Ati, tam nekje se srečava
Draga Lidija!
Zelo pogosto se spomnim nate a tudi če zaidem na to stran, mi je težko karkoli napisat.
Čustva so še zelo ranjena, v glavi si dopovedujem in se prepričujem, da je boljše tako, da ni trpel dolgo, da sta zdaj skupaj z mami,….pa srce tega ne more in noče sprejeti.
Kak dan čist pozabim in zvečer čakam da me pokliče-kot me je vsak dan, al pa se kaj ne znajdem in si rečem, bom atija vprašala,….potem pa …
Lidija, Anja, Darjajen,.. upam in želim, da so naše “zvezdice” tam gori brez bolečin , trplenja,..,
prepričana pa sem, da so vedno z nami , saj v naših srcih in mislih so še vedno živi!!
Topel objem vsem!
Nataša-daal
Dragi Ati!
Čas tako beži in kmalu bo 2 leti od tvojega odhoda. Še vedno te neizmero pogrešam, še vedno veliko govorimo o tebi in še vedno in zavedno boš vsem nam v ponos. Spomin na tebe je še boleč le da se sedaj tu pa tam tudi nasmejim, ko govorimo kako smo kaj počeli in doživeli s teboj. Tako si želim, da prideš v moje sanje. A te ni in ni.Jutri ti pridem prižagati svečko in spet bova blizu drug drugemu.
Najstarejši vnuk bo kmalu polnoleten in tudi on je začel govoriti o tebi. Saj veš je bolj po tebi in zato tudi bolj malo govori pa še ga boli tvoj odhod. O vnikinji da ne govorim. Je nedolgo nazaj preklela vse zakaj morajo dobri ljudje zapustiti ta svet. Je rekla da to ni fer. Tako pravim tudi jaz a zakaj je tako ostaja v zraku.
Rada te imam in še vedno drži, da ko pride moj čas me počakaj tam nekje……
Tvoja, Lidija
Dragi Ati!
Jutri bo druga obletnica odkar si za vedno zapru svoje učke. Tako te pogrešam, ostalo je še tako veliko nedorečenih in nenarjenih stvari. Mi se učimo a tako kot si naredil ti nebo nikoli nihče. Danes je svoje učke zapru ata Slave, in prihaja ti še ena prijetna družba. Oba nas čuvajta in pazita na nas tam gori. Tudi on je bil že zelo utrujen in njegov odhod ga je odrešil bolečin. Seveda mi ki pa ostajamo živimo z drugačno bolečino naprej. Molila bom za oba.
Ati saj veš, a ne. RAAAAADDDAAA te IMMMAM
tvoja Lidija
Dragi Ati!
Jutri bo druga obletnica odkar si za vedno zapru svoje učke. Tako te pogrešam, ostalo je še tako veliko nedorečenih in nenarjenih stvari. Mi se učimo a tako kot si naredil ti nebo nikoli nihče. Danes je svoje učke zapru ata Slave, in prihaja ti še ena prijetna družba. Oba nas čuvajta in pazita na nas tam gori. Tudi on je bil že zelo utrujen in njegov odhod ga je odrešil bolečin. Seveda mi ki pa ostajamo živimo z drugačno bolečino naprej. Molila bom za oba.
Ati saj veš, a ne. RAAAAADDDAAA te IMMMAM
tvoja Lidija
Draga Lili,
tako čustveno opisuješ, da imam spet solzne oči. Prebiram in prebiram, v napisanem najdem sebe in počutim se tako prazno…spet. Danes je 34. dan odkar je odšel tudi moj dragi ati in končno sem se opogumila, da napišem par besed v tale forum. Danes je spet eden izmed tistih dni, ko skoraj vsako minuto premišljujem o njem. Misli mi uhajajo v mesec januar, ko je bil še vedno živ. Rada bi mu povedala, da ga imam rada. Tega mu že tako dolgo nisem rekla. On mi je vedno rekel, da me ima rad, da se še vedno ni sprijaznil z mojih odhodom od doma (sem že 18 let poročena v drugem kraju) in da še vedno vsak dan pomisli na mene, vnukinjo in moža. Zdaj pa gledam njegovo sliko, tako živ se mi zdi, jaz pa še vedno ne dojamem, da ga več ni. Vem, da je življenje minljivo, vem, da enkrat pride konec za vsakega, pa vendar je to za vsakega pozameznika huda preizkušnja. Zdi se mi, kot da bi delček mene odšlo.
