Učiteljico so več mesecev pestili številni simptomi. Glavoboli so postajali vse pogostejši, bolečine v čeljusti so jo spremljale ob vsakem ugrizu, dvojni vid ji je oteževal vsakdanje opravke, tesnoba pa jo je hromila pri najbolj običajnih dejavnostih. Ob vsem tem jo je spremljala še stalna izčrpanost. A kar se je sprva zdelo kot običajne tegobe, se je kmalu razkrilo kot nekaj mnogo bolj zastrašujočega.
Zdravniki so sprva sumili na disfunkcijo Evstahijeve cevi, ki lahko povzroča težave s sluhom, ali na znake perimenopavze. Tudi zobozdravnik je bolečine v čeljusti pripisal škrtanju z zobmi.
“Iskreno sem mislila, da gre za tesnobo, povezano s perimenopavzo. Celo zobozdravnik je menil, da samo škrtam z zobmi. Nisem imela pojma, da gre za kaj tako resnega,” se spominja Sarah.
Nepričakovani kolaps, ki je spremenil vse
Med velikonočnim obiskom brata na Irskem je Sarah doživela nenaden tonično-klonični epileptični napad. Nenadzorovano ji je odprlo usta, brada se je tresla, v ušesih pa je zaslišala glasno ropotanje. Sledila je izguba zavesti.
Reševalci so jo odpeljali v splošno bolnišnico, kjer so sprva posumili na okužbo. A nadaljnje preiskave so razkrile šokantno resnico – CT je pokazal petcentimetrski možganski tumor. Diagnoza je bila nepričakovana in pretresljiva. Sarah si ni predstavljala, da gre v resnici za nekaj tako hudega.
Ker zdravljenje na Irskem ni bilo mogoče in Sarah ni smela leteti, sta se z možem odpravila na zahtevno pot nazaj v Združeno kraljestvo – z avtomobilom in trajektom, sredi velikonočnih praznikov. To je bila dolga in čustveno naporna vrnitev domov.
Pot do diagnoze in zahtevna odločitev
Ob prihodu domov so jo sprejeli v bolnišnico St Richard’s v Chichesterju, kjer so dodatne preiskave, vključno z magnetno resonanco (MRI), potrdile sum in natančneje prikazale velikost ter lokacijo tumorja. Zaradi resnosti so jo takoj napotili v splošno bolnišnico v Southamptonu na nujno nevrokirurško oceno.
“Vedela sem, da ne kaže dobro. Po preiskavi so takoj poklicali nevrološki oddelek in mi rekli, da moram naslednji dan k kirurgu. To je bila najdaljša noč v mojem življenju,” pripoveduje.
DIAGNOZA: Meningiom – počasi rastoči možganski tumor, ki izvira iz možganskih ovojnic. Kirurgi so ji razložili, da je edina možnost operacija, ki pa prinaša tveganja, kot so izguba vida, gibljivosti ali celo kap.
“Jokala sem. Nisem mogla dojeti, kaj mi govorijo, in zelo me je bilo strah. Zdelo se mi je, kot da se ljudje poslavljajo,” je za omenjeno organizacijo povedala Sarah.
Operacija in prva zmaga
Le nekaj dni kasneje so ji kirurgi uspešno odstranili celoten tumor. Presenetljivo se je domov vrnila že dva dni po posegu. Okrevanje ni bilo lahko – zaprto in otečeno oko, dvojni vid, pa tudi poplava čustev zaradi celotne izkušnje. Z odlično podporo oftalmološke ekipe zdaj nosi posebno lečo in vid se ji postopoma izboljšuje.
“Vsi so mi govorili, kako pogumna sem bila. A v resnici nisem imela časa biti pogumna – samo sledila sem navodilom in si želela preživeti,” pravi.
Druga priložnost – in jasno poslanstvo
Danes Sarah svojo izkušnjo predano deli z javnostjo. Aktivno se vključuje v dobrodelne dejavnosti, da zbira sredstva za raziskave možganskih tumorjev in širi zavest o tej pogosto spregledani bolezni. Njeno ganljivo izpoved je objavil Brain Tumour Research – edina nacionalna dobrodelna organizacija v Združenem kraljestvu, ki se v celoti posveča iskanju zdravila za vse vrste možganskih tumorjev ter si prizadeva za povečanje vlaganj v raziskave in ustvarjanje mreže raziskovalnih centrov odličnosti.
“Zdaj, ko sem na drugi strani, si želim, da bi imeli drugi več jasnosti, več informacij in manj strahu. Če lahko moja zgodba k temu prispeva – potem je vse to imelo smisel.”
Njena izkušnja kaže, kako nepredvidljivo je lahko zdravje – in kako pomembno je poslušati svoje telo. Kadar opazimo spremembe, ki trajajo in vplivajo na naše vsakdanje življenje, je pomembno, da jim namenimo pozornost – četudi se na prvi pogled zdijo povezane z običajnimi težavami. Danes Sarah pogumno deli svojo zgodbo, da bi ozaveščala druge, opozorila na pomen zgodnjega prepoznavanja znakov in pomagala reševati življenja.
Statistike, ki odpirajo oči
Z organizacije Brain Tumour Research so nam posredovali nekaj zaskrbljujočih statističnih podatkov, ki osvetljujejo, kako resna in pogosto spregledana je bolezen možganskih tumorjev.
- Možganski tumorji lahko prizadenejo vsakogar – ne glede na starost ali spol.
- Vsako leto je v Združenem kraljestvu na novo diagnosticiranih približno 12.000 primerov primarnega možganskega tumorja.
- Možganski tumorji povzročijo več smrti pri otrocih kot levkemija.
- Povzročijo več smrti pri ženskah, mlajših od 35 let, kot rak dojke.
- Povzročijo več smrti pri moških, mlajših od 70 let, kot rak prostate.
- Manj kot 13 % bolnikov z visokozloćudnim (visokogradusnim) možganskim tumorjem preživi več kot pet let. Povprečna petletna stopnja preživetja pri vseh vrstah raka je 54 %.
- Skoraj 40 % bolnikov je diagnosticiranih šele ob obisku urgentne službe.
- Pri 40 % bolnikov z drugimi vrstami raka pride do zasevanja (metastaz) v možgane.
- V zadnjem desetletju se je število diagnoz možganskih tumorjev povečalo za 11 %.
- Poznanih je več kot 100 različnih vrst možganskih tumorjev, kar otežuje razvoj učinkovitega zdravljenja.
- Od leta 2002 je bilo za raziskave možganskih tumorjev namenjenih manj kot 1 % vseh sredstev za raziskave raka.
- Vsaka tretja oseba pozna nekoga, ki ga je prizadel možganski tumor
