Neli….
Moja punčka, moja Neli….danes mineva točno en teden odkar se ti je ustavil srček, ki je bil žal preveč okvarjen, da bi ti lahko omogočil življenje.
Celotnih 22t 4d, oz. od povišane NS dalje me je spremljal občutek, da nekaj »ni prav«. Veselila sem se punčke, hkrati pa se je vseeno zadaj nekje oglašal občutek…kaj pa če. Tudi dobri rezultati po HB magična oznaka 46XX niso prinesli takšnega olajšanja, kot sem ga pričakovala – v podzavesti je kljuvalo, kaj pa če…. hkrati pa zanikanje, ne, nemogoče, moj otrok bo zdrav, ni možno da bi šlo karkoli narobe. Pa je šlo.
Na morfologiji so ugotovili hipoplastično levo srce, sesul se mi je svet. Od šoka tudi jokati nisem mogla, dokler ni prišla noč. Potem pa se je ulilo….vsi slabi občutki zadnjih mesecev, razočaranje, jeza, žalost…
Točno en teden od usodne diagnoze so me sprejeli v porodnišnico LJ, kakšni so občutki ko ti v trebuhu brca živahen otroček, jaz pa samo odštevam dneve, ure, minute do usodne igle ki ustavi srček.…ni besed s katerimi bi to opisala. V neki drugi dimenziji sem prestala ležanje na tisti mizi, verjetno sem delovala čisto apatično mogoče celo prisebno, sestra mi je rekla kako sem »skulirana«….ja seveda, notri me je lomilo in trgalo od bolečine.
Po magičnih tabletkah se je po 12 urah sprožil porod, ob meni ni bilo nikogar, niti niso omenili da je to možnost, povedano je bilo celo, da partner ne more biti prisoten, pa nekaj o prostorski stiski in bla bla bla..Nihče ni omenil, da se vse dogaja v sobi. Nisem bila sama v sobi, rodila sem vpričo sotrpinke na sosednji postelji, ki je v paniki tekla na hodnik klicat sestre. Sama sem jih že 20 min prej prosila za kakšno protibolečinsko sredstvo, pa sem v odgovor dobila nek navržen stavek o ketonal svečki, pa da naj grem nazaj ležat, predvsem pa mi je ostal v spominu občutek nejevolje ker sem gospo sestro in njeno pomočnico zmotila pri malici (spominjam se tudi nekaj o tem, kaj se tako derem??!!). Do poroda in še kakšno minuto čez sem bila sama s sabo in svojo bolečino.
Neli je prišla ob 00.15, čutila sem kako je padla na posteljo, negibna, čisto mirna. Nisem je mogla pogledati, ne vem zakaj, tisti trenutek bi mi počilo srce, zmešalo bi se mi če bi videla to malo popolno mrtvo punčko. Raje jo ohranim v spominu od zadnjega UZ-ja, ko je pogledala v sondo in sem videla njen popoln obrazek, čisto podoben svojemu bratcu….enak privihan nosek, poteze… Potem so jo odnesli, mene pa v porodno sobo in ob raznih opazkah da nimajo prostora, kam naj me »parkirajo« itd sem pristala v sobi zelene barve, ob porodnici z zdravim otročkom, deležna krikov iz sosednjih soba ob rojevanju zdravih, živih otrok…prvi jok novorojenčkov…tako lepo, hkrati pa nož v srce.
Odpuščena sem bila naslednji dan, po pogovoru s psihologinjo, njej sem se potožila o
ne-odnosu nočne sestre do mene, moje situacije, do moje male Neli. Zgroženo me je gledala in mi rekla, da se to ne bi smelo zgoditi. Se strinjam, ne pričakujem da me držijo za roko in tolažijo, pričakujem pa korekten odnos in vsaj nekaj intime v teh najtežjih trenutkih.
Zdaj sedim doma, prebiram forume in jokam, jokam kot dež, vse kar se je nabiralo v meni lije zdaj ven, komaj se spravim k sebi do popoldneva, ko pride iz vrtca moj tri in pol letni sinček, ki je trenutno poleg partnerja edini sonček v življenju. Tudi partnerju je hudo, tako pač, po »moško«.
Hvala vsem ki ste prebrali mojo zgodbo, brez obsojanj in obtoževanj, ki razumete in podpirate mamice, ki se znajdejo v najtežjih trenutkih življenja. Mogoče mi bo zdaj kaj lažje, ko sem spravila vse skupaj v virtualno obliko, govoriti o tem še ne morem.
Konec meseca se grem poslovit od svoje nesojene hčerkice, verjetno bom dala delati tudi tablico z imenom v spomin, ali pa tudi ne, še ne vem. Vem pa, da bo vedno moja punčka, da jo bom pogrešala do konca svojega življenja in z mislijo, da me čaka nekje moj mali angelček tudi sama lažje umrla.
