Kaj se skriva pod tezo, da spolnost ne sme biti tabu

Odnosi, Žensko zdravje

»Spolnost je tabu. Spolnost je bila tabu, zdaj pa ni več … Spolnost ne sme biti tabu. O spolnosti je treba govoriti in se je ne sramovati …«, nas izziva in vabi k razmišljanju Lidija Bašič Jančar.

intimna spolnost

Vse to in še mnogo je tez na temo spolnosti in tabujev. Tudi strokovnjaki veliko pišejo o tem, da je treba o spolnosti javno, odkrito govoriti, se izpostavljati, imeti spolno vzgojo v šolah itn. Obstaja tudi veliko skupin, v katerih se ljudje javno pogovarjajo o doživljanju spolnosti v smislu, da naj spolnost ne bo več sramežljiva tema, naj bo vsakdanja pogovorna tema in naj pogumno spregovorimo o njej.

Ves čas me pri vsem tem nekaj moti. Morda »tabu« ni pravi têrmin. Tabu pomeni, da se o neki temi sploh ne govori, se o njej molči, in vse to je vezano na družbeno pričakovanje. Da je spolnost tabu, včasih ni pomenilo le to, da se o njej ni smelo govoriti. Predvsem je bilo vezano na nasilje in pravico do spolnosti močnejšega spola nad šibkejšim.

Spolnost kot tabu tema v preteklosti je bila v resnici tema nasilja. V drugi polovici prejšnjega stoletja pa se je stanje popolnoma obrnilo – mejá na račun spolne revolucije ni bilo več. Druga skrajnost torej, ki se je sprevrgla v nasilje do sebe. V življenju pa vedno poskušamo iskati ravnotežje in ne skrajnosti. Tudi na področju spolnosti.

Zdi se mi, da se spolnost hitro skrije pod têrmin »tabu«, s čimer se zlorabi najbolj osebni prostor, do katerega ima človek pravico. Ne vem, katere potrebe so skrite pod zahtevo, da bi bilo treba o spolnosti na široko govoriti, zdi pa se, da se spolnosti s tem, ko se jo »poriva« pod têrmin tabu, onemogoča mesto, ki ji v resnici pritiče – OSEBNI PROSTOR MED PARTNERJEMA.

Zdrave človeške razmejitve

Človek ima svoj zelo ozki, notranji svet ali krog, ki je zelo intimen. Je jedro človeka, v katerega morda povabi še osebo, s katero deli svojo intimnost. Torej najglobje notranje doživljanje, izkušnje, čustva, kamor spada tudi spolnost. S svojimi mejami varuje ta svoj notranji prostor. Če jih kdo, ki ne sodi v ta dragoceni svet, poskuša prestopiti, se odzove z jezo in se zaščiti.

Lahko čisto fizično, lahko čustveno. Za primer lahko vzamemo nekoga, ki ga bo preveč zanimal naš najintimnejši svet: nanj se odzovemo tako, da ali obmolknemo ali se odstranimo. Namesto te osebe sami začutimo sram, ki nas razmeji od »nevarnosti«. To so zdrave človeške razmejitve.

Zato tudi zakrivamo svoje telo pred drugimi, ne opravljamo najbolj osebnih potreb pred drugimi in v tem kontekstu je najbolj naravno, da z drugimi ljudmi ne bomo delili svojih najbolj osebnih potreb, doživetij in izkušenj. Preprosto čutimo, da to ne sodi v javnost. Torej je dobro in zdravo, da smo sramežljivi v zvezi s spolnostjo.

Morda pa ravno zavarovaje človekovega dostojanstva pomeni to, da o spolnosti ne bomo govorili javno in vsevprek. Da nam ni treba razglabljati in debatirati o temah, ki so zelo osebne. Zakaj so pravzaprav potrebni forumi in skupine na temo spolnosti? Kateri ljudje se nanje odzivajo in zakaj?

