Živijo funkcionalno, a ne avtentično. Prav to stanje tihe odtujenosti, ki je navzven pogosto nevidno, je bilo že dolgo nazaj ujeto tudi v literaturi, in Hemingwayeva zbirka kratkih zgodb ‘Moški brez žensk’ ostaja danes presenetljivo aktualna.
Kdo so ‘moški brez žensk’?
‘Moški brez žensk’ niso zgolj moški, ki imajo težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju golobjih partnerskih odnosov – morda zaradi travm iz otroštva, ki se jih morda niti ne zavedajo. ‘Moški brez žensk’ so prav tako moški, ki morda živijo v obilju partnerskih in drugih odnosov, a kljub temu doživljajo trajno pomanjkanje čustvene povezanosti s samimi seboj in z drugimi.
Ti moški se počutijo notranje utišani do točke, ko niso več zvesti niti samemu sebi. Mnogi so že davno obupali in se podredili pričakovanjem drugih in družbe. Nekateri še vedno, bolj kot bi želeli živeti svoje lastno življenje, živijo v nezavednem hrepenenju po idealih, ki jih vidijo v svojih starših.
Takšno notranje izgnanstvo od samega sebe ponavadi ni vidno navzven – velikokrat ostaja nezaveden celo njim samim. Kaže se na subtilne načine: v odsotnem pogledu med opazovanjem igre svojih otrok, v tihi grenkobi, ki preveva njihove intimne odnose ali kot konstantno prisotna splošna otopelost.
Ti moški nosijo maske navidezne, a plitke kompetentnosti, kontrole, brezbrižnosti – a za njimi se skriva globoko hrepenenje po tem, da bi bili videni, razumljeni, sprejeti, predvsem pa izpolnjeni in z občutkom namena svojega življenja. Živijo v temačni izolaciji in praznini svojih notranjih svetov ter premlevajo o življenju, ki bi ga lahko imeli, a ga nikoli ne bodo. S tem se niso pomirili in o tem ne govorijo.
Odtujenost in osamljenost
Čeprav zgodbe o notranji odtujenosti – o odmikih od avtentičnosti k lažni in prilagojeni različici nas samih – niso specifične le za en spol, je v moškosti nekaj, kar dela notranjo odtujenost moških tiho in še posebej grenko obliko trpljenja.
Družbene vrednote, ki obdajajo moškost – kot so individualnost, neodvisnost, zanašanje nase, dominanca, nadzor, čustvena odmaknjenost in obsojanje šibkosti – pogosto vodijo v nadaljnjo notranjo odtujenost. Čeprav lahko omenjene vrednote, zlasti v kontekstu seksualizacije, nudijo občutek pripadnosti prototipu moškosti, identitete, priznanja in samospoštovanja, lahko hkrati ustvarjajo občutek neresničnosti, neustreznosti in sindrom vsiljivca. Vse to pa vodi do občutkov otopelosti in resignacije, do opustitve vsakršnih prizadevanj za avtentičnost in resničnost. Depresija je le ena od najbolj očitnih posledic takšne moške odtujenosti (Valkonen & Hänninen, 2013).
Osamljenost kot eksistencialno stanje
Odtujenost moških od samih sebe pogosto vodi v vseobsegajoč občutek osamljenosti. Ta osamljenost se lahko kaže v neuspešnih medosebnih odnosih, pomanjkanju čustvene intimnosti v odnosih ter nezmožnosti povezovanja z drugimi.
Moški, ki so morali pozabiti na svoj pravi jaz, pogosto doživljajo posebno obliko notranje osamljenosti. Gre za notranjo izkušnjo nepripadnosti, občutka, da nisi razumljen, da si neviden in neslišan. Je kot ujetost znotraj neprebojnega jedra, kjer sta edini povezavi z zunanjim svetom lažen nasmeh in prikimavanje, včasih pa tudi globoka grenkoba.
Moška osamljenost je globoko zakopana skrivnost. Tako trpljenje moških ostaja neizrečeno, njihovo hrepenenje po povezanosti pa pokopano pod plastmi obrambnih mehanizmov in izolacije.
