Sociopat
Po obupanem brskanju po netu sem naletela na vaš forum in se našla v pisanju vseh vas.
Sedaj imam odgovore na vsa vprašanja,na vsa moja stanja,moje občutke, moja videnja!Sedaj vem ,s kom sem imela opravka in kako se ta bolezen imenuje.Po 16 letnem zakonu z sociopatom…sem pristala v krempljih še ekstremnejšega primerka sociopata….ob tem primerku ne vidim izhoda!…
Nekoč trdna močna zenska na mestu z veliko mero energije….sedaj še le senca svojega jaza!Izčrpana telesno,umsko…dobesedno ziv mrtvec!Ne čutim niti delov svojega telesa…
Važno je, da veš kje je problem. Monm oseba.
Sedaj pa reševanje situacije.. Kar hrabro.
Zavedanje problema in sebe je prvi korak k rešitvi. Sledi še dolga pot a vsekakor zanimiva pot, pri tem pa nikakor ne obupajte!
Sedaj pride delo na sebi. Pri tem poskušajte, da nasprotne strani nikakor ne obtožujete ali kako drugače slabite. To ima, po mojem vedenju, še kako velik vpliv na uspeh dela na samem sebi.
Poskušajte z majhnimi koraki, bodite predvsem potrpežljivi do sebe in imejte se radi. Čustva, jeza, žalost razočaranje so vsekakor dobrodošli, nikakor pa se ne smiliti sami sebi!
Kar pogumno in pogled usmerjen naprej!
Pa srečno!
Nikoli nisem bila zenska ki bi se smilila sama sebi, tezava je v tem da mi telo sporoča da ne zmore več. V času 1,5 je izsesal vse kar je bilo dobrote in ljubezni v meni…. izzel mojo dušo – dobesedno.
Zbolela sem,takoj ko sem prvič spoznala drug obraz.Vse sem probala tezave se vracajo,utrujena sem izcrpana….najraje bi zaspala za dalj časa da si spočijem.
Ne morem pisati preveč podrobno…. vse se nadzira… strogo…. moj čas je omejen!
sencajaza,
ko berem tvoj tekst podoživljam tiste dni, ko sem se počutila točno tako…
Ne obupaj! Če te je poleg obupa še tako zelo strah, predvidevam, da imaš tehten razlog.
Ostani z nami. Je rešljivo! Če ne gre drugače pa korak po korak. Plan ti zaposli misli in da upanje, cilj. Izgradi si “trdnjavo” (da boš imela kam it), pripravi “municijo” (imajo šibke točke/sovražnike/kaj česar se bojijo, skrivajo), pripravi teren če ne moreš takoj stran, če pa to vse že imaš, so odgovori po celem forumu…
“There must be more to life than this”
Sencajaza,
pridružujem se odgovorom predhodnikov. Imate res precej težavno situacijo, izhod vidim samo v vašem odhodu. V takšnem primeru bi osebno razmišljala tudi o Varni hiši ipd., če drugače ne bi šlo. Nikar pa ne mislite, da ste izgubili vso dobroto in ljubezen, da vam jo je ožel vaš partner. Vse je še v vas v zvrhani meri. Le do njega ne morete tega čutiti. To je hkrati tudi dobro, da se lažje premaknete z mrtve točke, ki vam ne da “dihati”. Kot piše Eden1 IMEJTE SE RADI, kajti le tako se boste začeli zavedati, da ste še vedno tista močna ženska, ki je žal v vmesnem času sicer prepustila nadzor nad svojim življenjem drugemu. Vi ste tista, ki odloča o svojem življenju. Niste se rodila zato, da bo o vašem življenju odločal nekdo, ki vas ne ljubi in ne spoštuje.
Ravno včeraj sem čitala zanimiv članek- sicer ni to tematika, ki ne bi bila že splošno poznana, je pa bila zelo zanimivo zapisana. Torej: lastne možgane lahko programiramo- če jih ne programiramo sami, nam jih programirajo drugi. Misli, ki jih nosimo v sebi (ali o sebi ali o drugih) ne nastanejo kar tako. So plod tega v kar verjamemo. Menim, da se je v vsaki navidez nerešljivi stvari dobro vprašati “v kaj verjamem”. In nato predelati tematiko tako, da začeš verjeti v tisto, kar nudi boljšo rešitev. Ni lahko, vendar gre. Kajti misli so tiste, ki med drugim usmerjajo naše delovanje.
Vse dobro vam želim in obilo opore iz foruma in tudi iz vaše okolice. Čeprav vem, da je skoraj misija nemogoče, da prijatelji zadevo res razumejo. Pravi prijatelji pa vsekakor stojijo ob strani, le razlagati je bolje v obliki “ne ge nama, želim in moram vstran…” Lp,
Sencajaza,
Iz tvojega pisanja seva strah, nadzoruje te, vem.
Vedi, da to kar si odkrila k svojem partnerju, je zacetek konca.
