Ko govorimo o agresiji in samopoškodovanju, pogosto obravnavamo ti vedenji kot nasprotji – eno usmerjeno navzven, drugo navznoter. Vendar nevroznanstvene raziskave predstavljene v članku Neuroscience News (2025) kažejo povezavo med obema vedenjema – pogosto imata skupen izvor – zgodnjo nepredelano travmo.
Se morda za napadalnim najstnikom skriva prizadeti otrok? Rane, ki jih ne vidimo: travma, možgani in odzivi preživetja.
Travma preoblikuje razvoj možganov
Možgani se v otroštvu hitro in intenzivno oblikujejo. Če je otrok izpostavljen nasilju, zanemarjanju, nepredvidljivosti ali čustveni odsotnosti, se njegov živčni sistem prilagodi tako, da bi preživel. To pomeni, da je v pripravljenosti na boj ali beg. Namesto da bi otrok izkušnje in informacije o svetu pridobival v varnem okolju in toplih odnosih, njegov razvoj poteka skozi strah in paniko.
V okolju, ki za otroka ni podporno, pride do poškodb v delih možganov. Najbolj prizadeti deli so:
- amigdala (center za zaznavanje nevarnosti) – postane preobčutljiva,
- prefrontalna skorja (regulacija impulzov in čustev) – oslabi,
- možganski sistem nagrajevanja – spremeni občutljivost na bolečino in olajšanje.
Posledica nasilnega in zanemarjajočega okolja je otrokov živčni sistem v stalni pripravljenosti (pogosto aktiven simpatični del živčnega sistema), ki reagira, preden razmisli.
Spremembe v možganih vplivajo na to, kako posameznik doživlja čustva, odnose in samega sebe.
Agresija in samopoškodovanje: dve strani istega impulza
Ko je telo preplavljeno z močnimi čustvi (strah, sram, občutek ogroženosti), poskuša najti način, kako napetost znižati.
Iz tega lahko izvirata dva različna, a biološko povezana odziva:
| Vedenje | Cilj | Kaj se dogaja v telesu |
|---|---|---|
| Agresija (navzven) | Ohraniti nadzor, preprečiti ranljivost | dvig adrenalina in kortizola |
| Samopoškodovanje (navznoter) | Sprostiti napetost, utišati bolečino | porast endorfinov, občutek kratkotrajnega olajšanja |
Oba načina odziva nista posledici »slabega značaja ali problematičnega otroka«, ampak sta poskus preživetja v sistemu, ki je bil nekoč ogrožen. To stanje vztraja – kot bi bilo zamrznjeno v času in niti čez leta brez ustrezne obravnave ne mine.
Ko se sram spremeni v bolečino
Raziskovalci so pri svojem delu posebej izpostavili vlogo sramu. Opozorili so, da sram ni občutek “naredil/a sem nekaj narobe”, temveč bližje mišljenju “z mano je nekaj narobe”. Ta občutek se pogosto razvije, ko otrok doživlja travmo in ob tem ne dobi podpore odrasle osebe, ki bi mu pomagala stisko razbremeniti in ga potolažiti.
Sram ustvarja notranji konflikt. Človek si na eni strani želi biti viden, a se po drugi boji, da bo zavrnjen.
Agresija in samopoškodovanje tako postaneta način, kako oseba:
- postavi meje, če jih ni bila vajena (agresija),
- ali poskuša nadzorovati svoje občutke (samopoškodovanje).
Kako nam novo razumevanje lahko pomaga
Ko razumemo biološke korenine, se lahko spremenita naš pristop in odziv. Namesto da sprašujemo »Kaj je narobe s tabo?« se lahko vprašamo »Kaj se ti je zgodilo — in kaj potrebuješ zdaj?«
To odpira vrata:
- sočutni obravnavi,
- psihoterapevtski podpori,
- telesnim tehnikam in metodam regulacije živčnega sistema,
- varnim odnosom, ki zdravijo.
Pot okrevanja: regulacija pred pogovorom in razlago
Najučinkovitejša pomoč ljudem s travmo vključuje umirjanje živčnega sistema. To je osnova in pogosto nujni del preden se oseba sploh lahko dotakne spominov ali čustev na pretekle obremenjujoče dogodke ter jih začne razreševati.
Pri umirjanju živčnega sistema lahko pomagajo dihalne tehnike, telesne (somatske vaje), EMDR (angl. Eye movement desensitization and reprocessing – psihoterapevtska metoda), senzomotorične terapije, psihoterapija, chi gong, joga, počasno raztezanje ipd.
Okrevanje ni linearno. Vendar možgani so nevroplastični tudi v odraslosti – to pomeni, da sprememba je mogoča.
Vas zanima, kako obremenjujoče so bile vaše izkušnje v otroštvu? Rešite ACE test in v primeru slabega rezultata poiščite podporo.
Vir:
https://neurosciencenews.com/trauma-aggression-self-harm-29901/



