“Pridem na obisk v dom, oče me prosi, naj ga odpeljem domov. In ne vem več, kaj je prav.”
To je ena najtežjih situacij pri demenci, pojasnjuje Elvisa Suhonić, diplomirana delovna terapevtka in nosilka avtorskega strokovnega pristopa Spomnim se – Celostne podpore pri demenci. “Ne zaradi vprašanja, ampak zaradi vsega, kar se v ozadju dogaja.”
Za mnoge je to trenutek, ko se poruši občutek gotovosti. Pa vendar je ta stavek manj vprašanje ‘kam’, in veliko bolj klic po varnosti, poznanosti in občutku, ki ga demenca počasi briše iz možganov.
Kaj pomeni dom za osebo z demenco?
Dom ni hiša, je jasna sogovornica. V nevrološkem smislu pomeni predvidljivost in kontrolo, rutino, občutek, da svet ‘drži skupaj’ in identiteto, našteva.
“Ko to izgine, se pojavi notranja ogroženost. Človek jo izrazi z najbolj osnovnim stavkom, ki ga možgani še poznajo: ‘Odpelji me domov.’ To ni prošnja za naslov. To je prošnja za varnost,” pojasnjuje Elvisa Suhonić.
Pri demenci, nadaljuje sogovornica, upadejo orientacija (kdo/kje/kdaj), razumevanje prostora, občutek časa, vpogled (realna ocena svojih zmožnosti) in logika. Ostanejo pa čustveni spomin, potreba po varnosti, bližina, odziv na ton glasu, dotik, rutino.
Zato, pojasnjuje Suhonićeva, oseba ne išče vedno hiše. “Išče občutek, ki ga je tam imela.”
Kaj pa, ko gre oseba v dom proti svoji volji?
Tak človek po besedah sogovornice izgubi domači ritem in kontrolo, svoje vloge, poznane dražljaje, sposobnost razumevanja, zakaj je v domu.
Če temu dodamo še oslabljeni vpogled, dobimo situacijo, ki izgleda kot želi domov, v resnici pa sporoča:
- “Ne razumem okolja.”
- “Ne vem, kaj pričakujete od mene.”
- “Ne zmorem več obvladovati sveta.”
“Dom za starejše lahko za osebo z demenco pomeni preveč ljudi, preveč sprememb, preveč dražljajev, preveč nejasnosti … To je tudi razlog, da se stavek ‘odpelji me domov’ ponavlja. Nista trma in upor. Je nevrološka reakcija na izgubo varnosti,” pojasnjuje sogovornica.
Svojci se soočajo s krivdo, dvomi, izdajo
Svojci se ob tem pogosto soočajo s krivdo, dvomi, ali so storili prav, občutek imajo, da so osebo izdali in jih je sram, Elvisa Suhonić opisuje svoje izkušnje. Pogosto so podvrženi pritiskom okolice, in se lahko srečujejo z naslednjimi očitki: “Kako si ga lahko dala v dom?” “Če bi se potrudila, bi bil doma.” “Saj ti je prepisal hišo.” “Moja mama je bila doma do konca.”
A resnica je preprosta, je odločna sogovornica. “Imejte v mislih, da nihče od teh ljudi ni videl vaših noči, nihče ni skrbel 24/7 za osebo, ki izgublja orientacijo, nihče ni odgovarjal na ista vprašanja 50-krat na dan in nihče razen vas ne nosi posledic napačne odločitve.”
Ti pritiski niso samo neprijetni, so nevarni. Ker lahko svojec iz sramu ali občutka dolžnosti, sprejme odločitev, ki NI varna ne zanj ne za osebo z demenco.
Elvisa Suhonić, diplomirana delovna terapevtka in nosilka avtorskega strokovnega pristopa Spomnim se – Celostne podpore pri demenci.
In zato je pomembno nekaj, kar premalo povemo, strne sogovornica:
- Odločitev za dom ni dokaz, da ste obupali.
- Niti ni dokaz, da razumete, da varnost včasih preseže vaše želje.
- Je odgovornost, ne izdaja.
- Tisti, ki komentirajo, ne nosijo posledic. Vi jih. Zato ima pomen samo vaše razumevanje in strokovni razlogi in ne mnenja, ki ne poznajo vaše realnosti.
Kaj dokazano pomaga, ko oseba z demenco želi domov
Elvisa Suhonić, ki se v zadnjih letih posveča predvsem delu z osebami z demenco in njihovimi svojci, je zato pripravila preverjene in koristne napotke, kako se soočiti s stisko, ki jo ob obisku svojca prinaša prošnja za odhod domov.
- Ne razlagajte; logične razlage povečajo stisko.
- Raje kratko: “Tukaj sem. Si na varnem.”
- Preusmerite pozornost; na znan predmet, fotografijo, rutinski stavek.
- Uporabljajte rituale; vedno naj bo enak pristop, enak ton, enak zaključek obiska.
- Odhod naj bo kratek; daljše slovo pomeni več nemira.
- Dolžina obiska naj določa oseba z demenco; če je oseba mirna, je lahko obisk daljši, če je nemirna, obisk skrajšajte. Najbolj optimalen čas je prvih 10-20 minut, ko je oseba z demenco najbolj mirna.
- Vključite osebje; prosite jih, da varovanca povabijo k aktivnostim v domu. To ni manipulacija. Je strokovno pravilno zmanjševanje stiske.
Oseba z demenco ne išče hiše. Išče občutek varnosti, ki ga možgani ne znajo več ustvariti sami. In svojec ni odgovoren za to, kar demenca vzame. Odgovoren je samo za to, da zagotovi varnost, doma ali v domu.
Elvisa Suhonić, diplomirana delovna terapevtka.
“Vsak dan nek svojec stoji v isti stiski in misli, da je edini”. V sodelovanju Elviso Suhonić, diplomirano delovno terapevtko in nosilko avtorskega strokovnega pristopa Spomnim se – Celostne podpore pri demenci, zato pripravljamo sklop nasvetno-informativnih člankov na temo demence, skrbi za osebe z demenco in njihove svojce. Še več konkretnih nasvetov si lahko že danes preberete v brezplačnem priročniku, dostopnem na tej povezavi, tisti, ki imate raje video vsebine, pa ste vabljeni na Youtube kanal.