Materinska zlitost in nezmožnost separacije
Eden bolj kompleksnih in pogosto spregledanih dejavnikov moške odtujenosti je pojav materinske zlitosti (maternal enmeshment). Moški, ki so bili žrtve materine parentifikacije in zlitosti, pogosto ostanejo njihovi večni čustveni talci.
V psihoterapiji pogosto srečujemo moške, ki so jih zgodnji odnosi s preplavljajočimi ali čustveno odvisnimi materami pustili ujete v psihološki infantilnosti in odvisnosti od svojih mater.
Moški, ki so bili v otroštvu parentificirani, so dobili nalogo zadovoljevanja materinih čustvenih potreb – vloge, ki nikoli ne bi smele biti njihove in vloge, ki v svojem bistvu predstavlja obliko travme v otroštvu.
Več o parentifikaciji si lahko preberete v tem članku.
Pri materah, ki so bile morda same odvisne, lahko moški otrok prevzame vlogo, ki bi jo sicer pripisali partnerju. To je lahko še posebej izrazito pri otrocih, katerih matere so bile bodisi samske bodisi so imele čustveno odsotne zakonce (Hann-Morrison, 2012); v tem primeru je otrok nadomestil vlogo, ki bi jo moral izpolnjevati njegov oče.
Prav tako se pri materah, ki so morda narcistične, otrok nauči prilagajati materinim čustvenim potrebam, pri čemer, ob zanemarjanju lastnih potreb, prednost daje njenim. Narcisi pogosto spregledajo potrebe in čustva drugih, zato narcistična mati morda sploh ne prepozna otrokovih potreb in ga uporablja za lastno čustveno gratifikacijo, ne da bi se tega sploh zavedala – včasih celo misleč, da se žrtvuje. Te ženske same nimajo izoblikovane identitete in preko svojih sinov poskušajo zadovoljiti svoje lastne nezadovoljene infantilne potrebe, ki izvirajo iz njihovih neizpolnjenih otroštev in so pogosto zakoreninjene v njihovih lastnih izkušnjah zapuščenosti, čustvene zanemarjenosti ali drugih oblik zgodnje travme.
Moški, ki so bili žrtve materine parentifikacije in zlitosti, pogosto ostanejo njihovi večni čustveni talci. Svoja odrasla življenja živijo pod budnim očesom svojih mater, ki pogosto narekujejo vsak njihov korak, zavestno ali nezavedno. Njihove matere lahko na njihove romantične partnerke gledajo kot na konkurenco ali grožnjo.
Ta vrsta parentifikacije povzroči, da otrokova identiteta in občutek lastne vrednosti ostaneta odvisna od materinega odobravanja, pa tudi od odobravanja drugih. Čeprav fizično odrastejo, se lahko počutijo kot otroci, ki iščejo potrditev od vseh. V odnosih pogosto čustveno zanemarjajo svoje partnerke, medtem ko se osredotočajo na zadovoljevanje potreb staršev, poslovnih partnerjev in dejavnosti, ki bi jim lahko dvignile samopodobo.
Kako parentifikacija v otroštvu vpliva na odnose v odrasli dobi, pa si lahko preberete tu.
Težave z intimno povezanostjo
Moški, ki so izkusili materinsko zlitost, se težko intimneje povežejo v svojih partnerskih odnosih. Morda končajo večno sami, pogosto obremenjeni z odgovornostjo čustvene ali celo praktične skrbi za svoje matere do konca njihovih življenj.
Nekateri moški morda poskušajo vzpostaviti partnerske odnose, a so pogosto razočarani ob spoznanju, da imajo njihove partnerke svoje lastne potrebe, da živijo svoje lastno neodvisno življenje in da ne podrejajo svojega življenja povsem njim. To je namreč percepcija, ki so jo ti moški dobili, ko so svoja življenja podrejali svojim materam.
Spet drugi moški morda sploh ne čutijo potrebe po romantičnih odnosih, pri čemer se zavedno posvetijo ali pa vdajo odnosom z materjo.
Obstajajo tudi moški, ki jim uspe vzpostaviti dolgotrajne odnose in si ustvariti lastne družine. Kljub temu lahko ostanejo emocionalno fiksirani na svoje matere, pri tem pa se nenehno borijo z nezmožnostjo čustvene separacije in individuacije ter pri tem zanemarjajo svoje partnerke in lastne otroke. Njihova življenja postanejo preokupirana s skrbjo za matere, s čimer lastne družine emocionalno in praktično zapustijo.
