Pustimo ezoterične in druge razlage sorodne duše ob strani in se osredotočimo na naša prepričanja oz. dojemanja tega pojma v okviru odnosa z osebo z narcistično osebnostno motnjo.
Ko nam narcis »dvori« (ni nujno, da le v ljubezenskem odnosu – to bo počel v vsakem odnosu, od katerega bo pričakoval koristi), smo v devetih nebesih. Kaj to, deveta nebesa so puščava proti našim občutkom! Zdelo se nam bo, da smo princi in princese iz pravljic, »kemija« bo neopisljiva, od iskric toliko da se ne bomo vžgali! Pomislili bomo, da smo končno našli sorodno dušo; da sta se prepoznali dve duši iz prejšnjih življenj ali po zakonih karme ipd. Ne glede na to, v kaj verjamemo, bo skupni imenovalec ta, da gre za nekaj izjemnega, posebnega, nekaj, ob čemer zbledijo vsi naši preostali odnosi.
Na spletnih forumih, denimo, je najti nezavidljivo dosti ljudi, ki najprej izlijejo svojo stisko, v kateri so se znašli v takem ali drugačnem odnosu (prevladujejo partnerski odnosi), nato pa dodajo, da razhod ne pride v poštev, kajti njihov partner je njihova sorodna duša oz. je tisti, ki so ga vse življenje čakali, tisti »ta pravi«, ob katerem čutijo in doživljajo stvari, kot jih niso še nikoli z nikomer.
Po svoje bi lahko rekli, da gre za neke vrste »heroinsko injekcijo« doživljanja sveta, sebe in partnerja; stanje, v katerem je vse »hiper«. Vse je čudovito, ni le rožnato, temveč se tudi lesketa, diši, blagoglasno zveni. Primerjava s heroinom dobro ponazori tudi tisti del peklenskega kroga, ko »mamilo« popusti. Sledi pristanek na trda tla. »Heroina« je vse manj – narcis se, ko partnerja dobi v svojo oblast, namreč seveda neha truditi in pokaže svojo spodnjo masko, ki žal ni prav nič lepa (gl. Nedosegljiv resnični jaz osebe z narcistično osebnostno motnjo ) – »odvisnik« pa je pripravljen narediti vse, da bi ga spet dobil.
V praksi to pomeni, da se narcisov partner (ki je zelo verjetno ranjena oseba in odvisen od odnosov) na vse načine trudi, da bi v odnos znova priklical fazo dvorjenja: ujemanje, nežnost, romantiko, razumevanje, narcisovo pozornost in oboževanje. To pa je, kot vemo, nemogoče.
Če narcis vidi, da obstaja nevarnost, da bo drugi odšel, se za kratek čas sicer še potrudi obnoviti nekatere dele faze dvorjenja – morda za kak dan ali celo le za nekaj ur dnevno – če pa ugotovi, da je partner že »dovolj« navezan nanj, si bo svojo zgornjo, lepo masko nadel le še takrat, ko bosta v družbi z ljudmi, na katere bi rad napravil vtis.
Zato v zgodbah, ki jih najdemo na forumih, beremo npr. kaj takega: »Drugim nikoli ne reče ne, vedno ima čas zanje, nikoli zame (in za najinega otroka). Ko gremo na kakšno praznovanje, kar žari, je prijazen, vsi so navdušeni nad njim in mi govorijo, kakšno srečo imam, ker imam takega moža.«
Pa je to res sorodna duša?
Ali gre res za sorodno dušo (v pomenu osebe, s katero smo na »isti valovni dolžini«, takih oseb pa je več, ne le ena), nam pokaže zelo preprost test: če se sčasoma začnemo spraševati, ali je to res to oziroma kaj za vraga to sploh je, potem je odgovor: ne, ne gre za sorodno dušo, gre za patološko ujemanje. Popolno ujemanje ne obstaja (tudi s sorodno dušo ne), in če se nam zdi, da ga izkušamo, smo v zablodi, iluziji, fantaziji, ki jo je za nas spletel narcis, sami pa smo prispevali volno in bleščice. In kaj hitro se bo pletenina začela hudo parati, mi pa se bomo čutili dolžne, da jo krpamo in prestrezamo odpadajoče bleščice. Naša »sorodna duša« nam bo namreč dala vedeti, da smo za paranje (odnosa) krivi mi.
