Tako opozarja Nejc Stanovnik, univ. dipl. psih., spec. klin. psih., iz Psihiatrične bolnišnice Idrija, s katerim smo se pogovarjali o tem, kakšni so največji izzivi pri obravnavi nekemičnih odvisnosti v Sloveniji. Opozarja, da sta največja izziva neprepoznavanje in neozaveščenost glede teh težav. “Posledično so ljudje dolgo v nefunkcionalnih vzorcih in pozno iščejo pomoč. Ob tem razvijejo veliko negativnih posledic/izgub, ob katerih je veliko težje vzpostavljati ponovno funkcionalno vedenje. Veliko težav opažamo pri mladih odraslih, ki so zaradi zasvojenosti povsem nefunkcionalni. Tako imajo velike težave na področju socialnih veščin, čustvene regulacije, delovnih navad in so manj odporni na soočanje z vsakodnevnimi stresnimi situacijami.“
Ali obstaja povezava med dolgčasom in nekemičnimi zasvojenostmi? Ljudje, ki smo odraščali v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja nismo imeli ves čas na dosegu roke naprave, ki bi pregnala dolgčas, ampak smo morali biti pri tem ustvarjalni. Kako lahko to “pomanjkanje dolgčasa” dolgoročno vpliva na današnje otroke, ki bodo nekoč odrasli?
Dolgčas je stanje nelagodja, nezadovoljstva, ki ga povzroči pomanjkanje dražljajev, tako notranjih kot zunanjih. Pred razvojem predvsem pametnih telefonov smo se morali za soočanje z dolgčasom potruditi in pri tem smo bili pogosto, kot pravite, ustvarjalni. Ena od pasti “pomanjkanja dolgčasa” je, da se otroci ne naučijo, da se morajo za soočanje z neugodjem potruditi, vložiti določen napor, na katerega so lahko kasneje ponosi, oz. so z njim zadovoljni. Danes otroci ob doživljanju neprijetnih čustev hitro sežejo v žep in se “priklopijo” na pametni telefon, ki jim nudi veliko užitkov ter zmožnosti preusmerjanja pozornosti od neprijetnih čustev. Poleg tega se njihovi možgani navadijo pogostega dotoka enormnega števila dražljajev, pri čemer pa »realen svet« postane nezanimiv. Umik v zaslone ima zaradi velike dostopnosti ter močnega ugodja, ki nam ga nudi velik potencial za razvoj zasvojenosti. Zasvojenost pa po definiciji prinese veliko negativnih in pomembnih posledic, ki vplivajo na posameznikovo vsakodnevno funkcioniranje.
Nekemičnih odvisnosti je kar nekaj: katerih je največ in katere so najbolj problematične – bodisi zaradi pogostosti, spregledanosti ali kakšnega drugega razloga. Iz vidika zasvojenosti so, razumljivo, problematične vse.
Ker so nekemične oz. vedenjske zasvojenosti dokaj “nove” zasvojenosti in večino njih še ni jasno opredeljenih v klasifikaciji bolezni oz. diagnostičnem priročniku, so tudi podatki o pogostosti manj zanesljivi. Pogosto se številke, kar se tiče prisotnosti posamezne zasvojenosti v populaciji, gibljejo pri nekaj manj kot pet odstotkov. Kot kaže je nekoliko pogostejša zasvojenost s socialnimi omrežji. V praksi se sicer najpogosteje srečujemo z zasvojenostjo od iger na srečo, pornografije, spolnosti, videoiger, socialnih omrežij ter nakupovanja. Vsaka od njih ima svoje specifike. Izkušnje kažejo, da največkrat iščejo pomoč tisti, ki so zasvojeni z igrami na srečo, saj je pogosto finančni vidik tisti, ki jih sili v iskanje pomoči. Pri tej zasvojenosti ima tudi družina največ “dokazov”, da spodbudi zasvojenega, da poišče pomoč. Zelo kompleksna je navadno zasvojenost od spolnosti, saj gre tu pogosto v ozadju za travmatične izkušnje zasvojenih. Pri zasvojenosti s pornografijo je pogosto prisotnega veliko sramu, ki upočasnjuje proces zdravljenja.
