Njegov koncept nam je predstavila Marša Jović, ki je v postopku certifikacije za trenerko tega pristopa in izvaja uvodne delavnice v Kajžici v Kranju (www.kajzica.si), glede na zanimanje pa tudi drugje po Sloveniji.
Kakovost odnosov z drugimi je povezana predvsem z načinom komunikacije – ta lahko naše odnose izboljšuje in poglablja ali pa krha in slabi, pravi Jovićeva. Kot dodaja, je Rosenbergov pristop uporaben tako v zasebnih kot poslovnih okoljih. “Pristop temelji na prepričanju, da vse potrebe, ki so znotraj nas, lahko zadovoljimo sami, a lepota življenja, skupnosti, partnerstva … je v tem, da ostajamo povezani, v stiku, da sodelujemo, si pomagamo, in to ne zaradi občutka dolžnosti, ker moramo, ali zato, da ne bi bili kaznovani,” razlaga.
Kaj si v resnici želimo
Z izražanjem na ravni potreb bomo lažje vzpostavili in ohranjali stik z drugimi ter tudi lažje našli skupno rešitev, ki bo najboljša za vse. “A prvi pogoj za tako izražanje je, da vemo, kaj si v resnici želimo,” poudarja sogovornica.
Tipičen primer nejasno izraženih čustev oziroma potreb je izjava: “Za vse sem sama.”
Kaj si oseba, ki to reče, želi, kaj ob tem čuti, kaj to pomeni? Je tej osebi pomembno sodelovanje, ko pomiva posodo, drugi člani družine pa sedijo na kavču? Se ta oseba počuti osamljeno in potrebuje bližino?
Če nam veliko pomeni čisto stanovanje, partner pa pušča po tleh umazana oblačila, ga lahko obsojamo, da je len, na kar se bo verjetno tudi on odzval v podobnem tonu, ali pa mu razložimo, kaj nam pomeni red, in ga prosimo, če lahko k temu prispeva tako, da oblačila namesto na tla vrže v koš za umazano perilo. Razlika je v tem, ali je to naša prošnja ali zahteva.
“Da se lahko razgalimo na tak način, da iskreno izrazimo svoje potrebe, moramo najprej dobro poznati sebe in biti v stiku sami s sabo. Kaj je tisto, kar v resnici potrebujemo? Česa nas je strah? Česa si želimo? Vzrok za jezo oziroma nezadovoljstvo, ki ju občutimo, ko ‘ni po naše’, in ki ju običajno usmerimo v druge – ker da je naše počutje posledica dejanj drugih –, je v resnici naša neizpolnjena potreba, zase pa smo odgovorni le sami,” razlaga Jovićeva.
Povezovalni in razdiralni jezik
Temeljno načelo nenasilne komunikacije je empatija: do drugih in do sebe. Samoempatija pomeni, da znamo ohraniti prostor zase, da smo pomirjeni sami s seboj, to pa je tudi temeljni pogoj, da lahko komuniciramo v povezovalnem jeziku (se tako izražamo in poslušamo). Kdor nima zmožnosti za samoempatijo, tudi drugemu ne more ponuditi empatije, pravi Jovićeva.
“Prvi korak v učenju nenasilne komunikacije je razlikovanje med povezovalnim in razdiralnim jezikom. V razdiralnem jeziku se postavljajo zahteve, v povezovalnem jeziku pa prošnje. Cilj je naučiti se, kako se izražati in poslušati v povezovalnem jeziku. Razdiralni jezik v procesu izražanja vključuje sodbe, interpretacije, nalepke …, v procesu poslušanja pa nasvete, pomilovanje, povezovanje s svojo zgodbo …” opisuje sogovornica.
Kot temeljni element poslušanja v povezovalnem jeziku pa navaja empatijo, ki se glede na spoznanja Rosenberga ter drugih psihologov in sociologov, ki so proučevali empatijo, dogaja v tišini; gre za to, da ustvarimo prostor, kjer lahko drugi izrazijo sebe in svoje potrebe brez sodbe in brez impulza, da sami nekaj odvrnemo nazaj, se vmešamo, vzamemo to osebno in nas prizadene. “Pri poslušanju v povezovalnem jeziku je res pomembno, da ne skačemo v besedo, tudi ko želimo potolažiti ali spodbujati, saj lahko tako posamezniku onemogočimo, da pride do bistva in se izrazi,” poudarja sogovornica. In priznava, da je med ljudmi, ki ne prakticirajo tega pristopa, težje ves čas komunicirati v povezovalnem jeziku, predvsem, ko nam zmanjka zmogljivosti za empatijo in ko smo sami ranljivi. Zato svetuje, da se ljudje, ki želijo komunicirati po tem pristopu, podprejo tako, da se povežejo, redno srečujejo in vadijo.
Drugi niso odgovorni za naša čustva
Pomemben del nenasilne komunikacije je zavedanje, da dejanja drugih niso vzrok za naše počutje – lahko so le sprožilec, opozarja sogovornica. Vzrok pa je vedno naša neizpolnjena potreba, za katero smo odgovorni sami. “S komunikacijo v povezovalnem jeziku bomo lažje našli rešitev za zadovoljitev naših potreb, saj je cilj nenasilne komunikacije stik, v tem stiku pa se hitro najde pot, ki bo najboljša za vse. Kadar ni možno, da drugi zadovoljijo naše potrebe, pa obstajajo tehnike, da jih zadovoljimo sami,” razlaga Marša Jović.
Če partnerja povabimo v kino in nas zavrne, ker mu bodisi ni do kina bodisi nima časa, smo zaradi zavrnitve lahko užaljeni ali celo jezni. A za naša čustva ni kriva njegova zavrnitev, temveč naša neizpolnjena potreba po bližini ali morda zabavi. Če mu na povezovalen način povemo, kaj si želimo, lahko skupaj poiščeva termin in dejavnost, ki bo ustrezala obema, in bodo izpolnjene potrebe obeh.
Ko nekdo reče drugemu ne, reče ja svoji potrebi
Zelo pomembno je tudi zavedanje, da drugi niso dolžni ugoditi našim prošnjam, še enkrat poudarja Jovićeva: “S povezovalno komunikacijo se v večini primerov da najti skupna rešitev, ki ustreza vsem, vendar se je treba zavedati, da ko nekdo naši prošnji reče ne, reče sebi ja in s tem deluje v skladu s svojimi potrebami.“
Morda potrebuje počitek, morda čas zase … Če smo v tistem trenutku sposobni dovolj empatije, ga lahko vprašamo, kaj on potrebuje. Ko se o tem izrazi, preverimo, ali bi bil pripravljen iskati rešitve, da bi bile potrebe obeh kar najbolj zadovoljene.
Tehnika za premostitev
Takrat, ko svoje potrebe ne moremo zadovoljiti takoj, si lahko pomagamo tako, da potrebo zadovoljimo brez sprožilca. “Denimo, če imamo sredi delovnega dne potrebo po sprehodu ali bližini ljubljenega, nam v tistem trenutku lahko zadostuje zavedanje, da bomo šli lahko na sprehod ali dobili objem takoj, ko se vrnemo iz službe. Drugi način pa je, da si – v primeru potrebe po bližini – prikličemo v spomin lepe trenutke, ki smo jih z osebo že doživeli,” predlaga Marša Jović. In ob tem pojasnjuje, da podobno, kot nas užalosti le spomin na tragičen dogodek, nas prek istega mehanizma lep spomin razveseli.