Žalostna mamica, ati in bratec.
Pozdravljena in moje iskreno sožalje. Podobne misli te obhajajo kot mene, namreč da bova lažje umrli, ker naju nekje čakata najini hčerki. Moja Saša bi bila zdaj stara leto in pol.
Sama imam tri otroke, veliko se nam dogaja, pa vendar ni dneva, da ne bi pomislila na mojo punči, ki ji ni bilo dano biti z nami.
Nimam besed, s katerimi bi te potolažila, lahko ti rečem le, da mi je žal, da se vam je zgodilo in na tak način. Verjamem pa, da se imajo naši otroci lepo in da jim je dobro.
Morda bo zvenelo neprimerno, ampak čez nekaj časa boš morala najti moč in iti naprej. Sama sem prišla do tega, da mi ne paše v neskončnost se pogovarjati, da moram pač sprejeti in pika. Me zanese, še vedno, ampak je nekoliko lažje.
Tajica223
Res, ne vem ampak zadnji dogodek v Parku zvončkov – slovo od malčkov je bil skrajno ganljiv. Tisti kupčki pepela, okoli in okoli hribčka..na belem snegu. Bele odejice posute s solzami. Se človek vpraša če je vse skupaj sploh res. Vsaka mama si v takem trenutku želi oditi s svojim zakladkom. Ne, to se ne bi smelo zgoditi nobeni mami. Pa se, ne vem po čigavi volji. Bodi močna, bolečina se bo umirila, minila nikoli. Srce gre v takem trenutku z otrokom, ki je odšel. Vrne se vedno le del srca, v celoti nikoli. To žal tako je in s tem se je potrebno naučiti živeti.
Žalostni smo vsi, ki smo del te realnosti, nepopisno. Ampak kot pravim, žalost po določenem času zaklenemo v tisti del srca, ki se vrne. Tudi ti jo boš, verjemi.
Želim ti vse dobro, bodi močna, ker zmoreš biti. Tvoji malčici v ponos.
Darja 1122,
ja, se spomnim vaše skupine, stali ste na moji levi….spomnim se belih rožic, posvetila, nove tablice tvojemu sinku….pa tudi imena… spomnim se (predvidevam da Lukasovega atija) kako se je zjokal ko je prižgal svečke..ko sem ga gledala se mi je trgalo srce, tako lahko samo starš joče za svojim otrokom…
Pridruži se nam na facebooku (če še nisi) v skupini “mamice ki smo izgubile svojega otroka” meni zelo pomaga, prebereš tisoč in eno zgodbo, lahko se potožiš, zaupaš, pogovoriš… ena me malo spomnila na tvojo, ko so mamici napovedali zdravo punčko, ki je po 15 dneh umrla zaradi hipoplastičnega srca… kako lahko spregledajo, da ima otrok eno polovico srca nerazvito? In smo spet tam…zdravniška šlamparija, brezbrižnost, nedotakljivost….oz. po njihovo – b.p.
Če hočeš se pridruži, vem da te bodo mamice z veseljem sprejele medse…jaz bom pa tudi vesela, če te bom kdaj srečala v Parku zvončkov pri naših zvezdicah….objemček!
Neli
Če si slučajno zasledila pogovor med darja1122 in dr.Pušenjakom je to babica in ne mamica …babica, ki ima verjetno še kakšnega vnuka ali vnukinjo , ker piše, da je sama rodila 3 otroke…
Babica ki ji je dr. Pušenjak napisal, da je to nenaravno in da sta starša odrasla človeka ( njena snaha in njen sin) in da naj pomaga ko bosta to želela .Izguba otroka je nepredstavljiva bolečina in sočustvujem z vsemi mamicami in očki, ki so to doživeli in noben prav noben se tega ne zaveda, ko hodijo okoli tebe te tolažijo in na koncu zgleda, da je njihova bolečina hujša od tvoje…to vedo samo starši in še enkrat samo starši.Ne rečem da za babice in dedke to ni hudo saj je res to tudi del njih .Podpiram pomoč starih staršev v vseh danih situacijah samo, da ne postane to preveč egocentrično…in naj ne razpredajo o ponovni nosečnosti svoje snahe ko pa se je ta tako tragično končala..čas bo počasi zacelil rane in takrat se pogovarjaš o ponovni nosečnosti.Mogoče delujem zelo hladno in celo nesramno vendar poznam kar nekaj primerov ko se prizadeti starši potem ukvarjajo z vsemi okoli sebe namesto da bi imeli mir in pravilno tolažbo.Sama sem bila v zdravstvu…nihče nima pojma kako globoko smo prizateti tudi mi ko se srečujemo s takimi hudimi dogodki.Tudi mi smo samo ljudje ki pa take bolečine iz dneva v dan nosimo seboj in s tem tudi domov.Koliko staršev vidiš strtih od bolečine pa se ne smeš zlomit ,ker te potem ne bo več nazaj..tam si zato da to narediš mogoče zelo neprizadeto vendar te v srcu zelo prizadane.
