Prejšnje študije so pokazale, da lahko nepoštenost in zavajanje obremenita možgane, saj zahtevata precej več kognitivne energije kot preprosto govorjenje resnice. Raziskovalci menijo, da oseba, ki ji med laganjem naložijo drugo nalogo, težko zbere kognitivni napor, ki je potreben za izmišljanje zgodb, zato so njene laži manj verjetne in jih je lažje opaziti.
“V zadnjih 15 letih smo dokazali, da je laži mogoče odkriti tako, da prelisičimo lažnivce. Dokazali smo, da to lahko storimo tako, da lažnivce prisilimo, da svojo pozornost razdelijo med oblikovanje izjave in sekundarno nalogo,” je v izjavi povedal profesor Aldert Vrij, avtor študije z oddelka za psihologijo na univerzi v Portsmouthu.
“Naša raziskava je pokazala, da lahko resnice in laži zvenijo enako verodostojno, če imajo govorci laži dobro priložnost, da razmislijo, kaj bodo rekli. Ko je možnosti za razmišljanje manj, resnica pogosto zveni manj verjetno kot laži. V našem poskusu so laži zvenele manj verodostojno kot resnice, zlasti kadar so morali anketiranci opraviti dodatno nalogo in jim je bilo rečeno, da je ta naloga pomembna.”
Ekipa je zbrala 164 oseb, ki so sodelovale v izkušnji, v kateri so jih najprej povprašali o njihovi stopnji podpore ali nasprotovanja različnim kontroverznim temam v novicah.
Udeleženci so bili nato naključno razporejeni v vlogo govorcev resnice ali lažnivcev. Ko so jih spraševali o temah, so resnicoljubi preprosto poročali o svojih resničnih občutkih glede določene teme, medtem ko so lažnivci navajali lažne informacije o svojih mnenjih.
Raziskovalci so morali nato uganiti, kdo je bil iskren in kdo je lagal. Da bi jih spodbudili, so udeležencem povedali, da lahko dobijo denarno nagrado, če bodo raziskovalce uspešno prepričali o svojem stališču. Dve tretjini udeležencev sta si morali med intervjujem zapomniti in priklicati tudi registrsko številko avtomobila. Polovici te skupine je bilo prav tako povedano, da je ta naloga še posebej pomembna.
Na splošno so rezultati pokazali, da so bile zgodbe lažnivcev, dojete kot manj verjetne, kot zgodbe resnicoljubnih oseb, zlasti kadar so lažnivci dobili sekundarno nalogo in jim bilo rečeno, da je ta pomembna.
A, pozor!
“Vzorec rezultatov kaže, da bi uvedba sekundarnih nalog v razgovor lahko olajšala odkrivanje laži, vendar je treba take naloge uvesti previdno,” je pojasnil profesor Vrij.
“Zdi se, da bo sekundarna naloga učinkovita le, če je lažnivci ne bodo zanemarili. To lahko dosežemo tako, da izpraševalcem povemo, da je sekundarna naloga pomembna, kot je bilo prikazano v tem poskusu, ali pa uvedemo sekundarno nalogo, ki je ni mogoče zanemariti (na primer prijemanje predmeta, držanje predmeta v zraku ali vožnja na simulatorju avtomobila). Sekundarne naloge, ki ne izpolnjujejo teh meril, verjetno ne bodo olajšale odkrivanja laži.”
