fbpx

Strah v partnerskem odnosu

Odnosi, Odnosi v družini

Na prvi pogled bi lahko trdili, da v partnerstvu ni razloga, da bi nas sploh bilo strah. Mnogo parov, ki pridejo na terapijo, sprva z gotovostjo trdi, da strahu v odnosu ne čutijo, pravi Lidija Bašič Jančar.

partnerja moški in ženska

Strah v partnerskem odnosu ne pričakujemo, ga ne prepoznamo in se z njim pogosto premalokrat soočamo. Vendar obstaja način, da to spremenimo.

Tam, kjer je ljubezen, ni strahu. Ljubezen ima edina moč, da strah prežene. Če nas je v katerem koli odnosu strah, potem ne moremo užiti popolne ljubezni.

Temeljne potrebe človeka se rodijo v odnosu in so lahko uresničljive le v njem (potreba po varnosti, sprejetosti, zaupanju, spolnosti). Mnogi posamezniki imajo veliko željo, da bi ustvarili globoko in intimno razmerje z drugo osebo, ki bi lahko bila vir zadovoljstva in sreče. V primerih, ko partnerja ne dosegata želene stopnje bližine, sta občutljiva in čustvene bolečine. Ob tem se dogaja, da ne čutita več na pristen način. Vsak od njiju se zaščiti pred možnostjo, da bi v razmerju morda potreboval več kot partner ali kot mu partner lahko da. Ta zaščita ščiti pred bolečino zavrnitve.

Strah pred bližino in intimo je têrmin, ki se v psihoterapiji pogosto uporablja. Lahko rečem, da sem ga tudi sama dostikrat uporabila. Morda kdaj celo preveč rutinsko, ne da bi ga v resnici povedala s pravim zavedanjem oz. občutkom, kaj to v resnici pomeni. Pravo zavedanje tega strahu v partnerstvu je najdragocenejše spoznanje. To dejansko spremeni odnos. In upam si trditi, da je strah prisoten prav v vsakem intimnem odnosu.

Kako sta povezana strah in tesnoba v partnerskem odnosu

V partnerstvu strah hodi z roko v roki s tesnobo. S tesnobo se odzovemo takrat, ko prek čustvenega odziva telesno začutimo nevarnost. Odziv na tesnobo je telesni in (ali) čustveni odmik od osebe ali situacije. Torej, zdravo je čutiti strah v primeru, ko nas zavaruje pred nevarnostjo. Žal pa nam strah včasih sporoča, da se umaknemo ali zamrznemo, ko ne bi bilo treba.

Na primer če v gorah začutimo, da je pot naprej nevarna in se zato ustavimo ali celo sestopimo, je zelo zdravo. Po drugi strani nas strah lahko zablokira, ko bi se morali odločiti glede česa pomembnega. Takrat ne sprejmemo odločilnega koraka, ker nas je strah neznanega, sprememb ali slovesa od tistega, kar zapuščamo.

Razpon strahu je torej izjemen in širok.

V življenju prihajamo v stik z različnimi ljudmi in imamo izkušnje z različnimi odnosi. V vseh odnosih več ali manj nosimo maske. To pomeni, da nismo čisto to, kar v resnici smo. Menim, da prav v nobenem odnosu nismo čisto zares to, kar smo. Niti v intimnem odnosu ne. A s tem ni nič narobe. En delček nas je lahko čisto zares naš, to je naše najgloblje jedro. Ko pa se odločimo za resno partnerstvo in imamo namen ta odnos graditi, poglabljati in v njem rasti, se je zelo koristno zavedati, kako strahovi, ki smo jih prinesli s seboj iz preteklosti, vplivajo na naš odnos.

Starši in otroštvo določajo strahove v odraslosti

Idealnih staršev ni in po mojem je tako čisto prav. Zamislite si, da bi idealni starši vzgojili idealnega otroka in bi ta bil idealni odrasli. Kaj bi potem sploh počel v življenju? Je že prav tako, da kot starši delamo napake, da se teh napak zavedamo in v nadaljevanju gradimo boljši odnos. Ko omenjamo napake, je nasilje seveda izvzeto.

Otrok se v otroštvu iz izkušenj s starši nauči vse mogoče:

  • da ne sme povedati, kar čuti, misli ali se mu v življenju dogaja;
  • da mora čustva vedno ali včasih zatreti;
  • da so konflikti nevarni in se jim je bolje izogniti;
  • ko se počuti ogrožen ali prestrašen, je bolje da se čustveno umakne in o svojih občutkih ne spregovori;
  • da je za odnos treba narediti vse, se tudi ponižati, sprejemati nesprejemljivo itn.