Zato draga Tajica in ostale mamice žalujte tako kot vam srce narekuje in pa tiste ki že imate otročke ne zapostavljajte jih in ne pošiljajte jih stran od sebe zato da boste lažje prebolele…potrebujejo vas in otroci ki jih imate so najboljše zdravilo…verjemite…toliko bi ti imela še povedati …vse bo še dobro boš videla..pri tebi in vseh ..nikoli ne pozabiš verjemi vendar čas zaceli rane sonček angelčkov pa sije..in sije…večno
Marija
marija45
Sem ravnokar odprla stran na temo male Neli. Vse kar sem napisala se nam je resnično zgodilo. Ja in sem res babica, vendar ne vidim nič spornega v besedah tolažbe drugim mamicam. In ja, moj sin in snaha imata hvalabogu tudi že enega živahnega škratka, pa se še nista ob tej izgubi postavila na noge in se verjetno še dolgo ne bosta. Sama jima stojim ob strani kolikor sama hočeta in čisto nič več. Da ne bo napačnega sklepanja. Na forumu sem se oglasila ker se s snaho o izgubi pogovarjava in ga tudi sama spremlja. Toliko o tem. Da ste zdravstveni delavci ob dogodkih, ki smo jim žal v zadnjem času prepogosto priča tudi sam pretreseni, tudi verjamem. Oziroma kakor kateri. Eni to povzamejo kot nesrečen dogodek, drugi kot nepredvidljivo in nenapovedano situacijo. Marsikaj ostane skrito, se ne govori in predvsem se ne prevzame nobene odgovornosti. In to je dejstvo. Vsaka 6. izguba pove dovolj. Ampak, bognedaj se oglasiti ali izraziti dvom v te ugotovitve. Ni moj namen razpredati kako in kaj. Vsak, ki se mu to zgodi, pestuje svojo zgodbo. Sam najbolje ve kako se spopada z izgubo in komu dovoli to deliti. Pa lepo pozdravljena.
tajica223
Kaj naj ti napišem? Vse dobro ti želim in tvoji družinici, kolikor članov že šteje. Bodi močna, glej naprej.
Objem.
marija45
Sem pozabila napisati, pa nisem mislila. Vendar ko praviš da izgubo lahko razumejo samo starši. Sama sem v 17.tednu izgubila plodek davno nazaj, pa 3 mesece staro sestrico tudi davno nazaj. V srcu jih nosim dan na dan. Kot otrok sem se soočila z izgubo sestrice, nato pa še kot mamica plodka in sedaj kot babica vnučka. Tako da….še kako dobro poznam te občutke. V meni se je vihar umiril, pozabljen ne bo nikoli. lp
Tajica223
Hvala ti za tvoje besede. Dostikrat smo babice napačno razumljene. Žal. Čeprav mislimo s srcem.
Vse dobro želim tebi in vsem mamicam, ki se spopadajo z najtežjo življenjsko izkušnjo. Tudi sama sem del nje, čeprav dolgo nazaj. V bistvu mislim, da sem svojo zgodbo potisnila v podzavest, pa je ob tem dogodku privrela spet na dan. V milijon letih nisem niti pomislila, da se bo ponovila.
Ampak čas je najboljši zdravnik zato je treba gledati naprej. Veliko sončnih trenutkov čaka tudi vas.
Objem in pozdrav tudi tvoji družini.
Darja1122 tudi moja mami je babica,sama je imela 2ss… pa ji je hudo, zame, za Neli pa še zase..tako kot sama praviš ni nikoli dejansko “odžalovala” svoje izgube, bolečina pa je ostala…zato te razumem.
V sredo grem v Park zvončkov prižgat svečke za Neli, Lukasa….tvoje….naše….vse male angelčke. Objemček.
Tajica223
Dobro se z dobrim vrača, čeprav v takih težkih preizkušnjah ne mislimo tako. Eh Tajica, verjamem da mamica nikoli ni odžalovala svoje izgube, nobena je ne. Zato vidiš nam je še bolj hudo, ko se lastnemu otroku zgodi kaj takšnega.
Ampak, kot pravim, naslednje sonce bo žarelo bolj svetlo in grelo bolj toplo. Zato pogumno naprej. Naše zvezdice-angelčki vedo da imajo zlate mame, babice…..
Jaz grem jutri v Park zvončkov prižgat svečke in popestovat malega, tako v mislih. Bom vzela v naročje še tvojo malčico in ostale, pa nam bo vsem lepo.
Objem in lp