Oče igra pomembno vlogo pri dojenju. Večina žensk, ki jih pri odločitvi podpirajo partnerji, uspešno doji. Tako oče, ki je v pomoč in podporo pri dojenju, tvorno sodeluje pri optimalnem razvoju otroka.
Vedno bolj se zavedamo, da igra oče pomembno vlogo pri dojenju. Raziskave namreč kažejo, da se večina žensk, ki jih pri odločitvi podpirajo partnerji, odloči za dojenje. Od vseh dejavnikov, ki vplivajo na uspešno dojenje, je najpomembnejši prav očetov odnos do dojenja. Znano je tudi, da najhitreje opustijo dojenje ali se zanj sploh ne odločijo tiste žene, katerih partnerji imajo negativen odnos do dojenja. Mnogi očetje podpirajo svojo partnerko pri dojenju, ker se zavedajo, da je takšen način prehranjevanja boljši za telesno in čustveno zdravje otroka. Kako uspešni sta njegova pomoč in podpora pri dojenju, je v veliki meri odvisno od tega, kako oče prehodi dve obdobji, povezani z dojenjem. Prvo je obdobje pred rojstvom otroka, drugo pa po otrokovem rojstvu.
Pred otrokovim rojstvom
To je obdobje, v katerega bodoči očetje vstopajo s pričakovanji in določenimi nameni. Prav zato je v nosečnosti zelo pomembna zdravstvena vzgoja za pospeševanje dojenja, ki je močno skoncentrirana prav v tem obdobju. Nosilci zdravstvene vzgoje so zdravstveni delavci, ki bodočim staršem na razumljiv način približajo vrednost in lepoto dojenja. Pri pripravi na dojenje v nosečnosti je pomemben osebnostni vidik, ki pomeni odločitev nosečnice za dojenje. Izredno pomemben je tudi socialni vidik, ki pomeni, da se za dojenje navdušuje tudi okolica, predvsem partner. Prav to obdobje je čas, ko se bodoča starša skupaj odločita za način prehranjevanja njunega še nerojenega otroka! Idealno bi bilo, če bi se bodoči očetje skupaj s partnericami odločili podobno, kot je zapisal v internet Rane: “Skupaj z ženo sva se že dolgo pred rojstvom sina odločila, da bo dojen. Oba sva vedela, da bo Jamie bolj zdrav, če ga bo mati dojila. Vse, kar sva v literaturi o tem prebrala, naju je prepričalo o pravilnosti najine odločitve …”
V slovenskem zdravstvenem sistemu obstoji organizirana priprava bodočih staršev na rojstvo otroka in dojenje v okviru šol za starše. Vendar se vanje vključuje premalo bodočih očetov, ki zato ne sodelujejo pri načrtovanju dojenja za še nerojenega otroka skupaj s partnerico. Morda je tako tudi zato, ker je vključenost očetov pri podpori dojenju na splošno vzeto deležna premajhne pozornosti.
Prav zato bi v Sloveniji morali imeti tudi očetje priložnost, da se podobno kot matere zbirajo v organiziranih laičnih skupinah za podporo dojenju. Tam bi se lahko pogovorili o svojih očetovskih izkušnjah pri podpori pri dojenju. Tako bi lahko bodoči očetje dobili koristne informacije kar „iz prve roke“. Sodelovati pa bi moral tudi strokovnjak s področja dojenja, da bi pravilno usmerjal razpravo in med očeti vzbujal zanimanje za dodatno izobraževanje o dojenju. Tako bi se lahko približali želenemu cilju, da bi odločitev za dojenje slonela na popolnem upoštevanju mnenja očeta, ki bo zaradi dobre informiranosti podpiral partnerico pri naporih za dojenje!
Informiran oče se bo tudi prej odločil za koriščenje očetovskega dopusta. Očetovski dopust je pravica, ki jo lahko očetje po slovenskem zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih koristijo od leta 2003. Namenjen je očetom, da bi lahko skupaj s partnerko sodelovali pri negi in varstvu otroka v njegovem najnežnejšem obdobju. Od 1. januarja 2005 znaša očetovski dopust 90 dni; 15 dni naj bi ga oče koristil med porodniškim dopustom matere, 75 dni pa do otrokovega osmega leta starosti.
