Oseba s katero sem v razmerju je čustveno nedostopna. Kar pomeni , da se ne obveže k ničemur zares. Skopa je čustveno. Ne mara pritiska in odgovornosti . Skopa je tudi v dajanju pozornosti in se je to z leti še poslabšalo. Oseba odklanja razreševanje konfliktov in se ne počuti odgovorno za kar koli ali pa izjemoma redko . Vendar ostaja v odnosu in ga ne konča tudi takrat ne kadar se od zahteva vlaganje v ta odnos tudi čustveno. Kar je intimno sprejme in  pokaže več zanimanja in truda. Zanima me zakaj takšne osebe ostajajo v odnosu v kolikor se zavedajo da ne dajejo in vlagajo dovolj?

Spoštovani,

odgovor na vaše vprašanje bi lahko bil naslednji. Ostajajo, ker v tem koliko vlagajo v partnerstvo ali sploh ne vidijo problema ali pa ne vidijo dovolj velikega problema, da bi se odločili vložiti napor za spremembo. Rečeno drugače, ostajajo, ker imajo od parnterstva še vedno večje koristi kot neprijetnosti. Vsaka človekova misel, čustvo ali vedenje je razultat zapletenega procesiranja, katerega rezultat je vedno logično (upoštevaje logiko te osebe) in optimalno v največjo možno korist osebe same. To velja tudi za odločitev ali zapustiti vezo ali ne. Skratka, partnerjeva psiha še vedno izračunava, da je zanj bolje ostati kot odititi. Kako deluje ta psihološki mehanizem sem, sicer na drugačnem priemru, opisal tukaj:
Spoznajte svojo formulo gibanja in privarčujte več let neuspehov

Partnerjeve faktorjeve za in proti poznate vi najbolje. Če naredite podobno analizo kot sem jo zapisal v tem članku za rekreacijo, boste hitro ugotovili zakaj partner ostaja.

Pri razumevanju vašega vprašanja vam lahko koristi tudi vpogled v vajino psihološko pogodbo. To pojasni kako partner razume svoje pravice in dolžnosti v vezi. O tem sem pisal tukaj:
Izdaja zaupanja in kako naprej
Naj ostanem ali grem?
Izmučena od “vzgajanja”
Nasvet v zvezi z ločenim moškim

Lep pozdrav,

Uro Drčić

Hvala za odgovor. Me pa zanima ali pride takšen človek do spoznanja takrat ko ga partner zapusti?