Ko prvič treščimo na realna tla, si bomo morda kar sami rekli, da mora biti krivda v nas. In da ne bi pokvarili tega čudovitega doživetja, te enkratne priložnosti v življenju, tega, kar večini ni dano (prepoznate motive iz številnih filmov in popevk?), svarila in dogodke spregledamo, odmislimo, potlačimo, upravičujemo in opravičujemo ter odgovornost za pogrome pripisujemo predvsem sebi. Ne glede na vse, kar se godi, v hipu, ko nas naša »sorodna duša« pogleda globoko v oči, stisne k sebi, dokonča naš stavek ali nam pošlje čudovit SMS, »vemo«, da je to tisto pravo, da je to vez, ki bo trajala vse življenje in morda traja že več življenj, da nam je tega človeka poslalo vesolje, bog, angel varuh, pokojna mati ipd., da bo pazil na nas, za nas skrbel in nas ljubil do konca dni.
Ko bomo na realna tla treščili desetič, petdesetič, stotič (!), morda po dvajsetih, tridesetih, štiridesetih letih – kaj bo z nami? Z besedami anonimnega dekleta: »Uničena sem. Če bi me še pred leti vprašal, kaj mi je prinesla sorodna duša, bi začela s superlativi, danes pa vidim realnost vsega. In polagam na srce drugim, da ne ostajajo v takih stvareh samo zato, ker enkrat na mesec dobijo uro pravljice. Ker se pogovarjajo tudi nebesedno in se zavohajo na kilometre. Zdaj bi dala vse, da tega ne bi bilo.«
[primer: Kako me je uničila »duša dvojčica« …, Starševski čvek, Med.Over.Net. Ta zgodba obenem ponazarja zmoto, kako intenzivnost zamenjujemo z intimnostjo (v skrajnostih prepoznavamo ljubezen).]
Če se torej sprašujemo, kaj nas je pravzaprav doletelo, iščemo odgovore v reinkarnaciji, dogovorih med dušami, pri Jungu in Trstenjaku, v džjotišu, astrologiji in numerologiji, v Svetem pismu, Celestinski prerokbi in akaških modrostih, v Indiji in Medžugorju, v znanosti o feromonih in kvantni fiziki itd., pa se vedno znova zaletimo v zid, ker se – pa če si to še tako želimo – stvari enostavno ne ujemajo – potem je zelo verjetno, da je naša »sorodna duša« v resnici oseba z NOM (ali drugo patologijo, ki je kompatibilna z našo). Z vsem, česar je vešča, nas zlahka omami, omreži in prepriča, da smo tudi mi njena sorodna duša, ter nas desetletja drži v pasti naše lastne fantazije.
Analiza »posebne vezi«
Zakaj je naš zgodnji odnos z osebo z NOM tako poseben, edinstven in silovit, da smo prepričani, da imamo z njo prav »posebno vez«, tako, kakršno sicer vidimo le v filmih (pozor: v filmih!)?
Tu je nekaj razlogov:
- oseba z NOM nas tako silovito pritegne običajno takrat, ko imamo s tovrstno psihopatologijo že izkušnje, praviloma v primarni družini. Tam smo se kot otroci naučili, da je tovrstno vedenje »ljubezen«; če ta usahne, je to naša krivda (temu se reče pogojevana ljubezen: »Če boš priden, te bomo imeli radi, sicer pa ne« in seveda ni prava in ne zdrava ljubezen). V taki osebi torej (zavedno ali nezavedno) prepoznamo »pravo ljubezen«;
- faza dvorjenja je tako intenzivna in čarobna, da močno prekaša naše siceršnje izkušnje z vzpostavljanjem odnosov. V začetnem obdobju nam oseba z NOM namreč zrcali in nudi vse, kar prepozna, da potrebujemo (v tem so narcisi zelo spretni), saj ve, da bi, če bi nam že takoj razkrila svojo spodnjo masko, iz odnosa verjetno izstopili, še preden bi se prav začel;
- sami smo ranljivi, pogosto s šibko samopodobo, prepričani, da moramo ugajati vsem in da se z uklanjanjem pridobita ljubezen in pripadnost; če je temu pridružen še »kompleks rešitelja«, se bomo neskončno (in brezupno) trudili, da bi narcisu »pomagali« in ga s svojo ljubeznijo »rešili«;
- podzavest in čustva nam krojijo življenje dosti bolj, kot si predstavljamo, in na tej podlagi se lahko oprimemo škodljivih psihičnih mehanizmov, ki nam omogočajo ostajati v neproduktivnih in celo strupenih odnosih. Taki mehanizmi so npr. iluzije, samoslepljenje, racionalizacija in zanikanje. To pomeni, da skušamo za vsako ceno ohraniti iluzije o srečnem partnerstvu, o narcisovi »dobroti« in »ljubezni« (»Res me zmerja, a globoko v sebi me ljubi«), da se slepimo, da ni tak, kakršnega se kaže za štirimi stenami (»Res kriči in se nato kuja več dni ali me celo zapusti, a najina vez je tako posebna, da je tudi to ne more uničiti, saj se čez čas vedno vrne k meni«), da skušamo njegova nesprejemljiva vedenja racionalizirati (»Res ima včasih izpade besa in me žali, vendar ne pije, se ne drogira, me ne pretepa in me ne vara, torej je še vedno boljši od večine moških«) ali preprosto zanikati (»Ničesar slabega ne počne, vse, kar dela, dela iz ljubezni do mene«). Vse to se nam namreč zdi manj boleče kot soočiti se s sabo in z resnico ter ugotoviti, zakaj ostajamo v tako strupenem odnosu.
