Družina se vedno oblikuje s temeljno željo, da njeni člani za vedno ostanejo skupaj. Nihče na začetku partnerske zveze ne razmišlja, da se bo odnos kdaj prekinil. Med člani se vzpostavi močna navezanost. Še posebej se v resnih romantičnih zvezah vzpostavijo čisto očitni znaki navezovalnega vedenja, in sicer: fizična bližina, stik, medsebojna opora in skrb za drugega ter nelagodje ob ločitvi.
Ti mehanizmi dva človeka med seboj zelo močno povežejo, kar se izrazito pokaže v odnosu, daljšem od dveh let. Ko se jima pridružijo še otroci, je navezovalno vedenje še močnejše in še bolj prepleteno. Torej, opraviti imamo s tremi najmočnejšimi sistemi, ki združijo dva človeka v močno povezanost: navezanost, spolnost in starševstvo.
Otrok ob ločitvi od matere očitno in zelo močno protestira z vznemirjenjem, jokom, upira se drugim skrbnikom in noče njihove pomoči, odziva se s tesnobo in paniko.
Vse to je normalen odziv na čisto vsakodnevne prekinitve stika med starši in otrokom. Če se ločevanje nadaljuje, znaki protesta upadejo. Sprevržejo se v pasivnost, obup, brezvoljnost, telesno pa se kažejo kot motnje spanja, slab tek in splošno slabo telesno počutje. Ob še vedno enakem stanju ločenosti se pridruži še zadnja faza ločitve od osebe navezanosti. To je odmik ali umik, ki onemogoča normalno življenje. In kar je najhujše, onemogoča novo navezovanje.
Ločitev v odraslih odnosih ni nikoli naravna
Prav enaki odzivi na ločitev oz. znaki ob tem so bili opaženi pri ločitvah odraslih od pomembnih odnosov, kjer je bila vzpostavljena navezanost.
Ločitev v odraslih odnosih ni naravna in je vedno boleča. Velika škoda v zadnjih letih je, da ljudje začenjajo ali poskušajo verjeti ravno obratno. Zdi se, da ločitev postaja zelo sprejemljiva izkušnja, podkrepljena z ločitvenimi simptomi, ki se jih prehitro prezre ali se jih minimizira.
Pri ločitvah, kjer so v družini prisotni otroci, so tudi oni del tega procesa. Vsaka ločitev prinese in povzroči osamljenost. Pridružijo se še obup, občutek močne tesnobe in visoke mere strahu za prihodnost. Težko je vzdržati v sedanjosti, preteklost je preveč boleča in prihodnost zelo strašljiva. Osebo spremljajo občutki manjvrednosti ter strahu, da se simptomov ne bo nikoli otresla, hude čustvene bolečine, ki jim ni videti konca, in upad vere, ali ji v tem življenju sploh še pripada kakšen lep odnos.
Ko družine v taki obliki, kot je bila, ni več, je to velika sprememba za vse člane in vpliva na vse spektre njihovega življenja. Navezovalno vedenje in navezovalni odzivi imajo ob ločitvi in ločevanju zelo močno vlogo. Dostikrat je prisoten tudi občutek, da se kljub ločitvi ni mogoče ločiti od osebe, na katero je bil partner navezan. Četudi ni videti tako, se to odraža na mnoge načine.
Včasih se ločijo, ampak ne čisto zares
Stalni boj za otroke, dolgoletni boji za skrbništvo ali pa po drugi strani preveč prijateljske vezi kažejo na to, da se navezovalno vedenje, še sploh, če so prisotni otroci, izjemno težko prekine in se vzdržuje prek teh vedenj. Proti naravi težko delujemo in naravno je, da družina deluje v smeri združevanja in čustvene povezanosti, ne pa ločevanja, deluje v iskanju strategij ter mehanizmov za čim večjo povezanost in ne razvezanost.
Dostikrat se zgodi, da se eden od partnerjev že odseli ali se oba odločita, da ne bosta več skupaj živela, uradno pa se ne ločita še dolga leta. Četudi imata otroke in sta se že ločila, se še vedno dobivajo kot družina. Včasih gredo na skupne izlete, kosila in imajo še vedno svoje rituale.
Bivša partnerja pojasnita, da to počneta zaradi otrok, da bo njim lažje. Ponavadi zato, ker si ne zmoreta priznati, da je preveč težko pretrgati te močne vezi, ki so ju včasih povezovale.
Vsekakor je tako vedenje bolj v škodo kot v korist otrok. Otroci do zadnjega upajo, da bosta mami in očka še kdaj skupaj, in tako s temi dejanji se vzdržujeta lažno upanje. Še večjo krizo kot ob ločitvi otroci doživijo ob očitnem znaku, da se to nikoli ne bo zgodilo, na primer ob ponovni poroki enega od partnerjev, ko oče ali mama dobita novega partnerja in se ta preseli k njim, ali ko se rodi polbratec ali polsestrica.
Navezovalno vedenje dveh oseb se težko prekine
Največja nevarnost preti ob ločitvi zaradi druge osebe, s katero eden od partnerjev začne novo navezovalno vedenje. Ob tem se občutki, ki bi se morali vzbuditi ob ločevanju, prav hinavsko zakrijejo in lahko pridejo na plano po mnogih letih, ko partner kar naenkrat zaradi pogrešanja začne iskati simbole, ki ga nevede spominjajo na bivšega partnerja. Ni zanemarljiv odstotek parov, ki se po ločitvi ali ločenosti pozneje znova zbližajo in vzpostavijo novo vez.
Odnose, za katere se odločimo, da nam ne služijo več, je treba izžalovati in se od njih posloviti. To sploh ni lahko, temveč izredno boleče in težko. Za to si je treba vzeti čas, ki je merjen od enega do dveh let. V tem času je dobro, da se oseba poslovi od odnosa in nima novih intimnih odnosov. Edino smiselno je, da se posveti otrokom, če jih ima, in samemu sebi. To je v tem obdobju najpomembnejše.
Pogrešanje osebe, na katero smo bili nekdaj navezani, se slej ko prej pokaže ali vzbudi. To je naravno in edino zdravo. To pomeni, da se navezanost lahko predela do te mere, da se človek pozneje lahko zdravo na novo naveže.
Zdrava navezanost namreč pomeni, da se na bližnjo osebo lahko zanesemo, da nam bo v času težav ali stiske stala ob strani, ki ji lahko zaupamo in ki nam omogoča varno izhodišče za naše delovanje.
Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije
Njeno področje delovanja so partnerski odnosi in starševstvo. Je doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani, njeno raziskovalno področje je vztrajanje v dolgotrajnih partnerskih odnosih in je avtorica številnih člankov na temo odnosov. Več o avtorici si lahko pogledate na: lidijabjancar.com
