Ta ugotovitev ima podporo v študiji, ki so jo izvedli raziskovalci centra za kognitivno in socialno nevroznanost na Univerzi v Chicagu. Začeli so s skupino zdravih mladih prostovoljcev, ki so izpolnili vprašalnik o osamljenosti. 32 prostovoljcev je bilo kategoriziranih kot socialno dobro integriranih, 38 pa kot osamljenih, saj so sami zase izrazili, da jim primanjkuje intimne povezanosti z drugo osebo. Vsi udeleženci raziskave so bili opremljeni s senzorji za evidentiranje električne aktivnosti v možganih, nato pa so gledali besede, ki so v različnih barvah bliskale po računalniškem zaslonu. Nekatere besede so odražale splošna pozitivna in negativna čustva, kot ”užitek” in ”nesrečnost”. Druge so odražale očitno pozitivne in negativne socialne interakcije kot na primer ”sprejetost” in ”nezaželjenost”.
Med osamljenimi so se območja njihovih možganov povezana s pozornostjo osvetlila veliko hitreje kot pri drugih udeležencih, ko so videli besede povezane s socialno izolacijo kot so ”izključen”, ”sovražnik”, ”hiša” ter takrat, ko so videli splošno negativne besede kot ”frustriran” in ”bruhanje”. Njihovi možgani so bili bistveno manj vključeni z besedami s pozitivno konotacijo v primerjavi s tistimi pri socialno povezanih prostovoljcih. Ugotovitve so ostale nespremenjene, ko so jih raziskovalci prilagodili za depresijo in druge faktorje. Iz tega sledi, da osamljeni ljudje niso nujno depresivni in obratno.
Rezultati kažejo, da bolj kot je posameznik osamljen, toliko bolj njegovo pozornost privlačijo negativne socialne informacije. Osamljeni ljudje so nenamerno pozornejši na socialne grožnje. Tovrstno razmišljanje samo po sebi osamljenost še krepi, saj osamljenega spodbuja, da nevede ravna na bolj obramben, sovražen način proti drugim, s katerimi bi se rad povezal.
Človek je bitje odnosov. Vsakdo potrebuje koga ob sebi. Ne, da bi karkoli reševal ali počel, temveč samo, da bi bil ob nas in nam s tem dal občutek skrbi in podpore.
Povzeto po: Gretchen Reynolds: So Lonely It Hurts.