Seveda obstajajo zdrave posebne vezi. Že vez med otrokom in materjo je posebna. Take so lahko vezi med prijatelji. In zelo lepo je, če so take tudi v partnerskem odnosu. A te zdrave posebne vezi nimajo nič skupnega s tem, kar smo doslej našteli. Odlikujejo jih umirjenost, medsebojno zaupanje, pomoč in sprejemanje, spoštljivost, poštenost in sočutnost. Lastnosti, ki jih bomo v odnosu z narcisom zaman iskali.
Dragoceno spoznanje
Ko ugotovimo, za kaj v resnici gre, je to seveda boleče; kot pravi anonimna avtorica, »uničujoče« – obenem pa zelo osvobajajoče. To, kar nas je tako silovito pritegnilo v narcisovo naročje, torej naše hlepenje po tem, da bi bili sprejeti, razumljeni, oboževani, ljubkovani, neosamljeni, varni itd., izgubi svojo moč. Sesede se kot prazna vreča.
Zavemo se, da od »sorodne duše« vsega tega tako in tako nikoli nismo dobivali; da je šlo le za naše želje, iluzije, fantazije. Da smo bili za narcisa kolač, ne kolaček; da je šlo za njegove metode, manipulacijo, za njegov svet, v katerega nismo v resnici nikoli vstopili – videli smo le njegove odseve, zdaj bleščeče, zdaj temačne. Želeli smo se nasloniti na lutko – in ko se je prekucnila, smo si lagali, da se ni. A v resnici smo ves čas stali sami! In smo to zmogli. Kar dokazuje, da zmoremo še naprej. Da se svet in mi z njim ne bomo podrli, če pustimo lutko in krenemo po drugi poti.
Ne pozabimo: človeka, ki bi se z nami tako ujemal in bi bil za nas tako popoln, kot se kaže narcis v fazi dvorjenja, NI. Ne obstaja. Tak človek ne bi bil samostojno bitje, temveč le naš »podaljšek«, naš »odsev«. In celo če bi to pravljično bitje obstajalo, nas dolgoročno ne bi osrečilo; naša psiha je namreč naravnana k reševanju problemov, iskanju odgovorov, učenju in zorenju – vsega tega pa od takega človeka ne bi mogli dobiti. Pazimo pa, da tako pravljično bitje ne postanemo mi sami! Prav to – svoj »podaljšek«, »odsev« – namreč išče narcis, kajti njegova poškodovana psiha ni usmerjena v reševanje problemov (narcis jih namreč »nima«), iskanju odgovorov (narcis že vse »ve«), učenju in zorenju (pri obojem je ujet na neki točki med otroštvom in najstništvom).
Le en »pravi/prava« ne obstaja. Mnogi ljudje so lahko za nas »pravi«, če v odnose vstopamo zrelo, s preudarkom, s komunikacijskimi veščinami, sočutjem in zavedanjem, da ljubezen ni zlitje z drugo osebo, njeno nadvladanje ali podreditev, temveč enakovreden odnos, ki temelji na iskrenosti, spoštovanju, zaupanju in sprejemanju drugega takega, kakršen je – če s tem ne prekoračuje meja našega osebnega dostojanstva in samostojnosti.
O avtorici
Loti Palmer je bila več desetletij ujeta v zgodbo z narcisom. V tem obdobju je skoraj povsem izgubila samo sebe in služila predvsem njegovim idejam in predstavam, sprva odvisna od »heroinskih injekcij«, torej drobtinic narcisovega »dvorjenja«, pozneje že prepričana, da brez njega ne bi zmogla in da je, tako slabe in nesposobne, kot je, tudi nihče drug na svetu ne bi maral. Tudi ona je bila prepričana, da imata z narcisom »posebno vez«. Iz te groze se je začela vzpenjati, šele ko se je poučila o svoji in njegovi psihopatologiji in zares dojela, da je bila tista »posebna vez« le nezdrava povezanost (soodvisnost) med nekom, ki bi samo jemal, in drugim, ki bi samo dajal. Svoje izkušnje, podprte s strokovno literaturo, je strnila v knjigi V opoju narcisa.