Po otrokovem rojstvu
To je obdobje, ko se očetje soočijo z realnostjo starševstva. Očetje, ki prisostvujejo rojstvu svojega otroka in ga lahko po porodu držijo v naročju, se nanj hitreje navežejo in so pripravljeni zanj prevzeti večjo skrb in odgovornost. Ko se otrok rodi, postane središče družinskega življenja. To je nujno, saj ne bi preživel, če mu ne bi mati in oče posvečala ves čas. V tem obdobju se oblikuje vloga očeta, ki postane vpleten v proces dojenja. Da bo lahko oče v resnično oporo doječi materi, mora biti poučen precej bolje kot neki ameriški študent, ki je na izpitu iz biologije prednosti dojenja opisal takole: dojenje je idealna hrana za otroka in ga tudi povezuje z materjo, poleg tega otrok pije iz privlačne embalaže.
Če oče pozna nekatera pomembna dejstva, doječa mati, ki zboli, ne bo po nepotrebnem prenehala dojiti. Otrok je namreč že bil izpostavljen klicam, s katerimi je okužena mati, z njenim mlekom pa bo prejel tudi protitelesa. Npr. Mati, ki preboleva vodene koze, naj bo sicer ločena od otroka, vendar naj si mleko redno izčrpava, da ga bo lahko otrok pil. Njeno mleko vsebuje tudi protitelesa proti bolezni. Mati, ki je nosilka hepatitisa B, lahko doji takoj, ko novorojenček prejme pasivno in aktivno zaščito proti hepatitisu B. Tudi mati, ki je nosilka hepatitisa C, lahko doji. Virus sicer je v njenem mleku, vendar ne prehaja v otroka. Mati, ki preboleva prehladne bolezni, naj doji, saj vsebuje njeno mleko zaščitne faktorje, obenem pa otroka ne bo prikrajšala za kožni stik.
Oče lahko daje resnično oporo tudi materi, ki dvomi o uspešnosti dojenja. Npr. Velikokrat imajo matere občutek, da nimajo dovolj mleka. Zdi se jim, da otroka praktično neprekinjeno dojijo, zato imajo boleče in ranjene bradavice. V teh primerih je najpogosteje osnovna težava to, da otrok ni pravilno pristavljen na dojko. Tako „žveči“ le bradavico, v ustih pa nima prsnega kolobarja. Kako lahko pomaga oče? Z opazovanjem dojenja lahko ugotovi, ali je otrok nepravilno pristavljen, in pomaga težavo odpraviti. Lahko tudi pripomore, da postane doječa mati sproščena: jo npr. masira po hrbtu, po podplatih ali uporabi druge prijeme, ki nanjo ugodno delujejo. Tako materi pomaga, da se sprošča hormon oksitocin v njenem telesu. Dojenje je namreč mehanični proces, ki ga vzdržujeta dva hormona: prolaktin in oksitocin. Prolaktin spodbuja žlezne celice dojke, da proizvajajo mleko. Obenem povzroči, da je žena evforična in sproščena. Znanstveniki so prepričani, da je to dejstvo ključno, da mati lahko sprejme novorojenega otroka. Oksitocin pa krči mišično steno mlečnih celic in mlečnih kanalčkov in poganja mleko skozi bradavične pore v otroka, kar imenujemo let-down refleks (refleks iztekanja mleka). Ta način transporta mleka je eden najučinkovitejših v naravi nasploh. Razvojni biologi so prepričani, da imajo višje razviti sesalci v primerjavi z nižje razvitimi bolj sploščen obraz in bolj štrleče dojke. Nižje razviti organizmi imajo namreč le špranje za iztekanje mleka in dolg rilec, ljudje pa sploščen obraz in ženske prominentne štrleče dojke. Zato otrok s sesanjem vzdraži živčevje v območju prsnega kolobarja in bradavice, posledično se v možganih sproščata v krvni obtok prolaktin in oksitocin. Proces je učinkovitejši, čim pogosteje otrok sesa. To je pomembno zlasti v prvem mesecu po porodu, ko se dojenje šele vzpostavlja. Da je lahko otrok dojen po svoji želji in čim pogosteje, naj bo v isti sobi z materjo. Tako se lahko mati takoj odzove na otrokov znak, da bi se rad dojil. Seveda pa je takšna tesna povezava med materjo in otrokom lahko razlog za občutke ljubosumja ali zapuščenosti nekaterih očetov, ki se čutijo odrinjene iz odnosa med materjo in dojenim otrokom. Najboljši način, da se lahko oče tem občutkom izogne, je njegovo sodelovanje pri hranjenju in negi otroka.
