Kako nedonošenčkom pomagajo preživeti in zakaj je skrbna nega tako pomembna, nam je pojasnila pediatrinja in vodja enote za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov ljubljanske porodnišnice dr. Lilijana Kornhauser Cerar, dr. med.
Kaj je za nedonošenčkom najtežje in ogroža njihov zdrav razvoj
“Pri prezgodnjem rojstvu večina organov zaradi nezrelosti ni dovolj razvitih za funkcije, ki naj bi jih prevzeli. Pljuča so pri tistih, ki se rodijo večk kot 12 tednov prezgodaj, majhna in še brez pljučnih mešičkov – alveolov. Izmenjava plinov poteka preko dihalnih cevčic, ki pa je manj učinkovita. Poleg tega jim manjka snov, ki deluje kot detergent in zmanjša površinsko napetost pljuč – zato za vsak vdih, za razpenjanje sesedenih pljuč porabijo veliko več energije in se hitro utrudijo.
Nezreli so možgani, ki so še povsem gladki, brez opornega tkiva, kot žolica. Nagnjeni so h krvavitvam in poškodbam zaradi premajhnega pretoka krvi za oskrbo s hrano in kisikom. Zaradi nezrelih prebavil ne morejo prenesti in prebaviti dovolj velike količine mleka, nagnjeni so tudi k vnetju črevesne stene, ki lahko v najtežjem primeru celo odmre. Ob nezreli koži in sluznicah ter še neučinkovitem obrambnem sistemu (manjkajo jim tudi mamina protitelesa, ki preko posteljice prehajajo šele v zadnji četrtini nosečnosti) pa so zelo dovzetni za okužbe, zlasti z bakterijami. Nezrela so tudi jetra, zato jih ogroža zlatenica. Ob nezrelih ledvicah izgubljajo v seču soli, lahko tudi sladkor in s tem dragocene kalorije.
Bolj, ko je novorojenček nezrel, bolj izrazite so težave in z njimi povezano tveganje za smrt in dolgotrajne posledice.
V Sloveniji, kjer je raven perinatalne in neonatalne oskrbe (zgodba o “uspehu” se namreč prične, ko je otrok še v mami in igrajo ključno vlogo pri zagotavljanju optimalnih pogojev in odločitev v dobro novorojenčka ginekologi – porodničarji) v svetovnem merilu zelo visoka, je danes dana možnost preživetja že po 23 (od 40 tednih) nosečnosti.”
Kako na oddelku za intenzivno nego in terapijo poskrbijo za novorojenčke
“Na Enoti za intenzivno terapijo novorojenčkov v ljubljanski Porodnišnici skrbimo za večino slovenskih najmanjših in najbolj nezrelih novorojenčkov, saj so njihove mame ob grozečem prezgodnjem porodu k nam premeščene iz drugih slovenskih porodnišnic s tako imenovanim “transportom in utero”.
Rojstvo v centru, ki ima ne le opremo, ampak predvsem znanje in izkušnje za obravnavo teh najbolj ranljivih skupin otrok, je namreč ključno za uspeh, ki se kaže ne le v zmanjšanju umrljivosti, ampak predvsem preživetju brez trajnih posledic.
Oddelek seveda potrebuje sodobne aparature, ki so prilagojene nedonošenčkom – tako respiratorje za podporo dihanju, monitorje za spremljanje bitja srca, dihanja, krvnega pritiska, nasičenosti krvi s kisikom in ogljikovim dioksidom, tudi za beleženje možganske aktivnosti, črpalke, ki dovajajo tekočine in zdravila do 0,05 mililitra na uro natančno.
Inkubator, ki je med ljudmi najbolj poznan aparat za oskrbo nedonošenčkov, je topla in primerno ovlažena “hišica”, v katero namestimo novorojenčka. Omogoča do desetinke stopinje C natančno uravnavano telesno temperaturo otroka, ščiti ga pred prepišnim, hladnim, glasnim in mikrobom polnim okoljem, ob pokrivanju pa tudi pred intenzivno svetlobo.
Na intenzivni morajo biti na voljo tudi zelo kakovosten aparat za ultrazvočne preglede (z ločenimi tipali za pregled in meritve glavice, organov v trebuščku, srca, pljuč, pretokov krvi po ožilju), aparat za rentgensko slikanje, analizator krvi (ki iz manj kot 100 mikrolitrov vzorca določi ne le pline v krvi, ampak tudi elektrolite, sladkor, bilirubin, laktat in koncentracijo hemoglobina), svetilke za obsevanje z modro svetlobo ob zlatenici, grelne odejice in posteljice. Za tiste najbolj nezrele, ki imajo po rojstvu še stisnjene pljučne žile (kar je značilnost pretoka krvi pri plodu), je nepogrešljiv aparat za dovajanje plina dušikovega oksida. Zelo pomembno vlogo ima tudi laktarij za zbiranje materinega mleka, ki je bil pred dvema letoma “oplemeniten” še z mlečno banko. Mlečna banka zagotavlja pasterizirano žensko mleko za tiste najmanjše nedonošenčke, katerih mame (še) nimajo mleka.
