prazniki. Vem, da bi bil ti ati zato, da praznike praznujemo tako kot smo jih vedno in zato se bomo potrudili. Še lansko leto si rekel, da mora vsak svojo vero in običaje spoštovati ne glede na to kaj se je komu zgodilo. Kot, da bi nas pripravljal, da bomo ostali sami brez tebe. A si vedel? Nikoli ne bom dobila odgovora in nikoli ne bo minil dan, da se te nebom spomnila in v mislih pa tudi naglas govorila s teboj.
Rada te imam in hudo mi je, da ti nisem vsak dan brez izjeme govorila kako TE IMAM RADA
tvoja Lidija
Ati!
Prvi prazniki brez tebe. Vem, rekel bi da gre življenje naprej. Res je, samo kako pa vemo samo mi. Nemorem verjeti, da te ni. Še vedno kar čakam da zaslišim tvoj glas, da mi boš kaj lepega rekel, me povabil k sebi in mami,….Ni dneva da ne mislim nate in tako sem ponosna da sem tvoja hči.
Pazi na najstarejšega vnuka, saj veš zakaj. Prej si bil naš zaveznik sedaj pa si naš angel varuh.
Rada te imam,
tvoja Lidija
Draga Lidija!
Ne vem, zakaj pišem Tebi, ki Te sploh ne poznam. Toda druži naju prekleto enaka usoda: rak.
Moj ati je danes teden izvedel, da ima raka na požiralniku, danes so mu vstavili že gastrostomo.Ati je pogumen, jaz na tleh. Ne morem se zbrati, misli so pri njemu.Rada bi bila optimistična, toda kar berem, ne morem biti.Rada bi Te vprašala glede prehrane. Ali je na začetku bolje kupovati pripravljeno hrano, da telesu čimbolj zadostimo in da ne bo še hitreje izgubljal kg? Oprosti, ker tako vpadam, toda po glavi mi roji tisoč vprašanj,pravih odgovorov ni…
Lahko noč.
Draga Na tleh!
Nikar se ne opravičuj. Vem kako ti je pri srcu saj sem bila tudi jaz na istem kot ti. Sprašuješ se zakaj mi pišeš. Najverjetneje zato, ker veš da te razumem saj sem isto dajala skozi kot sedaj to daješ ti. Tudi jaz sem pisala ljudem, ki jih sploh nisem poznala, a so bili na istem kot jaz. Moram priznati, da mi je tale forum olajšal moje najbolj žalostne dneve. Nevem če bi se lahko tako zaupala nekomu kot sem se tu. Za ostale domače sem bila močna, ko pa sem bila v službi sem pa kar naprej jokala in iskala neko upanje, da se ati pozdravi. Ljudje, ki jih sploh ne poznam so mi stali ob strani čeprav samo prek foruma, tako kot danes jaz stojim tebi. Vedela sem da nisem sama in tudi ti nisi. Z nekaterimi sem še danes na vezi in ena izmed teh je Jasna, ki ti je odgovorila na temi – Rak požiralnika. Na žalost sem se veliko prehitro podpisala na strani žalujočih. Vem, da dokler bo tale forum bom gor tudi jaz. Ni dneva, da ga ne odprem, preberem in se na kako pisanje odzovem. Na žalost mi je rak požiralnika precej znan.
Sprašuješ me za hrano? Me smo atiju kuhale, hrana je bila vsa ekološko pridelana (zelje, blitvo, ribe-bele, belo meso, ješpren, špinača, bučke,….). Poleg pa je bil tudi prosur. Hrano je potrebno dobro zmiksat, da se cevka ne zamaši. Kupovale smo tudi vse ekološko pridelano sadje (borovnice, maline, pomaranče, jabolka,…). Kuhale vse na olivnem olju in z živo vodo. Mlečne stvari pa delale z mlekom iz mlekomata. V Mercatorju so kar dobro založeni z eko hrano in sokovi. Zeleni čaj sem kupila v čajnici v starem delu Ljubljane.Kar je jedel ati smo jedli tudi mi.
Drži se in naredi vse kar lahko.
Lidija
Draga Lili!
Že dolgo nisem zašla na te strani, ker mi je vsakič zelo hudo ob prebiranju vaših-naših stisk ob izgubi naših dragih.
Kmalu bo že drugi Božič brez moje zlate mame, pa žalost in bolečina ni nič manjša, le nekako sem se navadila nanju in shajam z njima. Včasih mi rata bolj, včasih manj.
Mislim, da pri tebi ni nič drugače, kajti tudi vez med tabo in tvojim atijem je bila in je še vedno močna ter nenadomestljiva. Z izgubo se pač nekako uspemo sprijaznit, ampak smisla v temu ne bomo nikoli našli-vsaj jaz ne.