Dragi ati, tudi jaz imam tebe zelo zelo rada, pogrešam te. Moja naloga zdaj je, da pazim na mami, ji pomagam, jo razvedrim in sploh se ji posvečam, kolikor se da.
Draga Lidija!
Velikokrat pridem sem gor, pa mi rata kar hudo kar koli napisati.
Smrt mame sem nekako “sprejela” sedaj, z atijevo pa se kar ne morem in nemorem sprijazniti!!
Prehitro, prekruto, preboleče,…!
Lidija! Kmalu bom spet v prestolnici in če še velja se lahko dobive na čaju!
Xyz: iskreno sožalje tudi tebi!! Nikoli nismo dovolj pripravljeni na smrt naših najdražjih,zato naj te tolaži misel, da je kljub fizični odsotnosti še vedno z vami in del vas!
Ati!
Ti si moj ponos, moj sonček moja duša in um. Ti si vse kar me obdaja in lepi spomini me ženejo, da živim naprej in svoje znanje od tebe prenesem na svoje otročke.
Rada te imam pa sem ti tako malokrat to rekla, da mi bo do moje smrti žal.
Draga Nataša!
Napiši kdaj boš v Ljublaka je že toliko, dajani in se dobive. Vem, da ti je neizmerno hudo a naj ti bo v tolažbo, da je mami dobila družbo in da zdaj dva angelčka pazita nate. Tega prekletega raka pa je že toliko, da nimam več besed.
xyz: Prejmi moje sožalje. Vem, da ti je hudo pa najverjetneje ti bo še huje. Naj ti lepi spomini na atija olajšajo bolečino.Nisi sama in vedi da kadar ti bo hudo izlij svojo bolečino na forum. Meni je zelo pomagalo in kot vidiš še danes po dveh letih sem tu. Kadar mi je hudo jokam, ko sem pa čisti na dnu napišem kaj na forum. Kot sem že mnogim napisala bom tudi tebi. Naj ti bo v ponos, da si ravno ti njegova hči. Tvojemu Atiju pa želim večni mir.
Lp,
Lidija
Ati tam nekje se srečava,……
Lili,
hvala za tople besede, lepo je prebrati kaj optimističnega. Res je tako kot praviš, nisem sama, veliko nas je, ki se vsak po svoje bori s svojo bolečino.Vsak dan se spominjam lepih in nepozabnih trenutkov, ki mi včasih pomagajo iz krize. Celo slike lahko gledam. Ob tem pa sem večinoma sama in se tudi večkrat zjočem. Nočem obremenjevati svoje družine, lažje mi je na forum napisat svoje občutke. Vsak dan grem v naravo, kar mi zelo pomaga. Misli se mi zbistrijo, premlevam dogodke, občutke…Rada te imam ati, to venomer ponavljam in upam, da si to vedel, čeprav je bilo neizrečeno.
Lep pozdrav vsem, ki prebirajo tale forum, ali ki se soočajo z izgubo ljubljene osebe
Tam, kjer si ti,
ni sonca in ne luči,
le tvoj nasmeh
nam v srcih še živi.
Nihče ne ve,
kako boli,
ko se zavemo,
da te več ni.
Pozdravljeni! 🙁
Ne zdržim več,ne prenesem te bolečine in praznine!!! 🙁
Meša se mi!Pogovarjam se samo s seboj!! Želim si nemogoče stvari! Želim si atija nazaj!!!
Vedno starejša sem,slabše prenašam to življensko usodo!! Ne morem se sprijazniti s tem!!!!
Ne more s tem živeti,preveč je hudo!!! Zmešalo se mi bo… 🙁
NE MOREM NE MOREM NE MOREM!!! :'(
HOČEM ATIJA NAZAAAAAAAAAAJ! HOČEM GAAA! 🙁
Anja*
Draga Anja,
prav dobro vem kako ti je. Tudi jaz sem si in si še vedno želim atija nazaj pa dobro vem da je to nemogoče. Imam pa ga za vedno spravljenega v svojem srcu in glavi in tega mi nihče ne more vzeti. Nikoli. Tudi jaz jih štejem že 40 let pa sem taka kot majhna punčka. Srcu ne morem dopovedati a v glavi je drugo.Od odhoda mojega Atija je 2leti 1mesc in 16 dni pa sem še vedno velikokrat v solzah in še vedni si želim slišati njegov glas, njegovo toplo besedo. Napisala ti bom eno izmed mnogih napisanih misli moje hčere.