Kako se nekemične odvisnosti razlikujejo od fizičnih? Sklepam, da so od alkohola in substanc odvisno nekoliko starejši, nekemične odvisnosti pa lahko prizadenejo otroke in mladostnike. Kakšne so še razlike, kakšne so posebnosti in težave pri nekemičnih zasvojenostih?
Med kemičnimi in nekemičnimi oziroma vedenjskimi zasvojenostmi se kaže veliko podobnosti v psiholoških in vedenjskih vzorcih. Obe vrsti zasvojenosti si delita diagnostične kriterije kot so nezmožnost kontrole vedenja, nadaljevanje vedenja kljub negativnim posledicam, sla po vedenju/substanci, povečana toleranca, abstinenčni znaki, neuspeli poskusi prenehanja/zmerne rabe, oškodovanost na drugih področjih življenja. Raziskave kažejo, da so podobnosti na biološkem, epidemiološkem, kliničnem, genetskem ter drugih področjih. Obe vrsti zasvojenosti sta si podobni tudi v razvoju. Navadno se začnejo težave z zasvojenostjo v adolescenci, ali zgodnji odraslosti. Pogosta je tudi soobolevnost (nastopita skupaj), podobne so značilnosti glede na spol. Pri ženskah se težave z zasvojenostjo navadno pojavijo kasneje v življenju, vendar je potek hitrejši. Pri obeh vrstah zasvojenostih imajo ključno vlogo nevrotransmitorji kot so dopamin, serotonin, opioidi, glutamat… pri čemer pa se kažejo tudi nekatere razlike. Klinično pri nekemičnih zasvojenostih navadno ne opažamo tako izrazitih telesnih odtegnitvenih simptomov kot pri večini substanc. Pogosto so tudi pritiski okolice manj izraziti pri nekemičnih zasvojenostih kot pri kemičnih, saj je družba do tovrstnih zasvojenosti manj ozaveščena in kritična.
Koliko so stari najmlajši otroci, ki so obravnavani zaradi nekemičnih odvisnosti?
Na našem Oddelku za nekemične zasvojenosti obravnavamo odrasle ljudi z vedenjskimi zasvojenostmi. Pri nas so najmlajši pacienti stari 19 let, otroci oz. mladostniki z vedenjskimi oziroma nekemičnimi zasvojenostmi so obravnavani v MKZ Rakitna. Iz izkušenj, oziroma zgodb naših pacientov vemo, da se zasvojenost pogosto že razvije v zgodnji mladostniški dobi. Da oseba poišče pomoč pa navadno traja več let, zato je tudi zdravljenje dolgotrajno.
Veliko se piše in bere o tem, kako moramo biti starši zgled pri uporabi pametnih telefonov, kako se je treba z otroki pogovarjati o odvisnosti od telefona, interneta, videoiger. Kje pa je meja, kdaj je čas, da starši poiščejo pomoč – zase ali za otroka? In kam se lahko obrnejo po pomoč – k zdravniku, da dobijo napotnico, v kakšne centre …?
Meja je v splošnem težko določljiva. Pogosto ne govorimo zgolj o času, ki ga odrasla oseba ali otrok preživi pred zaslonom. Menim, da je meja, ko poiščemo pomoč takrat, ko oseba zaradi zasvojenosti ni zmožna funkcionirati v vsakodnevnem življenju. Opušča zadolžitve, odgovornosti, ki jih je prej opravljala, se ne drži dogovorjenih (tudi lastnih) omejitev ter okolica, ali oseba sama opaža, da ne zmore kontrolirati lastnega vedenja. Oblik pomoči je več vrst. V sklopu zdravstva so to lahko Centri za duševno zdravje, lahko pa se išče pomoč tudi v sklopu bolnišnične obravnave. Da osebe pridejo v bolnišnično obravnavo vedenjskih zasvojenosti potrebujejo napotnico.
