Hipoteza o socialnih možganih pravi, da je to zato, ker so se človeški možgani razvili posebej za podporo socialnih interakcij. Študije so pokazale, da lahko pripadnost skupini izboljša počutje in poveča zadovoljstvo z življenjem.
Žal pa je veliko ljudi osamljenih ali socialno izoliranih. In če so se človeški možgani res razvili za socialne interakcije, bi morali pričakovati, da bo to močno vplivalo nanje. Nedavna študija, objavljena v reviji Neurology, je pokazala, da je socialna izolacija povezana s spremembami v strukturi možganov in kogniciji – duševnem procesu pridobivanja znanja – ter da pri starejših odraslih celo povečuje tveganje za demenco.
Obstaja že veliko dokazov, ki podpirajo hipotezo o socialnih možganih. V neki študiji so pri približno 7000 ljudeh preučevali možganske regije, povezane s socialno interakcijo.
Raziskovalci so želeli podrobneje preučiti, kako socialna izolacija vpliva na sive celice – možganske regije v zunanji plasti možganov, ki jo sestavljajo nevroni. Raziskali so podatke skoraj 500.000 ljudi iz britanske biobanke, katerih povprečna starost je bila 57 let. Ljudje so bili opredeljeni kot socialno izolirani, če so živeli sami, imeli stike z ljudmi manj kot enkrat mesečno in se manj kot enkrat tedensko udeleževali družabnih dejavnosti.
Študija je vključevala tudi podatke o nevrološkem slikanju (MRI) približno 32 000 ljudi. Ti so pokazali, da so imele socialno izolirane osebe slabše kognitivne sposobnosti, vključno s spominom in reakcijskim časom, ter manjši obseg sivih celic v številnih delih možganov. Ta področja so vključevala temporalno področje (ki obdeluje zvoke in pomaga pri kodiranju spomina), čelni reženj (ki je vključen v pozornost, načrtovanje in kompleksne kognitivne naloge) in hipokampus – ključno področje, vključeno v učenje in spomin, ki je običajno moteno na začetku Alzheimerjeve bolezni.
Ugotovili so tudi povezavo med manjšim obsegom sivih celic in posebnimi genetskimi procesi, ki so vključeni v Alzheimerjevo bolezen.
Udeležence so ponovno preučili 12 let pozneje. Izkazalo se je, da je bilo tveganje za demenco pri tistih, ki so bili socialno izolirani, vendar ne osamljeni, za 26 % večje.
Socialna izolacija vpliva možgane in telesno zdravje
Socialno izolacijo je treba v prihodnjih študijah podrobneje preučiti, da bi ugotovili natančne mehanizme, ki stojijo za njenimi globokimi učinki na naše možgane. Jasno pa je, da če ste izolirani, morda trpite zaradi kroničnega stresa. Ta pa močno vpliva na možgane in tudi na telesno zdravje.
Drug dejavnik je lahko ta, da če določenih možganskih področij ne uporabljamo, izgubimo del njihove funkcije. Študija s taksisti je pokazala, da bolj, ko so si zapomnili poti in naslove, bolj se je povečal obseg hipokampusa. Če na primer nimamo rednih socialnih interakcij, pogovorov, se lahko zgodi, da se zmanjša uporaba jezika in drugih kognitivnih procesov, kot sta pozornost in spomin. To pa lahko vpliva na našo sposobnost opravljanja številnih kompleksnih kognitivnih nalog – spomin in pozornost sta ključna za kompleksno kognitivno razmišljanje na splošno.
Spopadanje z osamljenostjo
Vemo, da je mogoče z ohranjanjem možganske aktivnosti ustvariti močan nabor miselnih sposobnosti za vse življenje, imenovan “kognitivna rezerva”. Dober način za to je učenje novih stvari, na primer tujega jezika ali glasbenega instrumenta. Dokazano je, da kognitivne rezerve blažijo potek in resnost staranja. Lahko na primer ščiti pred številnimi boleznimi ali duševnimi motnjami, vključno z oblikami demence, shizofrenije in depresije, zlasti po travmatski poškodbi možganov.
Kognitivne sposobnosti lahko izboljšate tudi z zdravim življenjskim slogom, ki vključuje zdravo prehrano in telesno vadbo. Za Alzheimerjevo bolezen obstaja nekaj farmakoloških načinov zdravljenja, vendar je treba izboljšati njihovo učinkovitost in zmanjšati neželene učinke. Upamo, da bodo v prihodnosti na voljo boljša zdravila za zdravljenje staranja in demence.
Kot kaže ta študija, pa bi lahko pomagalo tudi odpravljanje socialne izolacije, zlasti v starosti. Zdravstveni organi bi morali več pozornosti nameniti preverjanju, kdo je izoliran, in organizirati socialne dejavnosti, ki bi mu pomagale.
Socialna interakcija je izredno pomembna. Študija je pokazala, da je velikost naše socialne skupine dejansko povezana z obsegom orbito frontalnega korteksa (vključenega v socialno kognicijo in čustvovanje).
Toda koliko prijateljev potrebujemo? Raziskovalci se pogosto sklicujejo na “Dunbarjevo število”, da bi opisali velikost družbenih skupin, in ugotavljajo, da ne moremo vzdrževati več kot 150 odnosov in običajno obvladamo le pet tesnih odnosov. Vendar pa nekatera poročila kažejo na pomanjkanje empiričnih dokazov v zvezi z Dunbarjevim številom in potrebne so nadaljnje raziskave o optimalni velikosti družbenih skupin.
Težko je oporekati dejstvu, da smo ljudje družabna bitja in uživamo v druženju z drugimi, ne glede na starost. Vendar pa je, kot vse bolj ugotavljamo, to ključnega pomena tudi za zdravje naše kognicije.
