Neslišanost predstavlja vzrok za mnogo partnerskih težav in je za številne pare usodna. Veliko zvez kjer se partnerja ne slišita, vodi v razpad zveze.
Na prvi pogled je res videti, kot da odnos nazaduje, če pa pogledamo malo širše, lahko vidimo ravno nasprotno. Partnerja si pravzaprav prihajata naproti, kar pomeni, da drug v drugem prebujata tisto, kar sta v odnos prinesla nerazrešeno. To niti ni tako slabo. Celo nasprotno, to je nujno, da se odnos lahko razvija.
Zakaj se ženske počutijo neslišane
Poglejmo si primer žene, ki vedno bolj čuti, da je mož v ničemer več ne razume. Občutek ima, da je v marsičem preslišana, da jo mož na hitro odpravi ali pa ji zelo grobo postavi meje. Zameji območje, da na določenih področjih nima več kaj iskati. Pogovor hitro konča, možnosti delitve njenih občutkov pa ni. Za ženo je neslišanost nekaj, kar težko prenaša, nekaj, kar jo boli in ji onemogoča, da bi lahko spregovorila o sebi, svojih občutenjih, saj jo mož na silo ustavi. Njeno doživljanje je, da ne zmore spregovoriti o neslišanosti ob moževem grobem zaključku pogovora.
Taki in podobni primeri parov so zelo pogosti. Sprožijo težak občutek, da gre v odnosu le še navzdol, saj ljudem na prvi pogled onemogočajo, da bi jih presegli. Onemogočajo namreč preseči vedenje, da bi se o tej težavi lahko pogovarjali toliko časa, da jim bo boljše. To pa zato, ker so naučeni, da se o teh občutkih ne govori. Naučeni so bili, da so bile otroške potrebe preslišane, prezrte in zatrte. Žena se trudi biti slišana, a se ji ob možu ponavlja enaka situacija, kot je je bila deležna doma.
Kaj pomeni »biti slišan« v partnerstvu za osebno stabilnost
Za neslišanostjo se odkriva občutek prezrtosti, temeljni občutek, ki otroku pomaga do zdrave samopodobe, ženski pa še posebej do občutkov vrednosti in pomembnosti.
Oče ima vlogo pri odraščanju hčerke v tem, da jo iskreno in večkrat pohvali, je ponosen nanjo in ji vedno znova vliva občutek, kako bolj krasna in vredna postaja iz dneva v dan. Deklica mora imeti pri očetu posebno mesto, ki je rezervirano samo zanjo. To mora čutiti vse življenje. Ravno iz tega se razvijeta občutek prave ženske samozavesti in vrednosti. Prav nihče drug ji tega občutka ne more nadomestiti.
Četudi partnerja vedno znova čutita, da sta neslišana, bosta ta občutek drug pri drugem nenehno iskala in ga želela dobiti. Ker ne znata drugače, to storita tako, da se jezita. Jeza je namreč zelo intenzivno čustvo in človek jo zelo težko ignorira.
- Prvi korak, ki jima bo pomagal priti iz tega začaranega kroga občutkov, ki jih ne zmoreta uravnavati, je, da si najprej povesta, da ju jezi, ker njune besede in razmišljanja niso slišani.
- Drugi korak pa je, da se umirita in poskušata razbrati, katera čutenja ostanejo, če svojo jezo začasno ustavita: občutki nemoči, prezrtosti, ne sprejemanja in globokega hrepenenja po tem, da bi drug drugega sprejela.
Moški doživljajo neslišanost drugače
Moški in ženske se razlikujemo v dojemanju občutka neslišanosti. Z moškim, ob katerem se ženska počuti slišano, ji bo zelo lepo. Ženska želi, da ji moški prisluhne, ob njenem govorjenju prikima in ji pokaže, da jo razume in jo čuti ob tem, kar je povedala. Če bo moški hkrati še sočuten in bo z zanimanjem spremljal njeno govorico, potem je že zmagal. Žena mu bo neizmerno hvaležna, četudi rešitve ne bo našel, saj tega niti ne pričakuje.
Ker pa so moški bolj analitična in strukturirana bitja, seveda hitro postrežejo z rešitvijo in preskočijo vse zgoraj našteto. To naredijo v dobri veri, da so zagotovo ravnali najbolj prav. Zato se ob ženinem razočaranju in slabem počutju le čudijo, kaj so spet naredili narobe.
Kot pri vseh drugih konfliktih je nujno, da si partnerja povesta, kaj si želita. Izhajati morata iz predpostavke, da smo si različni na več nivojih:
• glede na različen spol,
• karakterno in še
• z različnimi nahrbtniki, ki jih prinašamo v odnos.
Zato zgolj predvidevati, kaj drugi misli in čuti, v partnerstvu ne zadošča. Prav tako tudi ne v drugih odnosih.
