Vsakodnevno se namreč srečujemo in se bomo srečevali z odraslimi otroki alkoholikov ali drugače disfunkcionalnih družin. Večina njih je zaznamovana z dokaj značilnimi in strokovni javnosti dobro poznanimi patološkimi posledicami. V laični javnosti pa je tematika premalo izpostavljena.
Težava v našem okolju je tudi tolerantnost do prekomernega pitja in posledično dokaj zmanjšan uvid in zavedanje, da nekdo odrašča, živi ali pa je poročen z alkoholikom.
Pitje se tolerira. Dejstvo, da je oče ali mož alkoholik, pa opravičujemo, kot da je to popolnoma normalno, saj le občasno malo preveč popije. Tudi strokovna javnost z ukinjanjem pojmov alkoholizem ter odvisnost tu ne gre na roko. Posledično zna nova terminologija še dodatno prikriti zlorabo alkohola. Alkoholiki bodo imeli sedaj strokovno podkovane izgovore, da niso alkoholiki temveč le občasno prekomerno pijejo.
Poleg odraslih otrok alkoholikov članek obravnava vedno bolj aktualno temo o smislu, natančneje o terminu »volja do smisla«, ki ga je vpeljal priznani avstrijski nevrolog in psihiater Viktor Emil Frankl.
Frankl je bil predstavnik tretje dunajske šole in je utemeljitelj logoterapije. Logoterapija se osredotoča na smisel človeškega bivanja in na posameznikovo iskanje tega smisla. Hkrati pa je Frankl močno izpostavljal tretjo človekovo dimenzijo, duhovno dimenzijo. Za uspešno zdravljenje odvisnikov, predvsem za dolgoročno vzdrževanje abstinence, je ključno ravno vprašanje, ali bo posameznik našel smisel ter duhovno dimenzijo.
Volja do smisla
Eksistencialna problematika je danes eden izmed glavnih vzrokov za človeške osebne zaplete in s tem povezane psihosomatske in socialne patologije1. Vedno več ljudi doživlja notranjo osebno stisko v obliki eksistencialne krize in krize smisla2.
Frankl je trdil, da človek uspeva, v kolikor odkriva svoje življenjske naloge v resničnosti. Propada pa, če si cilje postavlja samovoljno in ločeno od celotne resničnosti.
Posledice eksistencialne krize so številne:
- razveze,
- različne zasvojenosti,
- depresivnost,
- egoizem,
- osamljenost,
- slaba vzgoja,
- čustvena otopelost,
- melanholija,
- apatičnost,
- različne duševne stiske3.
Človek se čuti notranje praznega, nezadovoljen je sam s seboj in s svojim življenjem. Pojav, kjer ima posameznik vedno večji občutek nesmiselnosti življenja, Frankl imenuje bivanjska praznota. Bivanjska praznota se pogosto pojavi v premožni družbi, kjer je vsega dovolj ali pa v družbi, kjer je hudo pomanjkanje in brezposelnost1. Kaže se kot čedalje močnejši občutek nesmiselnosti, v dolgočasju in apatiji4.
Pri tem ne gre za neko bolezensko stanje, temveč je to lahko zgolj pokazatelj, da je v življenju posameznika nekaj narobe, posebno pri tistih, ki imajo napačno življenjsko orientacijo in pogosteje sprejemajo napačne življenjske odločitve. V takšnih primerih lahko bivanjska praznota vodi tudi do razvoja noogenih nevroz, to je nevroz, ko človek zaide v duhovno stisko. Perko3 navaja, da tudi tako razširjeni pojavi, kot so alkoholizem in mladinsko prestopništvo, ne bi bili razumljivi, če ne bi na njihovem dnu prepoznali bivanjske praznote ter da se sodobni človek srečuje z nevednostjo, kako naj bi se spoprijel s svojo nesrečo in problemi, ki jih povezujemo z odsotnostjo smisla.