Pa včasih si mislim, da je boljše tako kot je, saj trpi ne več ob neznosnih bolečinah, po drugi strani pa se jezim nanjo zakaj ni počakala še nekaj let, da jo rabim, da jo pogrešamo vsi zelo…
res egoistično od mene ampak tako rada bi jo imela še ob sebi.
In vesela sem da se to leto že poslavlja, ker sem to leto res izgubila veliko dragih ljudi: poleg mame, ki je že 13mescev ni, še dve sestrični 51let staro za rakom na slinavki in 48l.staro sestrično za posledicami možganske kapi, ….
Draga Lidija!
Naj bodo pihajajoči prazniki kljub bolečini v duši, polne pričakovanja in upanja v boljše jutri!
Nataša-daal
ps.kaj se dogaja z Barbaro, se mi ne oglaša ne na telefon, ne na forum/ lahko na zs/ Hvala
Nataša!
Vse kar si napisala glede mene, očeta in bolečine je res. Nemorem in nemorem se pobrati.Bila sem zelo navezana na očeta in še danes sem. Res je vsaj bolečin nimajo več, zato pa je bolečina ostala nam.
Meni bojo prvi prazniki brez mojega atija in popravici povedano komaj čakam da minejo. Tak čas lansko leto je bil na predbožični večer ati pri meni, letos pa…
Draga Nataša, tebi in tvojim najbližjim želim srečen in blagoslovljen Božič, v prihajajočem letu pa predvsem zdravja. Najina Angela pa naj imata še naprej večni mir.
Srečno,
Lidija
Barbare pa nisem videla že lep čas. Jo bom zdajle poklicala, da vidim kaj se dogaja.
Ati!
Misli bežijo daleč v nebo,
solza se zlije in spet je težko.
Božič brez tebe mirno beži,
zaradi misli pa, duša trpi.
Spet te iščem in gledam v nebo,
želim si videt tvoje oko.
Nekaj pomižikne in to je to.
Srce je ranljivo je tudi minljivo,
duša boli ker si k tebi želi.
Dragi Ati blagoslovljen BOŽIČ.
Rada te mam,
tvoja Lidija
Draga Lidija!
Kljub vsemu ti želim blagoslovljen Božič.
Glede bolečine – najverjetneje ne bo izginila, naučila se boš z njo živeti tako kot jaz in vsi moji sotrpini Enkrat je bolje drugič slabše.
Tudi meni so govorili, da se je ati rešil muk. Tudi jaz se sprašujem zakaj ravno on. A zato, ker je bil vedno dober do vseh, razumevajoč, ker je imel rad delo in življenje. Zakaj? Pa kar ni odgovora. Ja najina atija sta rešena mi vsi pa ostajamo živeti v bolečini. Slaba je tale tolažba, da so rešeni muk. Mi ostajamo in živimo naprej, kako pa vemo samo mi.
Draga Lidija, vem da ti je nenormalno hudo, vendar daj času čas. Ati te bo spremljal na vsakem koraku ti pa se potrudi, da boš še naprej dober človek ali pa še boljši. Jaz se tolažim kadar mi je najbolj hudo z mislijo, da sem ponosna nanj, ker me je naučil spoštovati življenje in vse okoli mene. Ati je samo odšel na drugo stran in ga fizično ni vedar v mislih in srcu bo ostal za vedno. Saj veš, tam nekje pa se bomo zopet videli.
Pesem pa sem napisala sama. Tudi izlivanje na papir me malo potolaži.
Lidija pošiljam ti en velik objem.
Lidija
draga Lidija!
Čeprav smo že fajn zakorakali v novo leto,so dobre želje vedno dobrodošle, tako ti iz srca želim predvsem zdravo leto in veliko moči, da se boš “naučila” živet z bolečino.
Saj bi ti rada napisala kaj spodbudnega, pa žal ne morem, ker bolečina je še vedno velika , le kdaj pa kdaj se mi zdi , da je manj skeleča.
Mislim na te in ti pošiljam en iskren topel virtualni objem!
Nataša-Daal
Draga Nataša!
Hvala za lepe želje, tudi jaz tebi in tvoji družini želim vse najbolje v Novem letu predvsem pa zdravja, ki ga mi ki smo koga izgubili še kako cenimo.
