Otroški možgani si zapomnijo odziv staršev in glede na to oblikujejo MODEL ODNOSOV. Ta se praviloma razvije v prvih treh letih življenja. Model odnosov sporoča, kaj otrok pozneje v življenju lahko pričakuje od drugih odnosov.
Otrok odraste in vzpostavlja različne odnose. Posebej pomembni so prav intimni odnosi. V njih model odnosov pokaže v vsej polnosti. Partnerja drug drugega zrcalita ravno v nepredelanih otroških stiskah, kar zanju pomeni poseben izziv. Prav vsak par se slej ko prej, še posebej če želi raziskovati sebe in odnos s partnerjem, sreča s predelavo odnosov iz primarnih družin.
Zanimivo je, koliko tesnobe povzroči posameznikom že samo vprašanje:
- »Kako pa je bilo pri vas doma?
- Kako si se razumel/-a z očetom, mamo?
- Kakšen odnos sta onadva imela med seboj?«
Zdi se, kot bi dregnili v osje gnezdo. Nekam, kjer je nevarno. Kot da posameznik v otroštvu ni bil isti, kot je zdaj.
Težko je namreč govoriti o prezrtosti, neslišanosti, krivici, konfliktih, prevarah in še čem. Marsikdo si zavestno reče, da bo ta vrata svoje preteklosti zaprl in s tem ne bo več imel nikakršnega opravka. Ko bi se to res dalo! Žal moramo rešitev iskati na drugačen način.
Zakaj je osvoboditev od preteklosti tako pomembna?
Kot vse v našem telesu imajo tudi čustva poseben namen in pomen. Čudno bi bilo, da bi jih imeli zgolj za nadlogo. Čustva nam pomagajo prepoznati, kaj in kako intenzivno se nam dogaja znotraj telesa, so povezava med možgani, umom in telesom.
Če se nečesa ustrašimo, nam čustvo strahu sporoči, da je nekaj za nas nevarno, telo pa nam to pokaže z razbijanjem srca, potnimi rokami, otrplostjo telesa ali begom; naredimo pač tisto, kar je za nas v dani situaciji najbolj smiselno in prav.
V partnerskih odnosih se nam ponovijo stiske in občutja, ki jih starši ob nas niso zmogli razrešiti dovolj zadovoljivo
Že vzpostavljeni model odnosov nas usmeri, da se odzovemo prav tako, kot nam je poznano. V kolikor nas mati ni razumela, ko smo se jezili, in se je v taki situaciji umaknila, ker z otrokovo jezo ni zmogla ravnati, ponotranjimo vzorec umika ob jezi drugega. Ko se bo partner ob nas jezil, se bomo umaknili. To bo njega še bolj razjezilo. V partnerstvu torej omenjeni vzorec soočenja z jezo ne deluje več. Hitro imamo zaplet in konflikt, vendar tudi možnost, da ta zaplet vzamemo kot izziv, potencial, da model za odnose spreminjamo. Možgani se v odnosih in vzajemnosti razvijajo vse življenje. To je poseben potencial, pomemben za polnejši človeški razvoj.
Neizogibno ob novih izzivih v partnerstvu je torej predelovanje preteklih odzivov na otroške stiske
Srečati se je treba z že doživetimi čutenji, situacijami in ob njih z otroškimi stiskami. Ker pa čustva ne poznajo časa, se ob podobni čustveni situaciji vzpostavijo v možganih v enaki intenzivnosti. Ko terapevt vpraša klienta, kakšne odnose so živeli v njegovi primarni družini, se v njegovih možganih samodejno sprožijo čutenja, ki so bila prisotna v družini. Če so bila ta težka, se jih človek ustraši in jih seveda ne želi podoživljati, niti govoriti o njih.
Osvobajajoče je sporočilo, da so vsi ti občutki že v človeku vse od otroštva. Zato se jih ni treba bati, saj so bila neobvladljiva le za otroka. Odrasel jih zmore zdržati in ob čutenjih, ki se prebudijo, oblikovati nov način odziva nanje.
Kaj pravzaprav pomeni slovo od preteklosti?
Zagotovo ne, da jo poskušamo pozabiti in jo pomesti pod preprogo. Tudi ne, da o njej ne govorimo ali da jo želimo predrugačiti, narediti lepšo in sprejemljivejšo, kot je dejansko bila. Slovo od preteklosti pomeni srečanje z lastnimi občutki ob osebi, ki nas prav v teh občutkih začuti na nov način.
Delitev otroških zgodb in pogovor o zgodovini omogočata globljo čustveno povezanost med partnerjema. Vedno ju zbližata, vedno sprožita in odpreta nova čutenja, ki povežejo. Tako se počasi oblikuje čustvena bližina med njima.
Kdaj nastopi čas za slovo in kaj osvoboditev prinese?
Slovo od zgodovine pomeni, da se odrasel posameznik ne boji več pogovora s starši o preteklosti. Pomeni da najde pogum za besede in staršem pove, kako se je ob njih počutil, kdaj je bil prikrajšan, nezaščiten, kdaj in kako mu je bilo težko. Vse to s predpostavko, da morda starši tega ne bodo razumeli. In se morda tudi ne bodo odzvali, kot bi si posameznik želel. Vseeno bodo prav pogum in besede zelo pomagali, da usmeri jezo, strah, sram in druga čutenja tja, kamor spadajo, ne pa na moža/ženo, kjer je sicer varno, vendar škodljivo.
Tako soočenje s starši pomeni slovo od vzorcev, ki jih ne uporabljamo več in bi jih želeli spremeniti. Pomeni odpustiti sebi in staršem in prav pogumno reči: »Tega ne potrebujem več in grem z vso radostjo novim izzivom naproti.«
Od preteklosti se poslovimo takrat, ko ta ne vpliva več na naše sedanje odnose na način, ki nam ni v korist ali nam onemogoča lepega življenja v sedanjosti. Žalostno je dejstvo, da tega ljudje dostikrat ne zmorejo storiti. Zato žrtvujejo sedanje odnose, prav tiste, ki jim največ pomenijo: z lastnimi otroki in s partnerjem. Še vedno vzdržujejo lepo podobo odnosov v svojih primarnih družinah in hrepenijo po tem, da bi jih starši končno le sprejeli in pohvalili.
Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije
Lidija Bašič Jančar je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino in je vodja sekundarne lokacije v Domžalah.
Njeno področje delovanja so partnerski odnosi in starševstvo. Je doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani, njeno raziskovalno področje je vztrajanje v dolgotrajnih partnerskih odnosih in je avtorica številnih člankov na temo odnosov. Več o avtorici si lahko pogledate na: lidijabjancar.com