ZA DEDIJA!
Dedi rada sem te imela
ampak zdaj, ko te ni več
te imam rada še bolj, ker se
šele sedaj zavedam, da sem
ostala bret najboljšega dedka
na celem svetu. Želim si,
da bi prišel nazaj
ampak na zloo
veliko žalost to ni možno.
Lepo, a ne? In vsakič, ko preberem kaj njenega napisanega jokam. Pa kaj saj to je tudi del življenja. Eni rabijo več časa za žalovanje in eni manj. Jaz sem ena izmed unih, ki bodo oz. bomo rabili ogromno časa za žalovanje.
Anja zapomni si nekaj – ni bogi tisti, ki je umrl, bogi je tisti, ki umre in se o njem ne govori več. Meni veliko pomaga, da govorim o svojem atiju, probaj tudi ti. Vedno in povsod vidim njegive pridne roke in njegovo delo. Včasih premišljujem kako bi ati na kaj odreagiral Vem da ti je težko a vedi da nisi sama. Meni je tale forum pomagal v najtežjih trenutkih. Svojo žalost sem izlivala tukaj. Punca drži se.
Ati rada te imam in glej da mi čuvaš svojega prvega vnuka, ki je čisto na drugem koncu sveta. Pa saj ti veš kje. Pomagaj mu.
Rada te imam. tam nekje pa se zopet srečava…….
tvoja Lidija
Draga Lidija!
Le toliko da veš, da nisem pozabila nate!
maja se pa 1000% dobiva, ker bom kar pogosto v prestolnici!!
Topel objem draga moja!!
Anja!
Vem kako ti je in žal ti ne morem napisati da bo dobro, da čas zaceli rane, pa bla , bla, bla… bolečina , praznina ostaja,le mi se s časom naučimo živeti s tem. Upam, in želim, da boš kmalu lahko z nasmehom na obrazu se spomnila na ljubega atija in da bo bolečina postala znosnejša!
Objem! Nataša
Ati!!!
Včeraj pa dans sta spet ena izmed tistih dni, ko čutim takšno praznino in obup, da me stiska v grlu. Zvečer sem zaspala v joku, ne morem in ne morem se potolažiti, da te ni več med nami. Spet sem gledala slike, na katerih si tako živ, da ne dojemam te praznine. Za praznik dela bo tri mesece, meni se zdi že cela večnost. O kako rada bi te objela, ati. Rada bi ti povedala toliko novih stvari….Evo, spet ta kepa v grlu in solze, ki meglijo pogled. ATI, RADA TE IMAM!!!!
Lidija!
Tudi pred mano je mesec,ki bi ga najraje izbrisala s koledarja.
31.5.bo eno leto, kar je moj zlati Ati zaprl od bolezni utrujene oči.2.5. bi cela družina praznovala 20.obletnico sestrine poroke,19.5. pa bi Ati in mami praznovala 50.-ZLATO poroko.Žal pa bo mesec namesto s solzami sreče,napolnjen s solzami žalosti.Bojim se prihajajočih dni, spomini na vsak dan posebej v lanskem maju so še kako živi.Tu je pomlad, ki jo je Ati imel tako zelo rad.Začetek maja je ponavadi že oprezal za prvimi jurčki,aprila mi je z veseljem razkazoval mavrahe.Tudi velikonočna potica izpod Atijevih rok je manjkala.
Kaj naj rečem, vsi,ki imate srečo,da ste lahko v družbi obeh staršev, uživajte in se veselite vsakega dneva posebej.Zavidam Vam.Ne pozabite jim povedati in pokazati kako zelo jih imate radi.
Tako,draga Lidija,pogosto mislim nate.Hvala,ker sem Te lahko vedno poklicala,ko mi je bilo najhuje.Zelo rada bi Te osebno spoznala.Upam,da nama kdaj uspe.
Želim Vam lepe dni.Darja
Darja,
odveč so besede, nakladanja in obljube. Prav imaš vsi, ki imajo še žive starše in najdražje naj jim z lahkim srcem vsak dan na glas povedo kako jih imajo radi. Vse na svetu bi dala, da bi Atiju še enkrat na ves glas zaupila, da bi slišal ves svet:
ATI RADDDA TE IIIMMMMAM
tvoja Lidija
Darja, Nataša čas je, da se enkrat že končno dobimo.