Čeprav lahko »moški brez žensk« neizbežnost materine smrti doživljajo kot nekaj bolečega, je misel nanjo lahko tudi osvobajajoč. Žal pa občutka svobode v tem primeru ne prinese niti materina smrt.
Ko matere ni več, se grenkoba in zamera pogosto povečata, saj na površje izbruhne jeza zaradi uničenja njihovih življenj. Ta jeza pa je lahko usmerjena v njihove partnerke ali kar celoten svet. Jeza na nekoga, ki ga več ni, je namreč lahko pretežko breme.
Zaslepljeni z nezavedno fantazijo
V srednjih letih fantazija o idealnem življenju – hrepenenje po svobodi, izpolnitvi in ljubezni – zbledi, kar vodi v frustracijo in razočaranje.
Ti občutki lahko kulminirajo v jezi, zameri in grenkobi, skupaj z občutki neustreznosti in nemoči. Zamera se lahko preusmeri proti komurkoli, ki predstavlja navidezno grožnjo zavrnitve ali zapustitve – projekcije, katerih žrtve so najpogosteje njihove partnerke.
Jeza, ki jo čutijo, je pogosto preusmerjena – vključno na njihove partnerke in svet na splošno. Da bi zaščitili idealizirano podobo o svojih materah, se pogosto zatečejo k cinizmu in sarkazmu. V tem projicirajo svoje globoko notranje nezadovoljstvo s samimi seboj, krivijo druge ali okoliščine svojega življenja, obsojajo svoje partnerke ali celo svoje otroke.
Tišina trpljenja, ki zahteva globinsko psihoterapijo
Tragedija »moških brez žensk« ne leži le v njihovi osamljenosti – tako notranji kot zunanji – ter praznini, ki jo čutijo, temveč tudi v tišini njihovega trpljenja in konstantni eroziji njihovih notranjih svetov.
Ti svetovi, nekoč polni potenciala, upanja in sanj, so sedaj prežeti s praznino nezadovoljenih potreb, neizrečenim žalovanjem in spoznanjem o zapravljenem življenju. Ostali so brez samih sebe, odtujeni od bistva tistega, kar bi lahko postali. Njihova življenja se drobijo pod težo neizpolnjenih obljub in identitet, ki ostajajo neoblikovane in nerealizirane. Njihov poskus avtonomnega življenja je bil mrtev, še preden so se zavedali, da si želijo živeti.
Težave, ki jih opisujem, izvirajo iz problematike delovanja osebnosti zaradi zgodnjih travmatičnih izkušenj v otroštvu (attachment violations), zato jih ni mogoče reševati zgolj kognitivno-vedenjsko s spremembo miselnih vzorcev. Manifestirajo se kot ravnodušnost, včasih depresija, zagrenjenost, odsotnost. Treba jih je reševati v globinsko psihoterapiji, ki se posveča nezavednim vzorcem duševnega delovanja.
Več o moški čustveni odtujenosti, osamljenosti ter spolnosti, sramu in nadzoru si lahko preberete v tem blogu, za tiste, ki raje berete v angleščini, pa vas čaka povezava TUKAJ. Prav tako si lahko tu preberete več o možnostih in terapevtskih pristopih, ki se posvečajo nezavednim vzorcem delovanja.
Viri:
- Hann-Morrison, D. (2012). Maternal Enmeshment: The Chosen Child. SAGE Open, 2(4). https://doi.org/10.1177/2158244012470115 (Original work published 2012)
- Karlsson, G. (2014). Masculinity as project: some psychoanalytic reflections. NORMA, 9(4), 249–268. https://doi.org/10.1080/18902138.2014.908631
- Nordin, T., Degerstedt, F., & Granholm Valmari, E. (2024). A Scoping Review of Masculinity Norms and Their Interplay With Loneliness and Social Connectedness Among Men in Western Societies. American journal of men’s health, 18(6), 15579883241304585. https://doi.org/10.1177/15579883241304585
- Valkonen, J., & Hänninen, V. (2013). Narratives of masculinity and depression. Men and Masculinities, 16(2), 160–180. https://doi.org/10.1177/1097184X12464377