Prav in naravno je, da spolnost doživlja vsak po svoje. Edino področje, kjer spolnost ne sme biti tabu, je med partnerjema. Med njima se namreč intimni prostor razširi: intimnost drži par skupaj skozi leta. In ta se izgrajuje počasi, v varnem prostoru, ki ga partnerja ustvarjata. Z leti, ki odnos poglabljata, in z doživetji, ki ju delajo edinstvena.

Intimnost so čustva, ki poglabljajo bližino. Tudi tista, ki so tako težka in neprijetna in s katerimi se razkrivamo ter kažemo samo jedro. Spolnost so tudi čustva, občutki, ko smo ranljivi, ko ne gre vse tako, kot pričakujemo, in bi se najraje skrili. Tema spolnosti se dogaja tudi takrat, ko je ni in se nekdo čuti prizadetega ter zavrnjenega. In kako dragoceno je, če o tem partnerja lahko govorita in se na novo povežeta. Intima je tudi sprejemanje svojega in partnerjevega telesa, razmišljanje o tem in prebujanje strahu ob spreminjanju le-tega skozi leta.

Razkrivanja naj bi sodila v zasebnost, med partnerja

Potreba govoriti o spolnosti naj bo vezana le na medosebni prostor med partnerjema, na njun varni prostor. Žal pa je prav tu največ težav. Ker med njima ni bližine, čustvena intima pa je pomanjkljiva, tudi ni varnosti, da bi partnerja iskreno spregovorila o tem, se o doživljanju ali težavah veliko pogovarjala. Na tem najbolj ranljivem področju se hitro pojavijo ovire, strah, zavrnjenost in odrinjenost. Vsak ostane na svojem bregu. Spolnost postane vezana samo na telesni stik, ki pa hitro postane nezadovoljujoč, saj ni podlage, kjer bi se izgrajevala v nekaj več.

Zato ljudje potrebujejo forume, skupine, kjer dostikrat prav nespoštljivo razkrivajo najbolj osebne zgodbe, odigravajo bolečine in ranjenost. Vsa ta razkrivanja naj bi sodila v zasebnost, med partnerja. Potem ne bi bilo več nobene potrebe, da se vsesplošno in javno razkrivajo najbolj osebne zgodbe, četudi prikrite in anonimne.

Varni odnosi so tisti, ki varujejo pred ne-varno spolnostjo. Zatorej je pogovor o odnosih najdragocenejše darilo, ki ga lahko damo drug drugemu. Tudi v šolah, z najstniki. Ni potrebe, da se v šole (upam, da ne pogosto) uvaja spolna vzgoja, v okviru katere predvajajo grozljive posnetke spolno prenosljivih bolezni, ob katerih najstniki skoraj omedlijo od strahu in groze.

Menda obstajajo celo osnovne šole, kjer zunanji izvajalci pripravljajo delavnice o spolnosti (zelo me zanima, kaj vse v to sodi). Najstniki potrebujejo zdrave odnose, potrebujejo se naučiti, kako vzdržati v odnosih, ko jim je težko, in se naučiti prepoznati svoja doživljanja, svoj notranji svet in spregovoriti o vseh svojih občutkih.

Dobiti občutek, kaj je prav in kaj narobe, kaj jim je sprejemljivo in kaj ne, kdaj in kje postavljati zdrave razmejitve in kako vztrajati pri svojih odločitvah, ne pa podlegati zunanjim pritiskom. Pogovor o spolnosti pa naj bo rezerviran za razvijajoč se intimni odnos.

Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije

Lidija Bašič Jančar
Lidija Bašič Jančar je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino in je vodja sekundarne lokacije v Domžalah.
Njeno področje delovanja so partnerski odnosi in starševstvo. Je doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani, njeno raziskovalno področje je vztrajanje v dolgotrajnih partnerskih odnosih in je avtorica številnih člankov na temo odnosov. Več o avtorici si lahko pogledate na: lidijabjancar.com

Za posvet s strokovnjakinjo obiščite forum Starejši so modrejši


Sledite nam