Razvajeni otroci so vedno obstajali, vendar pa raziskave kažejo, da jih je vsako leto več.
Psihologi trdijo, da so krivi starši in hiter tempo življenja, ki materam in očetom ne dopušča, da bi svoj prosti čas preživljali s svojimi otroki.
Misel »Če želite lepo vzgojenega otroka, zanj zapravite pol manj denarja in z njim preživite dvakrat več časa«, to dokazuje.
Vse prevečkrat se dogaja, da se ljubezen in pozornost nadomeščata z darili, igračami in drugimi materialnimi dobrinami. Starši se pogosto kesajo, ker ne preživijo dovolj časa z otroki, zato situacije, v katerih otroci »ustrahujejo« enega od staršev niso redke (po navadi je to oče, ki je manj doma), medtem, ko je mama »avtoriteta« in se do nje obnašajo popolnoma drugače.
Otroci imajo dober čut za to, kaj je pri katerem od staršev sprejemljivo, zato je treba jasno postaviti meje in naučiti otroka kakšno vedenje je sprejemljivo in kakšno ne.
Psihologi trdijo, da so najbolj razvajeni otroci tisti, do katerih se starši obnašajo, kot da so dojenčki, čeprav so sposobni sami narediti veliko stvari. Do tretjega leta otroci niso sposobni nadzorovati svojih čustev, se sami zabavati, zato tudi ni konec sveta, če v teh letih kričijo, se mečejo po tleh …
Če pa to počne starejši otrok, pomeni, da nimate nadzora nad njegovimi ozivi in govorimo o razvajenem otroku. Za take otroke je značilno, da so težavni tudi v družbi, vedno želijo imeti nekaj kar ni njihovo, so jezni in neprijazni do drugih otrok, želijo iti domov, ko se vsi drugi igrajo ali pa se ne želijo ločiti od staršev.
Za razvajene otroke je značilno, da imajo pogosto izbruhe jeze, ne glede na situacijo, ne želijo sodelovati, ne pospravljajo svojih stvari za sabo, najbolj skrb vzbujajoče pa je, da želijo nadzorovati starše. V praksi to pomeni,da se obnašajo enako do otrok kot tudi do odraslih, pričakujejo, da jih bodo vsi poslušali in ubogali, nagnjeni so k izbruhom na javnih mestih in popolnoma vseeno jim , če vam je nerodno zaradi njih.
Psihologi pravijo, da je za mlajše otroke običajno, da imajo občasne izpade, neprimerno pa se odzovejo predvsem, ko so lačni ali utrujeni. Če pa se to dogaja prepogosto, stroka svetuje, da spremenite svoje vzgojne ukrepe.
Pomembno je, da otrokom pokažete, kdo je glavni, ne izpolnite vseh njihovih želja. Starši si ne bi smeli dovoliti, da se znajdejo v položaju, da oni prosijo otroka, da nekaj postori, da »padajo« na otroški jok ali moledovanja. Razvajen otrok bo preslišal starševski »ne« in se tudi po dopolnjenem četrtem letu ne bo sposoben igrati sam, ampak bo nenehno potrebna zabava enega od staršev.
Družina je varno zavetje, v katerem se otrok nauči za samostojno življenje, o odnosih, življenju, čustvih, pridobiva izkušnje, ki bodo oblikovale njegovo osebnost.
Edini pravi način, da vaši otroci ne postanejo razvajeni, je, da jim ne popuščate v vsem, poleg svojih pravic pa se morajo zavedati tudi svojih dolžnosti in odgovornosti. In ne pozabite, razvajati otroka ne pomeni, da ga pogosto ljubkujete, mu izkazujete ljubezen in nežnost, ampak da ga ne naučite samostojnosti, da se preveč zanaša na druge in mu preprečujete, da bi se učil iz svojih napak.
