Najsvetejša materinska dolžnost
Misel je stara gotovo toliko kot človeška civilizacija. Torej, kaj je najsvetejša dolžnost pravzaprav vsakega človeka, še prav posebej pa matere? Da poskrbi za svoje zdravje in pristno zadovoljstvo.
Že Aristotel je govoril o pomembnosti iskanja notranjega zadovoljstva. Ljudje v procesu psihoterapije povedo veliko o tem, kaj si želijo; kot podlago teh specifičnih želja pa velikokrat navedejo notranji mir. Da je ta povezan z zdravjem, ni treba posebej poudarjati.
Ženske smo po naravi povezovalke. Narava nam je namenila, da smo obilneje kot moški oskrbljene z oksitocinom, povezovalnim hormonom. Tako da nas varovanje domačega ognjišča pravzaprav osrečuje, tudi če ima to ognjišče visokotehnološko obliko, tudi če nimamo otrok ali pa smo predane samo poklicu – oksitocin vnaša v vsako okolje, tudi službeno, drugačno energijo.
Vse lepo in prav, a iz te naravne danosti se velikokrat skoraj neopazno (pri tem pa ima seveda veliko vlogo to, koliko se zavedamo družbenega pogojevanja) izcimi prevelika skrb za druge in premajhna zase.
Zato moramo oksitocin razumeti in njegove darove pravilno uporabljati. Daje nam toplino, prisrčnost, empatijo, dar za povezovanje skupnosti, ustvarjanje družinskega vzdušja, dar pozornosti do drugih v komaj opaznih detajlih.
Ne sme pa biti izgovor za občutke krivde, če nismo »popolne matere/žene/hčerke« (kot da bi kaj takega zares obstajalo). Takšni občutki krivde so plod škodljivih miselnih in vedenjskih vzorcev – in če jih bomo zamenjale s konstruktivnimi, je to ena največjih investicij v naše zdravje. Kadarkoli v življenju.
Zakaj za spreminjanje vzorcev nikoli ni prepozno
Eden od mitov nevroznanosti, ki jih je ta skokovito razvijajoča se veja znanosti že ovrgla, je, da se možgani razvijajo približno do petindvajsetega leta, potem pa tega »končnega izdelka« ni mogoče več kaj dosti spreminjati.
Dr. Tara Swart, avtorica knjige The Source, ki bo jeseni izšla v slovenščini pri Tehniški založbi, nam na poljuden način predstavlja izjemen potencial spreminjanja nevronskih poti – in s tem vedenja, vzorcev in navad.
Ta potencial je v vsakem od nas, vprašanje je le, ali smo dovolj motivirani, da ga bomo želeli izkoristiti (tj. vložiti potrebno delo, da bomo dosegli spremembe). Kot pri telesni vadbi: lahko imamo vso opremo, ki pa jo moramo tudi uporabljati. Sicer pa sta um in telo tako zelo povezana, da so tudi naše misli kvalitetnejše, če se dovolj gibamo, napajamo z vodo in kisikom ter telesu privoščimo spodobno hrano.
Kdaj bomo želele izkoristiti svoj potencial?
Otroci odraščajo dolgo – skoraj dve desetletji do polnoletnosti – in večina mater je ob praznem gnezdu utrujena.
Takrat, če ne prej, je čas, da zase poskrbimo na drugačni ravni kot doslej. Narava nas pri tem podpira: v menopavzi se začne količina oksitocina zniževati in ženske začnejo – nekatere z nelagodjem, večina pa z zadovoljstvom – opažati, da se svet nikakor noče podreti, če si bosta mož ali sin sama pripravila večerjo, recimo, če uporabim najbolj klišejski primer. Končno lahko mirno odvežejo (pregovorni ali dejanski) predpasnik in se posvetijo svojim konjičkom, svojemu izobraževanju, svojemu poslu ali – kar postaja z leti vse pomembnejše – svojemu zdravju.
Vendar nas velikokrat kak drug življenjski dogodek – kriza v družini, kriza v zakonu, bolezen, razveza, mobing in z njim povezana izgorelost – prisili v to, da začnemo intenzivno iskati znanje, nasvete, podporo, pomoč. In ker kdor išče, tudi najde, nam prav kriza, ki bi se ji – to je v človeški naravi – najraje izognili, oskrbi z informacijami, spoznanji in celo mini razsvetlitvami (trenutki aha!), ki jih brez nje ne bi doživeli.
Preberite tudi vprašanje s foruma:
Ali še lahko kaj popravim
Spolni odnosi
Zakaj poskrbeti za svoje duševno zdravje in ravnovesje
Kadar je hudo in težko, rečemo: Zdaj! Takoj! V takih situacijah ljudi srečujemo terapevti. In res je včasih šele resno zdravstveno opozorilo tisto, ki se nas »dotakne v čustvenem jedru«, kot pravi dr. Tara Swart, in nam vlije motivacijo za konkretne korake.
Ampak če že prej treniramo na začetku omenjeno »najsvetejšo dolžnost do sebe«, skrb za svoje zdravje in pristno zadovoljstvo (ki sta tesno povezana med seboj), si pridobimo zelo pomemben kapital, ki nam ga ne more dati nihče drug: boljše zavedanje sebe – svojega telesnega, čustvenega, miselnega in duhovnega jaza.
Boljši stik s seboj pa pomeni, da začnemo dojemati pomembnost resničnih življenjskih dragocenosti. In zdravje je prvo, ker je podlaga vsega drugega, podlaga našega fizičnega obstoja. In podlaga za vse lepo, kar lahko v življenju storimo in doživimo.
O avtorici:
Kontakt: www.janalavtizar.com | 040 523 787 | [email protected]
Področje delovanja: Psihoterapija za posameznike in pare, predavanja o prelomnicah v življenju družine, moderatorka na forumu Partnerska in družinska posvetovalnica.
Preberi več: Članki na Med.Over.Net