Zrcaljenje otroka in kasnejše iskanje stika v partnerskem odnosu
Poslušati in slišati sta temeljni potrebi človeka. Izhajata še iz časa prvih mesecev otrokovega življenja, ko ga je mama zmožna zrcaliti. Dojenček ob tem doživlja blagodejne občutke sprejetosti in odzivanja na dražljaje. Mamo gleda, kot bi bil vanjo zaljubljen, ji na svoj način odgovarja in se odziva nanjo.
Znan je poskus dr. Tronica »Still face experiment«. Video posnetek, ki si ga lahko ogledate, prikazuje, kako je mama odzivna na pol leta starega otroka, se z njim pogovarja, on pa ji odgovarja in se odziva nanjo. Nato mama z njim prekine stik in se obrne stran od njega. Otrok je v hudi stiski, začne jo klicati s kričanjem, z jokom in s kriljenjem rok ter nog. Vidi se, da je v čedalje večji stiski.
S tem poskusom so dokazali, da sta stik in odziv nanj, vrojena v otrokovo psiho. Otrok vedno išče stik s svojim skrbnikom, ker je to temeljnega pomena za njegov razvoj. Dokazali so, da je za otroka prekinitev stika izjemen stres s hudimi posledicami.
Ko v partnerskem odnosu želimo biti slišani, iščemo stik
Enako so tudi dokazali, da se v partnerskem odnosu potreba po stiku in prekinitev stika zgodita zelo podobno. Ne glede na to, kako hudo je v odnosu, potreba po stiku vedno ostaja in partnerja ga iščeta na zelo različne si načine. Potreba po medsebojnem odzivanju je še vedno temeljna in glavna.
Partnerja stik in odzivnost v odnosu iščeta vse svoje življenje.
Občutek neslišanosti za drugega partnerja pomeni občutek prekinitve stika, kar vedno prinese težka občutenja. Dolgoročno to pomeni za partnerstvo hud stres in nezadovoljstvo. Celo v primerih težkih ločitev na sodiščih, boj za otroke za skrbništvo, pa tudi boj za premoženje itn., lahko razumemo kot posledico ranjenosti ob pretrganju stika, sovražnost in boj pa kot edini čustvi, ki ju partnerja še premoreta.
Preberite tudi: Strah v partnerskem odnosu
Mehanski odzivi v odraslosti in priložnost za rast
Seveda vemo, da naj bi odrasel človek znal ravnati s težkimi občutki, ki se pojavljajo v partnerskem odnosu. Vedeti pa moramo, da so tudi pri odraslem človeku določeni odzivi zelo mehanski in nenadzorovani. Seveda ob zavedanju svojih korenin in svojih primanjkljajev, ter še posebej občutkov, ki se nam sprožijo, zelo dobro lahko razumemo svoje odzive in vzorce ter jih počasi in vztrajno ustavljamo ter spreminjamo.
Ko občutek neslišanosti zaboli, si partnerja mirno lahko rečeta, da ima ta občutek korenine v preteklosti. Če si bosta te občutke še zmogla povedati in drug ob drugem vzdržati, potem je rešitev že skoraj na dlani. V tem primeru imata namreč veliko večjo možnost, da bosta drug drugega začutila, razumela in se na to odzvala drugače.
Verjamem, da je vzorce vedenja mogoče zelo uspešno spreminjati, vendar pa je za to potreben čas. Pa saj so se tudi vgrajevali počasi. In če ob tem pomislimo, da smo jih zmožni v veliko krajšem času odpraviti, potem je vse skupaj slišati dosti bolj optimistično.
Na koncu bi dodala nekaj zelo ženskega: Čeprav se na prvi pogled zdi, da smo ženske v svojih občutkih zahtevne in kar naprej nekaj čutimo – včasih še same ne vemo dobro, kaj –, smo lahko ponosne nase. Spoznavanje našega notranjega sveta ob drugih je res lahko zapleteno. Po drugi strani pa tudi zelo zabavno. Četudi se v enem dnevu v nas prelivajo številni občutki, nam to daje živost, odzivnost in čustveno širino. To je tisto, kar je moškim na ženskah všeč, če si to priznajo ali ne.
Lidija Bašič Jančar, terapevtka zakonske in družinske terapije
Lidija Bašič Jančar je zakonska in družinska terapevtka, ki deluje v okviru Študijsko-raziskovalnega centra za družino in je vodja sekundarne lokacije v Domžalah.
Njeno področje delovanja so partnerski odnosi in starševstvo. Je doktorska kandidatka Univerze v Ljubljani, njeno raziskovalno področje je vztrajanje v dolgotrajnih partnerskih odnosih in je avtorica številnih člankov na temo odnosov. Več o avtorici si lahko pogledate na: lidijabjancar.com