To so vzorci, globoko zakoreninjeni, vdelani v psiho človeka. Četudi ta človek upošteva vse mogoče nasvete in prebere vrsto knjig, kako delovati drugače, se bo samodejno v podobni odnosni situaciji impulzivno, torej podzavestno, odzval ravno tako. Veliko ljudi si niti ne prizna ali ne zazna, da jih taki in drugačni vzorci v odnosih omejujejo, so zato nefunkcionalni, skratka se v odnosih zato ne znajdejo.

Preberite tudi: Kako se soočiti z boleznijo bližnjega?

Odrasel intimni odnos, ki prepozna strah in z njim živi

V intimnem partnerskem odnosu se vzorci iz primarnih odnosov ponovijo. To je pravzaprav nekaj najbolj naravnega v razvoju človeka, saj tako najlažje predela te vzorce in strahove ter drugače zaživi na vseh področjih življenja. Sliši se sicer zelo lepo, vsi pa vemo, da do tega priti ni ravno lahko.
Bolj ko se odnos poglablja, bolj se partnerja kažeta taka, kot v resnici sta. Pokažejo se tudi vsi vzorci in strahovi. Strah je zelo ranljivo čustvo, prisotno v samem jedru človeka. Strah in tesnobo je težko prenašati in z njima živeti, zato je zelo prikladno, da ju zaobidemo.

Poglejmo si primer: Žena sicer trdi, da se želi z možem stalno pogovarjati in da je on tisti, ki zavira njun razvoj. Mož se pod njenimi stalnimi pritiski in očitki zares najraje umakne. Vrtita se v začaranem krogu, ki onemogoča bližino.

Kaj je v njunem primeru prava bližina in intima? Ženin občutek nepomembnosti, stalnega tekmovanja, žalosti ob moževem stalnem odmiku in ob tem prezrtosti ter zavrnitve.

Možev občutek nesposobnosti, nepomembnosti, strahu pred tem, da ji ne more ustreči, ter hkrati krivde, da je on kriv, da se nimata v redu.

Ženina jeza in možev odmik sta obrambna mehanizma in vzorca, ki sta zelo prikladna pred tem, da se ne zbližata.

Morda jima bo enkrat uspelo izstopiti iz tega ponavljanja in povedati nekaj ranljivega o sebi, kot na primer: »Želela bi se pogovoriti s teboj o tem, da se ob tebi počutim tako nepomembno. Ta občutek, da sem zate kar nekaj, me tako zelo boli. Boli, ko sem tako prezrta.« Ali pa: »Moram ti priznati, da dostikrat ne razumem, kaj mi hočeš povedati. Ta občutek nesposobnosti je tako močan, da se raje umaknem, kot da bi ti to priznal. Velikokrat se ob tebi počutim, da sem jaz kot oseba nepomemben.«

Varnost in intimnost v partnerskem odnosu

Kaj točno jima onemogoča, da bi takole spregovorila? Temeljni strah v odnosu je, da nas drugi ne bi sprejel in slišal tako, kot si želimo. Dostikrat se zgodi, da nekaj ranljivega o sebi že poskušamo povedati. Ker na drugi strani ne dobimo takoj potrditve in razumevanja, ker nismo svojih občutkov ubesedili tako, da bi nas partner lahko razumel, se potegnemo nazaj v svoj varni oklep. Torej, temeljni strah v odnosu je strah pred tem, da ne bi bili sprejeti taki, kakršni v resnici smo.

Vsaka ovira, ki se v partnerstvu pojavi, je pravzaprav strah. To je zid, prek katerega mislimo, da ne zmoremo. A ta zid v resnici ni tako pretirano debel, samo zdi se tak. Izrečene misli, kot sta »Žal mi je, da te v tej bolečini nisem začutil in si zate vzel več časa« ali pa »Hudo mi je, da si se ob meni počutil nesposobnega, ko pa toliko stvari obvladaš«, podirajo ta zid.

Varnost v odnosu ustvarjata oba partnerja. Brez pomena je, da ženske rečemo: »Če bi bilo v najinem odnosu varno, bi ti vse povedala.« Za to varnost morata prispevati vsak polovico. Ženske tako, da svoje občutenje ubesedimo in izrazimo na način, da nas bo moški razumel. Moški pa tako, da žensko poskuša slišati in razumeti ter vztraja ob njej.

A če hočemo doseči več globine v odnosu moramo tvegati in preseči svoje strahove. Z veliko mero vere vase in poguma ter ob zavedanju, da nam pripada odnos v celoti – z vsemi lepimi in težkimi stvarmi. To pa je intima in bližina, ki partnerja povezuje.

Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije

Lidija Bašič Jančar

Lidija Bašič Jančar je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino in je vodja sekundarne lokacije v Domžalah.
Njeno področje delovanja so partnerski odnosi in starševstvo. Je doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani, njeno raziskovalno področje je vztrajanje v dolgotrajnih partnerskih odnosih in je avtorica številnih člankov na temo odnosov. Več o avtorici si lahko pogledate na: lidijabjancar.com

Sledite nam


Kako preprečiti okužbe kirurške rane?