Pri pomoči družinam, ki se srečujejo z zasvojenostjo, velikokrat naletim na napačno prepričanje, da je potrebno bolečine preteklosti pustiti za seboj in ne misliti na njih. Da jih je potrebno čim bolj potlačiti v podzavest, da se nima smisla ponovno srečevati z bolečino. Če nimamo potrebnega znanja, ima tako prepričanje logiko, zakaj bi ponavljali nekaj kar boli.
“Ti kar hodi na terapijo, jaz pa že ne bom neznancem govoril privatne stvari.”
razmišljanja klientov iz terapevtske prakse
“Kaj bom javkal o tem, kar je bilo, komu to koristi.”
Pogosto mame/žene povedo, da jim je tako rekel njihov partner, ki se ne želi vključiti v terapevtsko pomoč družini. Seveda niso zmeraj moški tisti, ki si ne želijo na terapijo, lahko je tudi obratno: da moški želi v terapijo in ženska noče.
Kdaj je beg pred preteklostjo lahko škodljiv
Pri celostni pomoči družini s težavami zasvojenosti beg pred preteklostjo ni priporočljiv. Saj nepredelano preteklost vedno znova nosimo s seboj, tukaj in sedaj, bodisi si to priznamo ali ne. Vprašanje je samo ali jo imamo mi pod nadzorom ali ona nas.
Ko se soočamo z zasvojenostjo in jo želimo preseči, je nujno zmanjševanje stresa, tako pri posamezniku kot na ravni celotne družine. To je tako pomembno, ker je močno ponotranjen mehanizem reševanja stresa vsakega zasvojenca jemanje droge.
Ne soočanje z bolečinami preteklosti na kratek rok deluje ne stresno, na daljši rok pa stres skoncentrira in poveča. Kajti četudi se bomo zavesno odločili, da se ne bomo soočali z našo preteklostjo, na to ne bomo imeli močnega vpliva, ker je naša duševnost samostojen sistem znotraj nas. In tako kot vsak sistem (tako kot vsako živo bitje) si tudi naša duševnost sama po sebi želi rasti.
Naša nepredelana občutja preteklosti zaradi konstantne porabe energije onemogočajo rast in razvoj. Zato naša duševnost izven našega nadzora išče načine, da bi se znebila nepredalnih vsebin oz. da bi jih mi končno predelali – to kar v preteklosti iz takega ali drugačne razloga nismo zmogli.
Ker je za uspešno predelavo potlačenih čustev potrebna ljubezen, bo naš sistem iskal rešitve v odnosih, kjer je največ ljubezni. Ker je za uspešno izveden postopek potrebna tudi naša polna prisotnost tukaj in sedaj, bo naše izogibanje bolečini vedno znova samo odpiralo rane, a jih ne zacelilo. In potem se bomo spraševali, zakaj življenje tako boli.
Zakaj se podobne situacije in stiske ponavljajo?
V praksi bo borba naše duševnosti po osvoboditvi bremen preteklosti izgledala tako, da se nam bodo vedno znova ponavljale ene in iste situacije. “Spet me je zavrnil, spet nisem spoštovan,…” Ko se nam vedno znova ponavljajo ene in iste boleče situacije ali ko močno boli tukaj in sedaj, ob trenutkih, ki se drugim ne zdijo nič posebnega, je skoraj gotovo, da se v sedanjosti oglašajo nepredelane rane preteklosti. Tako smo vedno znova ujeti v bolečino preteklosti, le da se tega ne zavedamo. Občutimo, kot bi bili v peklu. V družini se išče krivca, veliko je obtoževanja, zavračanja, sprenevedanja in podobnih ne spodbudnih vedenj.
Pot iz pekla je zavestna pot v bolečino preteklosti, ki se kaže tukaj in sedaj na primeren in varen način. Kar je seveda tudi stresna situacija, vendar je obvladljiva. Za uspešno predelavo bolečin preteklosti je potrebno podporno, ljubeče, varno, sprejemajoče okolje. Okolje, ki razume, kaj se dogaja in ki ve, da ljubeč odnos zdravi.
“Večja kot je bolečina, več ljubezni je potrebno za njeno predelavo.”
Mateja Debeljak
Kako pri predelovanju bolečin lahko pomaga terapija?
V terapiji je na razpolago dovolj ljubečega okolja za predelavo boleče preteklosti. Sočasno se tako posameznik kot družina postopoma nauči vzpostavi ljubeče odnose do vseh svojih notranjih vsebin.
Uspešna terapija je intimna terapija, v kateri padejo maske, v kateri se ustvari varen prostor za resnico, prostor za zavestno povezavo preteklosti s sedanjostjo. Sčasoma človek postane vešč rokovanja s težkimi občutki. Nauči se, kdaj počivati in kdaj biti aktiven pri soočenju z bolečinami. Saj je pomembno, tako kot pri vsem v življenju, da iščemo ravnovesje.
Ne ozirati se na bolečine preteklosti je ena skrajnost, ves čas se soočati s preteklostjo, je druga skrajnost.
Potrebno je biti buden sopotnik naše duševnosti. Pomembno je zavedanje, da naš um ne ve vsega in v polnosti ne kroji naše usode ter da poleg zavednega toka obstaja še notranji, globlji, bolj subtilni tok, ki nam narekuje, kdaj je čas počitka in kdaj čas dela, soočanja z našo preteklostjo in s tem osvobajanja našega notranjega potenciala razvoja.
Zapisala: Mateja Debeljak, terapevtka in svetovalka
https://www.vsedobro.si
Imate osebno izkušnjo, ki bi jo želeli deliti, ali prebrati izkušnje drugih? Obiščite forum Vrnitev k sebi, kjer lahko dobite tudi strokovni nasvet Mateje Debeljak.