Kot oče lahko:
- prinese otroka materi, da ga bo lahko podojila
- pridrži otroka, medtem ko se mati namešča v prijeten položaj za dojenje
- pred dojenjem previje otroka
- nežno zdrami otroka, ki je preveč zaspan za dojenje
- med dojenjem ponudi materi napitek
- opravi nakupe živil
- sodeluje pri hišnih opravilih
- partnerki zagotovi, da opravlja nadvse pomembno delo, ko doji njunega otroka
V postelji oče, mati in otrok
Dojenje v prvih mesecih je najenostavnejše, če spita mati in otrok v skupni postelji. Zdrave doječe matere pri spanju avtomatično zavzamejo varovalni položaj: obrnejo se proti otroku in ga s telesom zaščitijo, da ne bi zdrsnil pod blazino ali odejo. Nobenega razloga ni, da se jima v postelji ne bi pridružil tudi oče. Tako bo lahko otroka objemal, božal in imel z njim kožni stik. Strokovnjaki so si namreč edini, da se človeški mladič rodi izredno nezrel. Zaradi nezrelih možganov je otrok v prvem letu življenja nadvse nebogljen, zato ga morata starša ščititi pred neugodnimi in škodljivimi vplivi okolja. S pogostim dotikanjem, božanjem in govorjenjem lahko stimulirata razvoj otrokovih možganov, intimnost zakonske postelje pa daje obema staršema enako možnost spontanega posredovanja teh dražljajev otroku.
Zaradi otrokove varnosti pa morajo starši pri spanju z otrokom v isti postelji upoštevati naslednje:
Posteljni vložek mora biti čvrst, da se otrok ne bo pogreznil vanj in zadušil. Vodna postelja ni priporočljiva. Na postelji naj ne bodo igračke in blazine, da se otrok ne bo zadušil. Skupno spanje z otrokom je prepovedano, če sta starša uživalca alkohola ali droge, kadilca. V teh primerih se poveča možnost primerov smrti pri otroku. Čeprav je človek „programiran“, da se zaveda prisotnosti otroka med spanjem, lahko že eno popito pivo pred spanjem zmanjša to sposobnost zavedanja prisotnosti otroka. Uživanje alkohola ali drog zmanjša odzivnost na otrokove potrebe, zato naj starši ne spijo z otrokom v isti postelji po nočni zabavi.
K popolnemu odnosu med partnerjema med dojenjem lahko pripomore tudi spolnost. Da bo spolnost užitek za oba, naj partner upošteva nekaj značilnosti spolnega odnosa v času dojenja.
Zaradi nenehne otrokove stimulacije dojk med dojenjem ženska bo morda potrebovala več draženja v območju dojk, da se bo vzburila. Računati je treba tudi na možnost „mokrega“ spolnega odnosa, ko mleko brizga med orgazmom. To se zgodi zaradi hormona oksitocina, ki se izloča tako med dojenjem kot tudi med orgazmom. Med dojenjem je zavrto sproščanje hormona estrogena, ki vzdržuje vlažnost nožnice. Zato je sluznica nožnice izsušena, spolni odnos pa je lahko za žensko boleč! Da se partnerja temu izogneta, naj med spolnim odnosom uporabljata vlažilno kremo, ki bo povečala vlažnost nožnice.
Sliši se neobičajno, pa vendar je res: oče, ki je v pomoč in oporo pri dojenju, tako nadvse tvorno sodeluje pri optimalnem razvoju otroka.
Vir: Revija Vita