In vedi, vedno je resitev. Tudi jaz sem mislila, da ni poti iz bolane veze. Pa sem jo nasla.
Sama pri sebi postavi sebe na piedestal.
Zelo dobro vem in cutim kako trpis. Ce bos potrebovala kaksen nasvet, smo tu na tem forumu..
Sencajaza, boljsega nicka si ne bi mogla izmisliti.. Jaz sem bil senca samega sebe se do nedavnega.. Res, da je minilo sele nekaj mesecev a ze to, da nisem vec ob tej osebi se mi pozna ogromno. Jasno mi je da se zdalec nisem predelal in prebolel a sem v bistveno boljsi kozi. Prej sem se zbujal veckrat sred noci s tesnobo, raznimi morami. Cutim kako se pocasi vaca izgubljeni del mene po kosckih in to me drzi pokoncu, daje upanje itd.. Ni mi seveda enostavno, ker je otrok v igri. Zal se ne bom nikoli popolnoma resil odnosa s to osebo in
to moram vzeti v zakup. Verjamem pa, da se scasoma tolikodistanciras
da ti do te osebe postane vseeno kaj misli in govori.. Postane nek “satelit” ki sicer krozi okoli tvoje sfere a je neskodljiv..
Hvala vsem za vse spodbudne besede!
Dosegel je nekaj,kar sama nisem morala verjeti… moje 100% zaupanje,tezko razlozim…preprosto sem nardila vse,čisto vse zanj.Enostavno povedano,sem vse kar sem imela polozila v njegove dlani( vse odločitve,materialne stvari,denar,svoje zivljenje,svoje srce)-SEBE!
Izgubila sem vse,kar sem za izgubiti imela.Dosegel je popoln nadzor…nad menoj in mojim zivljenjem.
Ko ti nekdo določa kaj boš jedel,koliko boš spal,kolikokrat boš vdihnil in ti “ukazoval”na prefinjen manipulativen način kaj smeš in kaj ne … je to trpljenje,katerega razumete le vi iz tega foruma.Trpim kot kristus na krizu,vsak dan odmre delček mene…sploh se ne prepoznam več,to zdaleč več nisem jaz.Imam občutek da je od mene ostal še samo oklep…prazen,črn,neuporaben
“Dosegel je nekaj,kar sama nisem morala verjeti… moje 100% zaupanje,tezko razlozim…preprosto sem nardila vse,čisto vse zanj.Enostavno povedano,sem vse kar sem imela polozila v njegove dlani( vse odločitve,materialne stvari,denar,svoje zivljenje,svoje srce)-SEBE!”
Kje pa je tu ostalo SAMOSPOŠTOVANJE?
Točno tako sem ga tudi jaz izgubil, ampak ok, imej se rada, zdaj vidis, ves, da je bilo narobe, in odslej naprej bos delala drugače, imela rada sebe. Bolj. Pa še malo bolj. In bo šlo na bolje.
Ne vem zakaj nas življenje uči na tak trd način, ampak glejmo naprej kaj nas še lepega čaka in to je to.
lp SVO
Vnaprej se opravičujem zaradi vprašanj, ki lahko izpadejo brezčutna.
Ampak res bi rada razumela. Namreč precej beremo o “popolnem nadzoru”, o določanju kaj bo kdo oblekel, jedel, gledal, kam bo šel itd.
Dajte mi povedati, kako lahko dosežeš tak nadzor nad odraslo osebo? Kaj se recimo zgodi, če bo ta oseba oblekla nekaj drugega, kot ji je bilo “ukazano”? Kaj se zgodi, če se upreš?
Jaz si enostavno take stopnje podrejenosti (ki ne izvira iz notranje psihične potrebe žrtve) ne znam predstavljati.
Lepo prosim za razlago iz prakse?
za mene lahko rečem, da je bilo vse maskirano na otroka. v stilu “ne mores iti s prijateljem na kavo, jaz ne morem otroka porihat, imam se toliko dela, kaksen si, egoist..itn..”
Isto je bilo maskirano na denar, v stilu “ne moremo iti z otrokom na en pomfri na morju, ko nam bo konec meseca ostalo 300 EUR, potem pa lahko”…
ampak vse to je ze v poznem stadiju, ko zrtev ze ve, da ce ne bo tako kot si ona zeli, bo tihi dan, teden, bo delala še dodatne traparije… ini zaradi miru pocasi, postopoma to opuscas…. ker mislis, da delas za skupno dobro…
ali pa “kako si lahko povabil tega na obisk jutri, ko pa imam jaz vse perilo za zrihtat in obesti….” logika se pocasi podira in nepovezanosti zacnejo sekati ven, ampak takrat je žaba ze tako skuhana, da res ze tezko reagira na te manipuacije….
kot vedno vse to pada na plodna tla zrtve: krivdo, strah, dolžnost.
Ko se to prepozna, šele takrat se lahko zacne “enakopraven” boj:-)
ja, zdaj ko to pisem, je vse skupaj res neverjetno nesmiselno 🙂
lp SVO