Alkoholizem in odrasli otroci alkoholikov
Alkoholizem je velik zdravstveni in socialni problem. Negativne posledice alkoholizma segajo precej dlje kot do posameznikov, ki zlorabljajo alkohol. Le te se odražajo v alkoholikovem celotnem socialnem okolju, najbolj pa na njegovih najbližjih, njegovi družini3,5. V Sloveniji strokovnjaki govorijo o 200.000 alkoholikih, vendar kot navajata Perko in Rugelj, je problem alkoholizma še bistveno večji, ko pomislimo na vse tiste otroke, ki živijo ob pijanem očetu ali materi. Tako lahko vidimo, da zaradi alkoholizma ne trpi samo 200.000 alkoholikov, ampak tudi vsi tisti, ki so najožje povezani z njimi, to pomeni vsaj tretjino Slovencev.
Odrasli otroci alkoholikov so zaradi odraščanja v nefunkcionalnih družinskih razmerah in pogostih težavah z lastnim delovanjem rizična populacija za razvoj različnih motenj. Nekatere izmed njih so lahko hiperaktivnost, nizka samopodoba, nezaupanje v odnosu ter depresija, kar 40 % jih postane alkoholikov.
Odrasli otroci alkoholikov reagirajo ne samo na alkoholikovo pitje, ampak tudi na odnosne vsebine, značilne za to družino, kakor so: jeza, kontrola, čustvena ne-razpoložljivost alkoholika, čustvena praznina, zloraba vere.
Za odrasle otroke alkoholikov je značilno6, da se bojijo ljudi, ki predstavljajo avtoriteto, da pogosto iščejo odobravanje, želijo ustreči drugim, da bi jih imeli radi, da se bojijo jeznih ljudi in osebne kritike, da pogosto vstopijo v odnos z osebo, ki je odvisna od nečesa (od spolnosti, iger na srečo, odnosov, alkohola, mamil, pornografije, laganja, samozadovoljevanja, dela, kakega prisilnega vedenja ali mišljenja, ipd.), da sami postanejo odvisniki od alkohola ali katerega drugega kompulzivnega vedenja, da imajo čezmerno razvit občutek odgovornosti in prevzemajo odgovornosti, ki niso njihove, da zamenjujejo ljubezen z usmiljenjem in pomilovanjem, da so čustveno otopeli, itd.
Odrasli otroci alkoholikov in volja do smisla
V tujini je bilo opravljenih kar nekaj raziskav, ki so pokazale, da odraščanje ob staršu alkoholiku pogosto pušča otrokom negativne posledice, ki jih zaznamujejo v odraslost in se prelivajo v njihove družine in na naslednje rodove, saj odrasli otroci nehote ponavljajo priučene vzorce.
V Sloveniji pa sta zanimivo raziskavo opravila Perko in Čotar7. V raziskavi sta preverila ali obstajajo razlike v volji do smisla pri odraslih otrocih alkoholikov ter odraslih otrocih nealkoholikov. V raziskavo sta vključila 98 merjencev, starih 18 do 70 let, obeh spolov, od katerih je polovica odraščala ob staršu alkoholiku. Vsi sodelujoči so bili člani zavoda Mitikas, ki nudi pomoč ljudem v stiski. Za merjenje razlik v prisotnosti volje do smisla sta uporabila test PIL (Crumbaugh in Maholick, 1964), ki temelji na logoterapevtski teoretični usmeritvi.
PIL test je namenjen odkrivanju bivanjske praznote. Pri testu večje število točk pomeni življenjsko varnost, manjše pa bivanjsko praznoto ali eksistencialni vakuum. Prisotnost bivanjskega vaakuma je, v kolikor je rezultat testa PIL pod 92 točkami, bivanjsko varnost nakazuje rezultat nad 112 točk, med tema dvema vrednostnima pa govorimo o eksistencialni krizi.
Kaj so pokazali rezultati raziskave
Rezultati njune raziskave so pokazali, da so povprečne vrednosti PIL testa, kjer je možno doseči maksimalno število 140 točk, zelo nizke. Obe skupini sta imele skupno povprečje 97,63, kar kaže na globoko bivanjsko krizo. Povprečna vrednost testa PIL za odrasle otroke alkoholikov je bila 94,91 za odrasle otroke nealkoholikov pa 101,57. Razlike med skupinama so bile statistično značilne.
