Lobanjske mečave pri dojenčku

Pri novorojenčku lahko s previdnim božanjem otipamo mehkejši del glavice, ki deluje kot da tam sploh ni kosti. A ne skrbite. Z vašim otrokom je vse v redu.

Po rojstvu se pri novorojenčku na lobanji tipljeta dve mečavi ali fontaneli (besedica izvira iz fontana, kar pomeni okrašen vodnjak, fontanela pa je pomanjševalnica -torej gre za majhen vodnjaček). Seveda iz takega vodnjačka ne teče vodomet in mu zato morda bolj pristoji izraz mečava, kar pomeni mehko vezivno tkivo med kostjo zgornjega, obokanega dela lobanje pri novorojenčku, dojenčku.

Kosti oboda lobanje so ploščate in rastejo kot mrežasti otočki v vezivu, ki prekriva hitro razvijajoče se plodove možgane.

Od šestih mečav je možno otipati le dve (ostale so že skoraj zarasle). Večja se imenuje sprednja ali “velika mečava” in se nahaja med čelnicama in temenskima kostema. Navadno je oblikovana v obliki romba.

Druga mečava, ki jo je možno otipati je zadnja ali “mala mečava”, ki se nahaja med temenskima kostema in zatilnico.

Ostaja odprta v povprečju do leta in pol. Čas zapiranja velike mečave je lahko pri povsem zdravih otrocih precej različna. Pri nekaterih se zapre že okrog devetega meseca, pri drugih, sicer zdravih otrocih, pa ostaja odprta celo po drugem letu starosti.

V zatilju se zapre prav kmalu po rojstvu. Pri mnogih novorojenčkih je celo takoj po prvem mesecu ni več mogoče otipati.Večinoma pa se mala mečava zaraste do konca drugega meseca starosti.

Njihova vloga je dvojna.

1. Mečave in nekoliko razmaknjeni stiki lobanjskih kosti (imenovani lobanjski šivi) med porodom omogočijo začasno zmanjšanje oboda lobanje, ki se stisne in tako laže zdrsne skozi porodni kanal.

2. Mečave in nezreli lobanjski šivi omogočajo primerno rast možganov, ki je še posebni hitra prav v prvem letu. Ko se rast možganov upočasni, se zarastejo tudi mečave in lobanjski šivi.

Velikost mečav je lahko zelo različna. Merimo jo v centimetrih s pomočjo preproste formule: (dolžina+širina) / 2.

Navadno velikost velike mečave narašča od rojstva do drugega meseca starosti, nato pa se postopoma zmanjšuje. Tako je velikost velike mečave pri treh mesecih v povprečju 2,8 cm z normalnim razponom od 0,8 do 4,5 cm.

Pri 9 mesecih pa je povprečno velika 1,8 z normalnim razponom od 0,2 do 3,3 cm.

Kljub odprtosti lobanjskih mečav za otroške možgane ni večje nevarnosti poškodb. Pod kožo lasišča je močna vezivna opna, pod njo pa še tri možganske ovojnice. Zunanjna je imenovana “dura mater” (trda mati) in je izjemno čvrsta, ostali dve pa sta mehkejši (pia mater in arahnoidea-pajčevnica). Razen ovojnic obliva možgane še tanka plast možganske tekočine, ki se stalno obnavlja in kroži iz notranjih možganov na površino obeh možganskih polobel. Tudi ta tekočina varuje možgane pri nenadnih premikih glave in vsega telesa (ob pospeških ali pojemkih). Kljub temu pediatri v prvemu letu otrokove starosti svarimo pred pretiranim neposrednim obsevanjem s sončnimi žarki. Posebno poleti postane taka previdnost nujna, ko ob močnem sončnem sevanju priporočamo ustrezno pokrivalo.

Razen omogočanja hitre rasti pa ima velika mečava svoje pomembno mesto pri kliničnem ugotavljanju različnih bolezenskih stanj dojenčka.

Mečavo vedno tipljemo v pol ležečem položaju (sede je vedno vdrta za približno 1 mm)

Močno izbočena ali napeta mečava (segati mora nad nivo kosti) opozarja na povečan pritisk v lobanji, ki lahko nastane zaradi možganske otekline, krvavitve ali zastoja možganske tekočine. Vsa stanja so resna in terjajo zdravniški pregled.

Nasprotno stanje, ko je mečava izrazito vdrta in ima otrok še druge znake, ki kažejo na izgubo telesne tekočine (bruhanje, driska, vročina) nakazuje izsušenost otroka, kar je prav tako resna zadeva in zahteva zdravniško obravnavo.

Pomembno je tudi opazovanje zaraščanja velike mečave. Prezgodnje zaraščanje mečave (pred 6 mesecem) in zgodaj zarasli lobanjski šivi kažejo na upočasnjeno ali zaustavljeno rast možganov. Stanje se obravnava v otroški bolnišnici.

Zelo na široko odprta in počasi zaraščajoča mečava (po 2. ali 3. letu starosti) lahko opozarja na nekatere kronične bolezni, kot so pomanjkanje vitamina D (rahitis), hipotiroza (motnje v delovanju ščitnice) ali hidrocefalus (motnja v obtoku možganske tekočine).