Kako lahko opazimo, da v šoli ni tako, kot bi moralo biti, kaj reči učiteljem in predvsem in kako v prvi vrsti pomagati svojemu otroku, če doživlja nasilje, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Poljanec, vodjo oddelka za psihologijo na SFU Ljubljana in Kajo Ulčar Osterman, mag. psih., koordinatorko Psihološke svetovalnice.
Kaj storiti, ko otrok potoži, da ga v šoli tepejo?
Starši naj otrokom vedno prisluhnejo in si vzamejo potreben čas za to. Le s čustveno občutljivostjo, podporo in resnostjo do problema bodo lahko položaj razumeli. Pri tem naj rahločutno postavljajo čim več podvprašanj, kot npr.: kdaj se je zgodilo, kako pogosto, kolikokrat, v kakšni položaju, kaj je privedlo do tega, kdo to počne … Prek vprašanj bodo dobili širšo sliko, da si bodo sploh predstavljali, kaj se otroku dogaja. Nato naj pripravijo načrt ukrepanja.
Kako se pogovarjati z otrokom, ki doživlja nasilje?
Sočutno, v vsakem primeru morajo otroka vzeti resno. Problem nastane, kadar se otrok ne počuti dovolj varno, da bi staršem zaupal. Takšnih otrok, ki jim ni prijetno govoriti o svojih stiskah staršem, je na žalost kar precej. V primeru, da otrok staršem ne zaupa dovolj, se običajno obrne na učitelje v šoli, svetovalne delavce, ki se poglobijo, in otroka tudi usmerjajo pri razreševanju.
Kaj mu svetovati?
Otroku moramo nuditi podporo, da se vedno lahko obrne na nas in druge odrasle osebe v svoji okolici. Tu imajo poleg najpomembnejših oseb v otrokovem življenju, kot so starši, sorojenci, stari starši, sorodniki, vrstniki pomembno vlogo tudi vzgojitelji in učitelji.
Pri otroku spodbujamo asertivnost v odnosih; kako se zaščititi, kako se odzivati, mu odvzeti morebiten občutek krivde, ga pomiriti … Pomembno je ovrednotiti tudi sposobnost povezovanja z drugimi. Pogovor je zato nujen in potreben in nikakor ni znak šibkosti ali “tožarjenja”.
Ali lahko v kakršnem koli primeru otroku rečemo, naj udari nazaj?
Vloga odraslega, ki ima sposobnost zrelejše vedenjske in čustvene regulacije je, da nasilne vzgibe umiri in prekine. Pri otroku rajši spodbujajmo zrelejše načine odzivanja, kar ne pomeni, da se bodo včasih morali zaščiti in se odzvati z burnejšim vedenjem. Otroka spodbudimo, da se na nasilno situacijo odzove predvsem z iskanjem pomoči pri starejših ali vrstnikih in da pri tem uporablja svoje komunikacijske spretnosti.
Kaj pa če sumimo, da otrok izziva agresijo, da bi dobil pozornost učitelja ali staršev?
To nakazuje na otrokovo stisko, nemir in globlje nezadovoljstvo. Otroku je treba prisluhniti in ugotoviti, kaj v ozadju povzroča agresivno vedenje hkrati pa agresivno vedenje nasloviti in prekiniti z jasnimi navodili.
Kako se kot starš obnašati do tistih, ki izvajajo nasilje do njihovega otroka?
Zelo razumljivo je, da takšen položaj povzroča zelo kompleksna čustva. Pomembno pa je, da je vedenje do otrok, ki izvajajo nasilje, dostojanstveno in spoštljivo. Če se bomo odrasli na dostojanstven način obnašali do otrok, bo to najboljši zgled tudi zanje. Otroci se učijo ravno prek opazovanja in posnemanja vedenja, zato imamo odrasli tu veliko vlogo. Nasilje je vedno nedopustno hkrati pa se nanj ni primerno odzvati nasilno.
Kaj in kako reči učitelju, da bo rešitev čim prejšnja in konstruktivna?
Na začetku reševanja problema je koristno, da se z učiteljem pogovorimo na štiri oči. V nadaljevanju pa je smiselno, da se pogovorimo z drugimi starši, da vidimo še ostale poglede in ovrednotimo težavnost položaja. Ukrepamo glede na razsežnost. V kolikor gre za dlje časa trajajočo, intenzivno stisko je koristen tudi skupni sestanek, kjer odrasli skujejo strategijo za zamejitev nasilja. Šola ima tu pomembno vlogo, da otroke med odraščanjem seznanja in uči vrstniške mediacije, pogajanja in iskanja kompromisov.
Najoptimalnejša oblika preventive je predvsem učinkovita in strokovna obravnava nasilnega dejanja. Za vmesno obdobje se lahko premisli tudi o možni prisotnosti odraslega med odmori. Nemirni otroci za regulacijo čustev in vedenja ob sebi nujno potrebujejo odrasle.
Je pretepanje v razredu ali šoli del vsakdana?
Že z vidika razvoja posameznika je nasilje del socializacije pri otrocih in tudi ni v naši moči, da bi ga popolnoma izkoreninili. Vedno pa zahteva jasno obravnavo, na način, ki ga tudi otrok lahko razume in ponotranji. Pomembno pa je, da je vse to izvedeno na sočuten način s strani odraslih oseb iz otrokovega okolja.
Kdaj se ne vmešati v med vrstniško socializacijo in kdaj je prav, da stopimo ‘vmes’?
Razvojno “naravno” nasilje se lahko pojavi v obliki “mikastenja”, “ravsanja”, “vpitja” npr. pri športu. V vseh ostalih okoliščinah pa je pomembno, da odrasli znajo na podlagi lastne čustvene regulacije presoditi kdaj poseči vmes. Odrasli vsakič znova presojajo, kdaj je meja, ko gre za nasilje, prekoračena. Ta meja je tanka in pogosto je prav umetnost čustvenega stika, da prepoznamo, kdaj poseči in kdaj ne. Se pa tega v primeru, da delamo z otroki ali pa smo starši lahko prav dobro priučimo.
Spremljanje otrok je umetnost, pri tem pa je pomembno, da zaupamo lastnemu občutku in presoji, kdaj otrok potrebuje pomoč. Odrasli prav zaradi zrelejših možganov takšne situacije lažje ovrednotimo in se v ključnih trenutkih tudi odločimo glede ukrepov.
