Vključevanje staršev v otrokove športne dejavnosti ima lahko tako pozitivne kot negativne učinke. Trenerji in športno osebje podpirajo sodelovanje staršev pri uspehih mladega športnika, vendar pa je slab ali celo pretiran starševski vpliv obremenitev za otroka ter lahko postane negativna izkušnja za vse vpletene. Negativna in pretirana podpora staršev lahko zelo slabo vplivata na športnika, kar vodi v nezadovoljstvo, povzroči izgubo samozavesti in občutka samozaupanja. Vsa negativna energija in nezadovoljstvo pa se v ekipnem športu lahko prenese tudi na soigralce.
Preveč podpore
Ekipni športi spodbujajo otroke k medsebojnemu sodelovanju in sposobnosti reševanja težav sproti in skupaj s soigralci, ekipni duh. Vse več mladih športnikov ima dandanes pogosto preveč zavzete starše, ki so pretirano aktivni in branijo svojega otroka pred trenerjem. Posledično postanejo otroci nesamozavestni in nezmožni samostojno reševati težave ali nesoglasja. Podpora staršev je v osnovi pozitiven odziv sodelovanja staršev, v otroku pa lahko pretirana zavzetost v otroku povzroči negativne občutke in celo odpor do športa.
Motivacija in pritiski
Starši otroke vpisujejo v dejavnosti, v katerih so bili tudi sami uspešni in menijo, da bi lahko mogoče otrok nadaljeval »njihovo kariero«, zato jih usmerijo k enakemu šport. Težava se pojavi, če otroka ta šport ne zanima in postane pritisk staršev negativna izkušnja. V takem primeru se počuti prisiljenega, s tem pa narašča tudi odpor do tega športa.
Samozavest
Stopnja samozavesti otroka je ravnovesje med spretnostjo, podporo in lastnim samozaupanjem. Če so starši preveč kritični glede športnih dosežkov, s tem morda nehote ustvarjajo nezaželen pritisk ter rušijo samozavest. Po podatkih neke študije je dokazano, da so dekleta še bolj nagnjena k anksioznosti in tesnobnosti. Kritični komentarji staršev za otroka niso spodbuda, temveč negativno vplivajo na samopodobo tako v športu kot tudi na drugih področjih življenja.
Športno obnašanje
Ko gre za športnikove navade, se lahko vpliv staršev odraža v načinu športnikovega obnašanja do svojih vrstnikov. Če starš »zmerja« nasprotne igralce in je nespoštljiv do uradnih oseb in trenerjev, s tem uči svojega otroka, da je njegovo vedenje sprejemljivo. Trenerjev prispevek k discipliniranju športnika je neučinkovit, če imajo starši na otrokovo vedenje in navade slab, negativen vpliv. Starši in trenerji bi morali biti mlademu športniku vzor.
