Psihična odpornost je pogosto predstavljena kot sposobnost, da ostanemo močni, stabilni in neomajni, ne glede na to, kaj se nam zgodi. A kot poudarja Emily Pantalone, Somatic Experiencing Practitioner (SEP), ta definicija zelo zožuje človeško izkušnjo.
Človek ni skala. Človek čuti, se odziva, se lomi in znova sestavlja.
Prava psihična odpornost ni trdota, temveč prožnost, je zapisala v članku Compassionate Insight: Shifting How We Define Resilience. Pojasnjuje, da gre pri odpornosti za zmožnost, da ostajamo v stiku s seboj tudi, ko nas preplavljajo intenzivna čustva ali stres.
Ne gre za to, da stisnemo zobe in “preživimo”, temveč da si dovolimo čutiti in obenem ohranimo občutek varnosti in zavedanja.
Ko “bodi močan” ni pomoč, temveč dodatna obremenitev
V mnogih kulturah in tudi v svojih dnevnih pogovorih si pogosto svetujemo: “bodi pogumen”, “ne jokaj” ali “saj boš zmogel”. To naj bi bili izrazi kot znak podpore. A ravno ta sporočila pogosto povzročajo tiho odtujenost.
Če želimo biti “močni”, se naučimo zadrževati čustva in s tem tudi sporočila telesa, ki nam morda sporoča, da smo na robu zmogljivosti. Ko se to dogaja dlje časa:
- se telo lahko znajde v kronični napetosti,
- dihanje postane plitvo,
- živčni sistem ostaja v stanju pripravljenosti,
- občutek notranjega miru izgine.
Avtorica meni, da to stanje pogosto napačno interpretiramo kot odpornost – v resnici pa gre za preživitveni odziv.
Telo kot prostor občutenja in regulacije
Psihična odpornost je močno povezana z delovanjem živčnega sistema. Ko smo pod stresom, telo aktivira obrambne mehanizme, ki nas pripravijo na boj, beg ali zamrznitev. Če si v teh trenutkih ne dovolimo občutiti in sprostiti napetosti, se stres ujame v telesu.
Zato avtorica poudarja pomen sočutnega zavedanja telesnih občutkov in opozarja, kako pomembno je, da opazimo:
- kako dihamo,
- kje čutimo napetost,
- kako se telo odzove, ko nas preplavijo strah, jeza ali žalost,
- kakšno misel sproži notranja napetost.
Predlaga, da občutke v telesu najprej samo zaznamo in ne poskušamo tega takoj spremeniti. To je po njenem mnenju temelj sočutne odpornosti.
Sočutna odpornost: občutiti – razumeti – se vrniti k sebi
Sočutna odpornost temelji na treh temeljnih korakih:
- Dovoljenje občutenja
Sprejmemo, da so čustva naraven odziv, ne pokazatelja šibkosti in slabosti. - Sočutno opazovanje
Z nežnim zanimanjem opazujemo, kaj se dogaja v telesu in mislih (kaj občutim). - Vrnitev v regulacijo
S pomočjo dihanja, gibanja, stika ali nežnega raztezanja se vrnemo k občutku varnosti.
To niso hitri triki. To je praksa stika in odnosa s seboj.
Odpornost kot skupinski proces
Avtorica poudarja tudi, da odpornost ni le individualna lastnost, pač pa jo razvijamo in krepimo v odnosih takrat, ko se počutimo:
- slišani,
- razumljeni,
- sprejeti in
- ne presojani,
Takrat se živčni sistem naravno pomiri. Zato je sočutna odpornost družbeni proces – nekaj, kar gradimo v skupnosti, družini, partnerstvu in prijateljstvu. Hkrati odpornost pomeni, da nismo sami s tem, kar doživljamo.
Vir: https://www.tuneupfitness.com/blog/compassionate-insight-shifting-how-we-define-resilience
