Prenehanje dojenja in depresija
Pozdravljeni,
sem mama dveh krasnih punčk, navdušena nad materinstvom,družino in dojenjem.
Starejša je stara 3,5 leta, dojila sem jo do njenega 14 meseca, prve pol leta polno, rada se je dojila, obe sva uživali. Skratka kot pravljica. Prenehati sem morala ker sem zbolela in sem morala jesti zdravila ob katerih dojenje ni bilo več mogoče, sicer pa sva se dojili samo enkrat na dan. Punčka je to sprejela lepo, jaz pa ne. V enem tednu se mi je razvila depresija, ki jo je potem opazila tudi zdravnica in sem jo uspešno pozdravila. Takrat mi je bilo rečeno, da prenehanje dojenja prav tako hormonsko upliva na telo in, da je to pravzaprav enako kot poporodna depresija.
Mlajša punčka je zdaj stara 10 mescev,prve pol leta sem jo dojila polno, vendar pa ona nad dojenjem ni bila tako navdušena. Njej je bil to vir hrane, ob dojenju se ni crkljala, večkrat je zavračala dojko, vendar sem vztrajala, počela vse mogoče, da je bila le polno dojena. Gosto hrano je sprejela lepo in se sama začela odstavljati, od 8 mesce sva se dojili le pred spanjem, pred 10 dnevi pa je opustila tudi to. Enostavno me samo gleda, se smehlja in ne reagira tudi če ji mleko stiskam po ustih (kar sem dostikrat delala, da je potem začela vleči), tudi ponoči, ko je imela napad kašlja in se zbudila sem ji ponudila, pa je enako zavrnila. Odločila sem se, da sprejmem njeno odločitev in ne vidim smisla v nadaljevanju na način, da otroka silim. Deklica se sicer zelo rada crklja in igra z mano in sicer z odnosom je vse super. Problem je, da so se meni postopoma začeli pojavljati enaki občutki, misli in čustva kot prvič. Tudi mož mi je rekel, da se mu zdim malo sumljiva. Moram priznati, da je res.
Zdaj se odločam, ali naj počakam,da bo minilo, ali naj grem do zdravnika po zdravila.
Zanima me kakšne so vaše izkušnje konkretno s takim razpletom prenehanja dojenja? Ali je to res možno, da vse prestanem super, potem me pa to “vrže”? Zelo se bojim, da bi se ti občutki poglobili, saj sem prvič preživela res hudih nekaj mescev.
Naj povem še to, da se zavedam pomena zdravega načina življenja, gibanja in prehrane in v tej smeri veliko naredim, vendar to ni tako kot slab dan, ki ga s tekom zlahka popraviš. Po gibanju se počutim dobro, vendar to traja 15 minut, potem se pa vse ponovi.
Res ne morem verjeti, da se vse ponavlja in bom vesela vsakršne misli.
Z lepimi pozdravi
Pozdravljeni, mojcm!
Čestitke za uspešno dojenje obeh deklic, prav gotovo ste veseli, da je uspelo! Še posebej ob tem, ko ste morali prvič nenadno prekiniti dojenje zaradi zdravstvenih težav.
Prenehanje dojenja, posebej nenadno, je lahko kar stresno za mamico, fizično in psihično, ne vedno, a je mogoče. Večina mamic ob prenehanju dojenja, tudi če je prisilno in/ali nenadno, ne razvije depresije, nekatere imajo močnejše čustvene reakcije, nekatere čutijo stres, nekatere žalost, občutke pa včasih še dolgo predelujejo v sebi, čeprav je ponavadi znosno. Pri zelo občutljivih mamicah pa vsak dogodek v življenju, ki si ga morda bolj ženejo k srcu, lahko sproži določene depresivne občutke.
Prosim, poglejte zgodbo teh mamic, morda vam bosta lahko nekoliko v oporo, čeprav vsaka izkušnja je seveda nekaj svojega in drugačnega.
Se dojenček prehitro odstavlja sam?
http://med.over.net/forum5/read.php?94,4643346 (7m, otrok zadovoljen, mati žalostna)
http://med.over.net/forum5/read.php?94,6296924 (7m, mati bi rada dojila vsaj eno leto)
Nimam veliko izkušenj s situacijo, da je mamica dobro sprejela in je potem potrebovala zdravila. Prej nasprotno, da nekatere mamice, ki še niso pripravljene in jih odstavitev otroka preseneti, zelo težko to sprejmejo.
“Naj povem še to, da se zavedam pomena zdravega načina življenja, gibanja in prehrane in v tej smeri veliko naredim, vendar to ni tako kot slab dan, ki ga s tekom zlahka popraviš.”
***Šport je super, se pa strinjam, da z začasnim sproščanjem endorfinov pri teku ni mogoče rešiti vsake situacije. Lahko morda še navedete, kaj za vas pomeni zdrava prehrana, koliko približno katere skupine hranil zaužijete? Tu je pri materah z majhnimi otroci morda malo drugače kot pri ženski, ki teh obremenitev z otroci nima. Prehrana, če izberete prava živila, lahko zelo pomaga umirjati in sproščati, znana je povezava med depresijo in pomanjkanjem določenih snovi v prehrani.
Priporočam vam tudi pogovor na mami Zofi: http://med.over.net/phorum/list.php?f=123 (Telefon mama Zofa – obporodne stiske)
Zdravo Mojcm,
jaz te popolnoma razumem. Tudi meni se dogaja podobno, pa tudi že v drugič. Ga. Mojca je pripela moje objave izpred treh let. Sedaj sem ponovno v isti situaciji. Prenehala sem dojiti drugega otroka (star je 6m in že zelo dobro je gosto hrano), ki s tem nima težav, jaz pa. Počutim se žalostno, tudi depresivno. Že prvič sem težave težko premagala, vendar na srečo brez zdravil in psihiatrične pomoči. Upam, da bo tudi tokrat šlo tako, čeprav sem včasih res v zelooo slabi koži. Ne vem, ali je možno, da hormoni res tako vplivajo, ali gre bolj za različna psihična doživljanja, povezana z mojim otroštvom. Tudi jaz skrbim za zdravo prehrano in šport. To res pomaga.
Zdi se mi, da je mam s podobnimi težavami res malo – vsaj jaz jih ne poznam, pa tudi na forumu je ta tema bolj skopa. Piši mi na zasebno, če želiš, da si izmenjava več izkušenj in misliš, da sva si lahko druga drugi v oporo. Pozdrav.
Ja, veliko se govori o poporodni depresiji, nihče, tudi v materinski šoli, pa ne govori o depresiji, ki nastane kot posledica prenehanja dojenja. Verjetno ni tako redka, morda je samo mnoge ženske ne prepoznajo. Sama trenuto grem skozi takšno izkušnjo in kot nalašč, sem naletela pred kratkim na ta članek, ki bo morda lahko komu v pomoč in tolažbo: http://joannagoddard.blogspot.com/2012/02/motherhood-depression-and-weaning.html#more
I refuse.
watch over
rubber dolls videos
@77sdHFG3