Francija, Turčija, Norveška, Švedska in deli Severne Amerike so sprejeli ukrepe, ki omejujejo rabo telefonov v izobraževalnih ustanovah. Avstralija je šla še dlje in prepovedala družbena omrežja za otroke, mlajše od 16 let, v ZDA pa vodja službe za javno zdravje (U. S. Surgeon General) predlaga opozorilne oznake na družbenih aplikacijah, piše Study Finds. Toda ali te splošne prepovedi res delujejo? In ali otroci s tem pridobijo spretnosti, potrebne za življenje v digitalnem svetu?
Zgolj prepovedi niso izboljšale zdravja, počutja, aktivnosti …
Nedavna analiza, objavljena v strokovni publikaciji The BMJ, postavlja pod vprašaj učinkovitost takšnih prepovedi. Strokovnjaki iz Velike Britanije, ZDA, Švedske in Brazilije trdijo, da je upravljanje otrokovega odnosa s tehnologijo bolj zapleteno, kot se zdi.
Pametni telefoni so za otroke in mladostnike, zlasti v starosti med 8 in 17 let, bistveno orodje za komunikacijo, učenje in družbeno interakcijo. Medtem ko avtorji študije priznavajo, da je zelo pomemben čas in prostor brez tehnologije, hkrati opozarjajo, da zgolj prepovedi ne pripravijo otrok na odgovorno rabo tehnologije.
Poleg tega avtorji navajajo, da je zelo malo podatkov, ki bi podpirali učinkovitost prepovedi telefonov v šolah. Nedavna angleška evalvacija šolskih politik glede rabe telefonov ni našla povezave med prepovedjo telefonov in izboljšanjem duševnega zdravja, telesne aktivnosti, kakovostjo spanca, učnimi rezultati in vedenjem v razredu. Prepoved rabe telefonov v šolah tudi ni zmanjšala uporabe telefona ali problematičnih navad, povezanih s telefonom.
Digitalne tehnologije: Poleg izzivov tudi veliko prednosti
Za razliko od tobaka, pri katerem tveganja jasno presegajo koristi, digitalne tehnologije poleg izzivov prinašajo tudi veliko prednosti, še piše Study Finds. Primernejša primerjava bi bila avtomobilska varnost: namesto da bi prepovedali avtomobile zaradi prometnih nesreč, smo razvili prometne predpise, izboljšali infrastrukturo in uvedli programe vozniškega izobraževanja.
Poleg tega splošne prepovedi ne upoštevajo različnih kontekstov, v katerih otroci uporabljajo tehnologijo. Digitalni dostop se razlikuje glede na kulturo, vero, socialno-ekonomski status in dostop do varnih zunanjih prostorov. Na primer, v podsaharski Afriki družbena omrežja povezujejo ljudi z zdravstvenimi storitvami, v Afganistanu omogočajo dekletom dostop do informacij o pravicah žensk, na Kitajskem pa pomagajo LGBTQ+ mladim pri iskanju podpore.
Trenutne digitalne platforme pogosto delujejo v nasprotju z zdravimi navadami
Namesto osredotočenosti zgolj na prepovedi avtorji raziskave predlagajo pristop, ki izhaja iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Ta model združuje zaščito in opolnomočenje ter temelji na štirih ključnih načelih: enakopravnosti, delovanju v otrokovo največjo korist, podpori razvoju in upoštevanju otrokovega mnenja. Na podlagi tega okvirja so raziskovalci predlagali dve glavni strategiji za ustvarjanje zdravih digitalnih okolij: izboljšano oblikovanje tehnologije in boljšo digitalno vzgojo.
Trenutne digitalne platforme pogosto delujejo v nasprotju z zdravimi navadami: algoritmi in mehanizmi nagrajevanja spodbujajo nenehno uporabo, kar otežuje nadzor nad digitalnim vedenjem. Namesto tega bi morale aplikacije vključevati zaščitne nastavitve, omejitve obvestil ter orodja za spodbujanje učenja in pozitivnih družbenih interakcij.
V Veliki Britaniji so razvili smernice “Otrokove pravice v oblikovanju”, ki poudarjajo pravičnost, otrokovo dobrobit, razvoj in zmanjševanje izkoriščevalnih elementov v digitalnih produktih. A brez regulativnih pritiskov tehnološka podjetja redko dajejo prednost javnemu zdravju pred dobičkom. Zato avtorji pozivajo k zakonodaji, ki bi industrijo zavezala k dokazovanju, kako njihove storitve podpirajo otrokov razvoj.
Izobraževanje namesto prepovedi
Drugi ključni element je digitalna pismenost v šolah in družinah. Otrokom bi morali pomagati razviti smiselne digitalne odločitve in nadzor nad lastno uporabo tehnologije. Avtorji predlagajo tri ravni izobraževanja:
- Osebna raven – otroci se naučijo prepoznati dezinformacije, zmanjšati digitalne motnje in varno uporabljati naprave.
- Kolektivna raven – spodbujanje učenja med vrstniki, npr. prijatelji si pregledajo vsebine, preden jih objavijo.
- Strukturna raven – vzpostavljanje politik, ki podpirajo zdravo uporabo tehnologije, pri čemer šole in starši delujejo kot vodniki, ne kot cenzorji.
Uvedba takšnega pristopa prinaša nekaj izzivov. Šole pogosto dajejo prednost testiranju pred digitalno pismenostjo, učiteljem primanjkuje usposabljanja, starši pa se pogosto znajdejo v vlogi mentorjev pri izkušnjah, ki jih sami nikoli niso imeli.
Ključna: Boljša regulacija digitalne industrije in izboljšano usposabljanje učiteljev in staršev
Avtorji raziskave zaključujejo, da pristop, ki temelji na otrokovih pravicah, dolgoročno prinaša boljše rezultate kot preproste prepovedi. Ključna sta boljša regulacija digitalne industrije in izboljšano usposabljanje učiteljev in staršev. Namesto da otroke zgolj varujemo pred digitalnimi tveganji, jih moramo naučiti, kako v tem svetu odgovorno in samozavestno delovati.
Podobno kot otrok ne more postati varen voznik zgolj s tem, da ga do odraslosti držimo stran od avtomobilov, tudi ne moremo pričakovati, da bo znal odgovorno uporabljati digitalne tehnologije, če ga od njih preprosto izoliramo. V sodobnem svetu zdrave digitalne navade niso le koristne, temveč so ključne življenjske spretnosti.
Vir: Study Finds: Phone Bans in Schools Are Failing Our Kids — Here’s What Actually Works. Dostopno na: Phone Bans in Schools Are Failing Our Kids — Here’s What Actually Works. Zadnji dostop: April 2025