Glede žalosti pa raje ne bom nič dodala. Še vedno boli in res nevem kako vse to preživljam. Žalostno je najbolj to, da ko nekoga izgubiš šele takrat dojameš kaj vse si še hotel povedat, uprašat, kako bi lahko vsako minuto atiju govorila kako ga imam rada, pa kako sem ponosna, da sem njegova, pa še in še. Sedaj pa svoja čustva zlivam tu na forumu in upam, da ko bo enkrat prišel moj čas vse to povem še na drugi strani, saj veš tako kot je moj naslov – tam nekje…
Drugače pa moje solze še niso usahnile in dvomim da kdaj bojo.
Pošiljam ti en prijateljski objem,
od žalostne Lidija
Draga Lidija!
Pri nas mineva 28 dni od postavitve diagnoze.Atiju mami zaenkrat hrano še pasira, cevke še ni uporabil.Včeraj, ko sem prišla na obisk, je bil ves bled, siv, ker se je preveč najedel in ga je vse tiščalo.Patronažna pride vsak dan, da zamenja povoje.Na žalost kljub zaužiti hrani izgublja kg.
Zelo rada bi Te vprašala še nekaj stvari, toda rajši na mail, če lahko.
Turoben pozdrav z Gorenjske.Darja
Draga Darja,
rade volje ti bom odgovorila in kakor koli pomagala če bo v moji moči. Zelo žal mi je za tvojega očeta, in predvidevam, da ima raka na požiralniku, ker omenjaš cevko. Tako si želim, da bi ta rak izginil s tega sveta pa je hudič močanejši od nas vseh. Lahko mi pišeš na mail [email protected]
Čim več časa izkoristi in ga posveti očetu. Za vse ostalo ga bo še več kot dovolj.
Lidija
Pozdravljena Lili!
Tudi meni je umru ati za rakom.Lansko leto avgusta bi bil star 64 let,pa ga že 11 let ni več z nami.Zdaj pa pride vprašanje:
Zakaj ko je umru nisem mogla žalovati?Ni mi bilo tako hudo kot bi mi moralo biti.Zdaj pa mi je vsako leto huje.Vse večkrat se spomnim nanj in se v mislih pogovarjam z njim.Nikoli ga nisem pogrešala bolj kot ga sedaj.Meni se to ne zdi normalno.Čutim velikansko krivdo,ker na pogrebu niti jokala nisem.Kakšen človek pa sem?
Pozdravljena Leja!
Naj ti napišem, da ne verjamem da si slab človek. Verjamem, da nimaš razloga, da si očitavaš, ker na pogrebu nisi jokala. Saj tudi jaz nisem nevem kako jokala. Jokam sedaj, vsak dan bolj in bolj, ker se šele sedaj zavedam, da atija nebo več nazaj. Najverjetneje si sedaj dosti starejša in se zavedaš, da bi lahko tudi tvoji otroci ostali brez starša in zato razmišljaš tako. To je še kako normalno in tvoj čas žalovanja je prišel zdaj. Jaz in sestra sve bile zelo navezane na očeta ampak sestre od takrat, ko je ati odšel še nisem videla jokat. To pa ne pomeni, da ji ni hudo ali pa da je meni bolj kot njej, Ne, obema je hudo samo jaz sem jaz in sestra je spet drugačen karakter. Jaz svoja čustva ne skrivam. Kadar sem žalostna jokam in otroci vedo zakaj. Sem jim povedala, da nebi mislili, da je kaj drugega. Še vedno sem oblečena v črnino, sestra pač ni. Ampak tudi to ne pomeni, da jaz žalujem in ona ne. Meni enostavno ni do drugih barv, sestra pa pravi, da jo črna enostavno duši. Kaj si je pa na to mislila okolica pa je obema mar. Midve že veve kaj pa kako in tako tudi ti veš zase. Vsak človek je svoja osebnost in vsak ima svoja čustva.Glede pogovorov z atijem pa so meni nekako razumni, ker tudi jaz govorim z očetom. Sama sebi pravim, če bi me kdo slišal bi rekli, da sem nora ampak jaz vem da nisem. Kadar človek izgubi sebi drago osebo, šele takrat ve kako je bilo prijatelju, znancu ali kar nekomu, ko je pred nami izgubil tudi drago osebo. Takrat ga razumeš, ker si na istem kot je bil on. Jaz te razumem in ti želim, da ti na atija ostanejo lepi spomini. Pa nikar si ne očitavaj, ker če bi bila slaba oseba tega sigurno nebi naglas povedala. Bodi ponosna tako kot sem jaz, da sem ravno jaz njegova hči.
Brez z poklanjam ti meni zelo ljubi verz.
Težko je vrjeme,
kad suza oko krasi,
još teže je shvatiti,
da se ti TATA nikad više nečeš vratiti.
Tudi žalost je del življenja,
Lidija