Odrasli otroci alkoholikov, ki so sodelovali v raziskavi, imajo nižjo voljo do smisla, njihovo življenje je manj bivanjsko varno, pred seboj pa imajo posledično slabše izdelane življenjske cilje ter manj jasno zastavljene cilje kot odrasli otroci nealkoholikov. Iz raziskave je nadalje tudi razvidno nizko povprečje obeh skupin, ki kaže na njihovo stanje bivanjske krize. To si lahko razlagamo s Franklovim spoznanjem, da vse več ljudi trpi zaradi pomanjkanja smisla in notranje praznine, kot tudi z dejstvom, da so bili vsi merjenci člani terapevtske skupnosti Mitikas, ki nudi pomoč ljudem v stiski.
Izraz odrasli otroci alkoholikov se namreč ne uporablja samo za osebe, ki so odraščale v družinah, kjer je bil prisoten alkohol, izraz se uporablja tudi za vse tiste, ki so odraščali v nefunkcionalnih družinah, kjer sicer ni bilo alkoholizma, so pa bile navzoče zlorabe, sram, zapuščenost, nasilje in zanemarjenost. Torej nizko povprečje ni tako presenetljivo, saj so v raziskavi sodelovali odrasli, ki so imeli patološke družine in imajo raznovrstne stiske, na katere jasno kaže nizko skupno povprečje PIL testa.
Kje se skriva upanje za vse, ki trpijo zaradi alkohola?
Odraščanje v alkoholični družini iz navedenih primerov lahko kaže na določeno patologijo dela naše družbe. Zato naj preventivno delovanje ne bo osredotočeno le na opozarjanje o škodljivih posledicah alkohola, temveč tudi in predvsem na širjenje informacij o zdravem načinu življenja ter o umetnosti usklajevanja medčloveških odnosov, kar dolgoročno vodi k bolj smiselnem življenju.
Glede na rezultate raziskav pa se lahko popolnoma strinjamo s Perkom in Rugljom, ki trdita, da posledice alkoholizma segajo precej dlje, kot le do posameznikov, ki alkohol zlorabljajo.
Zapisal: Uroš Perko, Skupnost srečanje
Uroš Perko – o avtorju
Uroš Perko končuje doktorski študij na Fakulteti za vede o zdravju, na temo duševnih motenj v športu. Je specializant Gešatalt terapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Vrsto let, kot koterapevt, sodeluje v Zavodu Mitikas, ki nudi pomoč ljudem v stiski po Socialno-andragoški metodi. Deluje v Skupnosti srečanje, programu namenjenem celoviti psihosocialni obravnavi posameznikov, ki so se znašli v stiski, povezani z uživanjem prepovedanih drog in drugih oblik zasvojenosti (kemičnih in nekemičnih), lahko tudi v različnih kombinacijah.
Bi želeli prebrati zgodbe ljudi, ki so prebrodili težave z alkoholom v družini ali potrebujete nasvet? Obiščite forum Zasvojenost in pomoč.
VIRI:
- Frankl, V. E. (1986). Volja do smisla. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
- Kristovič, S. (2013). Bivanjska varnost in duhovnost z vidika logoterapije.Bogoslovni vestnik, 73, 625-637.
- Perko, A. (1998). Mladi in smisel življenja. Specialistična naloga iz klinično-psihološkega svetovanja. Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
- Rugelj, J. (2008). Pot samouresničevanja: Zdravljenje in urejanje zasvojencev in drugih ljudi v stiski: priročnik za zdravo in ustvarjalno življenje. Ljubljana: UMco.
- Galimberti, U. (2009). Grozljivi gost: mladi in nihilizem. Ljubljana: Modrijan.
- Trtnik, N. Okrevanje odraslih otrok alkoholikov in duhovnost. Bogoslovni vestnik, 76, 1, 191-201.
- Perko Uroš in Sonja Čotar Konrad (2018). Čustvena izraznost družine, struktura družine in volja do bivanjskega smisla oseb iz nealkoholičnih in alkoholičnih družin. V: Bogoslovni vestnik, letnik 78, št. 1, str. 251-264.