V PB Idrija je bolnišnični program za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti v Sloveniji, v zdravilišču Rakitna pa za otroke. Sta to edina centra za bolnišnično zdravljenje nekemičnih odvisnosti v Sloveniji?
Tako je. Trenutno sta to edini obliki bolnišnične obravnave, ki sta namenjeni zdravljenju nekemičnih zasvojenosti. V mladinskem zdravilišču Rakitna so specializirani za zdravljenje otrok in mladostnikov, pri nas v PB Idrija pa je program namenjen zdravljenju odraslih (od 19. leta naprej).
Ali je zdravljenje nekemičnih zasvojenosti nujno bolnišnično zdravljenje ali bi lahko delovali tudi drugačni pristopi?
Obstajajo tudi ambulantni pristopi. Najpogosteje je najbolj učinkovita kombinacija obeh načinov zdravljenja. Pri zdravljenju zasvojenosti opažamo, da je za prekinitev začaranega kroga zasvojenosti v prvi fazi pogosto potreben umik iz domačega okolja v varno, z vidika abstinence, bolnišnično okolje, kjer ljudje pričnejo vzpostavljati bolj zdrave načine soočanja z vsakodnevnimi stresorji in uvedejo zdravo rutino v svoj vsakdan.
Se lahko ljudje sami rešijo nekemičnih zasvojenosti?
Samoozdravitev je vedno mogoča. Je pa narava zasvojenosti pogosto taka, da ljudje, ki so zasvojeni potrebujejo »ogledalo«, da prepoznajo, da so zasvojeni in da je za njihovo zdravje in njihovo okolico pomembno, da spremenijo lastno funkcioniranje. V sklopu bolnišničnega programa zdravljenje poteka v terapevtski skupnosti, kjer poleg terapevtov pomembno vlogo igrajo tudi sopacienti.
Glede na naravo nekemičnih odvisnosti – verjetno kar velik delež ljudi z nekemičnimi odvisnostmi nikoli ne poišče pomoči? Lahko ocenite koliko?
Pomemben del zasvojenosti so obrambni mehanizmi, ki so značilni za zasvojenosti in to so zanikanje, pomanjševanje, racionalizacija, projekcija in fragmentacija. Ti obrambni mehanizmi pogosto otežujejo človekovo soočanje z realnostjo ter posledično tudi potrebo po iskanju pomoči. Opažamo, da se zgolj polovica ljudi, ki se zanimajo za zdravljenje, na koncu zanj odloči. Menim pa, da nekje polovica ljudi, ki so zasvojeni nikoli ne išče pomoči.
Ali obstajajo podporne skupine za osebe z nekemičnimi zasvojenostmi – kot so denimo za osebe odvisne od alkohola in drugih substanc?
Za nekatere zasvojenosti obstajajo podporne skupine, kot so anonimni hazarderji, anonimni seksaholiki. Pri drugih vedenjskih zasvojenostih tovrstnih skupin še ni vzpostavljenih. S pacienti, ki pri nas zaključujejo zdravljenje individualno iščemo najboljše načine nadaljnje obravnave (skupine ali individualno).
Imate še kakšen nasvet ali misel za zaključek?
V sodobnem svetu, kjer so digitalne naprave vedno na dosegu roke in prevladuje težnja po vsesplošnem iskanju ugodja, menim, da bi do tega morali vzpostaviti kritičnost. Si občasno vzeti čas za “odklop” in vzpostaviti ravnovesje med ugodjem in neugodjem ter temu prilagoditi strukturo dneva. Se pravi, da dan vsebuje tako dejavnosti, ki jih moramo opraviti in nas lahko spravljajo v neugodje ter dejavnosti ob katerih čutimo ugodje.
