Spiritualni obvod, izraz, ki ga je leta 1984 skoval John Welwood, psihoterapevt in transpersonalni psiholog, označuje mehanizem, kjer posameznik uporablja spiritualnost kot način izogibanja soočanju z notranjo bolečino in praznino, pogosto povezano s preteklimi travmami. Iz vidika sodobne psihoterapije spiritualni obvod predstavlja odpor do globljih psihoterapevtskih sprememb in preprečuje predelavo razvojnih travm, zlasti tistih iz otroštva, ki ostajajo zakoreninjene v nezavednem.
Osnovna funkcija spiritualnega obvoda je kompenzacija za pomanjkanje občutka lastne identitete. Pri tem posameznik nezavedno ostaja navezan na travmatične izkušnje iz preteklosti, pri čemer uporaba spiritualnih praks postane način bega pred bolečino in procesom razrešitve v terapevtskem delu. Namesto soočenja z bolečino, ki bi omogočilo globinsko preobrazbo, spiritualni obvod ustvarja iluzijo napredka, hkrati pa zavira osebnostno rast in integracijo bolečih izkušenj.
Spiritualni obvod je v osnovi oblika kompenzacije za pomanjkanje občutka lastne identitete ter odraz nezavedne navezanosti na travmo iz otroštva. Gre za fenomen, ko zatekanje k spiritualnosti omogoča beg pred bolečino, ki jo je povzročila travma, prav tako pa predstavlja beg pred razrešitvijo te bolečine v psihoterapevtskem procesu.
Odpor do soočenja z zgodnjo travmo
Spiritualni obvod vključuje uporabo spiritualnih praks kot način izogibanja bolečini in ranam, ki izhajajo iz zgodnje travme. Pogosto gre za subtilne oblike travme, kot so čustvena zanemarjenost, manipulacija, občutek nevidnosti ali prevzemanje odgovornosti za potrebe staršev, kar je lahko tiho, a uničujoče.
Neobdelana travma iz otroštva vpliva na samopodobo, medosebne odnose in se izraža v anksioznosti, depresiji, praznini, motnjah hranjenja, odvisnostih in težavah v partnerskih odnosih. Znaki vključujejo umik, izogibanje, strah pred zavrnitvijo ali pretirano navezanost, kar ovira sposobnost ustvarjanja zdravih odnosov v odrasli dobi.
Navezanost na travmo
Boleči dogodki iz otroštva, pogosto zakopani v nezavedno, lahko povzročijo navezanost na travmo – nezavedno čustveno vez na travmatične izkušnje, ki niso bile razrešene. Takšna navezanost posameznika ohranja v ponavljajočih se destruktivnih vzorcih, kjer poskuša nezavedno predelati čustvene rane iz preteklosti, vendar razrešitve ni.
Posledice se kažejo kot ponavljanje toksičnih odnosov, občutek nevidnosti, zapuščenosti, zavrnitve ali zlorabe. Navezanost vpliva na občutek lastne vrednosti, povzroča pretirano samokritiko, pomanjkanje samozavesti, medosebno odvisnost, težave z zaupanjem ali potrebo po priznanju. Pogosto se izvorna travma ponavlja v subtilni obliki, kar posameznika ohranja v destruktivnem ciklu in otežuje osebnostno rast ter zdrav razvoj odnosov.
Dajanje smisla travmi
Otrok, ki doživi travmo, skuša dogodke osmisliti, a sam tega ne zmore. Posledično ostane z občutki zmede, praznine in obupa. Spiritualni obvod postane nezavedni način za pripisovanje smisla travmi, ki ga v resnici nima, hkrati pa preprečuje njeno razrešitev in ovira psihoterapevtske spremembe.
Travma sama po sebi nima pomena ali namena – je boleča in nepravična. Poskus dajanja smisla travmi prek spiritualnosti pogosto predstavlja beg pred bolečino. Oseba, ki trpljenju pripisuje pozitivne lastnosti, ohranja navezanost na travmo, saj verjame, da jo lahko v sedanjosti razreši. To ustvarja iluzijo nadzora, vendar le podaljšuje notranjo čustveno vez s travmo.
Spiritualni obvod tako paradoksalno ohranja travmo pri življenju. Posameznik lahko neprestano razmišlja o travmi, išče nove pomene ali fantazira o njeni razrešitvi, ne da bi se resnično soočil z bolečino. Ta nezavedna vez s travmo postane del identitete, saj bi njena izguba pomenila izgubo smisla in identitete preživelega.
Travma kot umetna identiteta
Zgodnja travma lahko zavira razvoj stabilne identitete, kar pri odrasli osebi vodi do pomanjkanja občutka jaza, smisla in ciljev. V tem stanju posameznik pogosto oblikuje umetno identiteto, temelječo na travmi, ki postane njen osrednji element. Takšna identiteta “preživelega” osebi nudi občutek namena, hkrati pa jo omejuje, saj razrešitev travme lahko pomeni izgubo identitete in sproži občutke praznine ter brezciljnosti.
Na primer, oseba, ki je odraščala z od alkohola odvisnimi starši, se lahko močno identificira s svojo preteklo izkušnjo in v odraslosti išče podobne odnose ali poklicne vloge, ki ponavljajo njeno travmo. Spiritualni obvod dodatno krepi identiteto “preživelega,” saj osebo usmerja k neskončnemu notranjemu delu in preteklosti, s čimer se izogne resnični soočitvi z bolečino in praznino. To ustvarja iluzijo osebnega razvoja, medtem ko ostaja posameznik odtujen od sedanjosti in pomenljivih odnosov.
Praktični primeri, kot so “retreati” ali nenadzorovana uporaba psihedelikov, pogosto delujejo kot racionalizacija, ki utrjuje identifikacijo s travmo. Čeprav so na videz usmerjeni h globljemu razumevanju in reševanju travme, pogosto spodbujajo njeno nadaljnje podoživljanje. Posameznik je lahko prepričan, da je zavedanje travme dovolj za njeno razrešitev, kar vodi v občutke evforije in lažne kontrole nad življenjem. Ti občutki služijo kot beg pred globljim občutkom nemoči in brezciljnosti, vendar ne omogočajo resnične osvoboditve od travme.
Odpor do psihoterapevtskih sprememb in sabotiranje procesa
Psihoterapija omogoča posamezniku, da postane navezanost na travmo zavedna in dostopna za razrešitev. Ta proces pa pogosto spremlja čustvena bolečina, saj razkriva izgubljeno otroštvo in zahteva žalovanje za preteklimi izgubami ter sprejetje nove realnosti. Razreševanje posledic travme lahko prinese občutke praznine, osamljenosti, brezupa in brezciljnosti, kar vodi do odpora in strahu pred spremembo.
Oseba se lahko krčevito oklepa svoje navezanosti na travmo, pri čemer pogosto sabotira terapevtski proces. Spiritualni obvod, zloraba pozitivne psihologije, čuječnosti, filozofije ali psihedelikov postanejo načini izogibanja globljim notranjim spremembam. Čeprav te tehnike lahko podpirajo osebni razvoj, se pogosto nezavedno uporabljajo za ohranjanje iluzije dela na sebi, hkrati pa preprečujejo resnično soočenje z bolečino in preobrazbo.
Pomembno je prepoznati, da odpor do sprememb izhaja iz strahu pred neznano, saj lahko nova realnost sprva deluje mračna in negotova, a je ključna za osebno avtonomijo in trajno rast.
Več si lahko preberete na tem blogu. Če pa raje berete v angleščini, kliknite tukaj.