Pri oskrbi novorojenčkov je najbolj ključno osebje, ki ga mora biti dovolj za vseh 24 ur dnevno in 365 dni letno. Potrebno je, da je izobraženo in ima dovolj izkušenj. Med njimi so zdravniki neonatologi, medicinske sestre in babice ter fizioterapevtke s specialnimi znanji (tako “respiratorne” kot “razvojne”). Ključno je tudi sodelovanje z drugimi specialisti iz UKCL, radiologi, kirurgi, pediatri različnih usmeritev, oftalmologi, otorinolaringologi, dermatologi. Vsi ti strokovnjaki so vsak trenutek dneva ali noči na voljo za posvet in pregled otroka.
Tako za starše, ki jih pogosto kar uvrščamo med naše sodelavce, saj jih zgodaj vključimo v oskrbo njihovega otroka, kot osebje je nepogrešljivo sodelovanje psihologinje. Seveda uspehov pri oskrbi ne bi bilo brez pogosto neopaznih sodelavcev in sodelavk, ki skrbijo za čistočo, kurirsko službo ter številne administrativne zahteve.”
Poleg opreme, aparatov, zaposlenih in staršev novorojenčkov pa so mladi Junaki prvega nadstropja (ime izhaja iz lokacije enote, ki se nahaja v 1. nadstropju ljubljanske porodnišnice) deležni tudi prijazne pomoči številnih darovalcev. Med njimi tudi kvačkaric, ki izdelujejo hobotnice.
Kako hobotnice pomagajo novorojenčkom?
“Čeprav smo sprva na hobotnice, ki so se jim v zadnjih letih pridružile še meduzice, gledali kot na simpatično “igračko”, smo postopno spoznali, da jih tesen stik z njimi pomirja, zlasti pa “igranje” z njihovimi lovkami prepreči, da bi si nenadzorovano izvlekli cevko (tubus) za dihanje, želodčno hranilno cevko (sondo) ali elektrode monitorja.”
To je nekaj, kar bi počela in kar Slovenija potrebuje
Prvo informacijo o terapevtskih kvačkanih hobotnicah je Tjaša Bevc, ljubiteljica kvačkanja, zasledila leta 2017 v članku, ki je opisoval projekt v Veliki Britaniji. Polna navdiha in navdušenja je prebrala, kako hobotnice vseh barv pomagajo novorojenčkom v inkubatorjih porodnišnic po vsem svetu. Takoj si je zaželela, da bi jih dobili tudi v Sloveniji in stopila je v stik v vodjo enote za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov ljubljanske porodnišnice. Navdušili so jo rezultati raziskav tujih zdravnikov, da hobotnice vzbujajo občutek varnosti in tako pomirjajo novorojenčke.
“Ko sem prebrala članek je bila moja prva misel: “Vav, to je nekaj, kar bi jaz počela in kar Slovenija potrebuje”. Takoj sem preverila na spletu ali ta projekt poteka tudi pri nas in ko sem videla, da ne, sem nekaj dni premlevala ali sem prava za to. Sprejela sem odločitev, da se podam na to pot. Najprej sem pisala Dancem, ki so avtorji projekta, kakšna so pravila sodelovanja. Prvo hobotnico sem nakvačkala po njihovih navodilih in jo skupaj z opisom projekta in idejo poslala na Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom. Njihov pozitiven odgovor me je razveselil.”
Tjašina odločitev je bila odločitev srca, razuma in dejstev, da rada pomaga in tudi ustvarja. S tem projektom je pokrila oboje.
“Ponavadi me vprašajo, ali sem bila sama nedonošenček, da sem se lotila tega projekta. Nisem bila, sem bila celo malo dlje v trebuščku. Od nekdaj pa so me ganile zgodbe, ko so se zbirale donacije za male nedonošenčke. Ko sem videla, da jim lahko pomagam s svojim hobijem in med sabo povežem še različne generacije, se mi je zdela to zmagovalna kombinacija.”
Tjaša Bevc je po izobrazbi inženir laboratorijske biomedicine, ki je svojo karierno pot začela kot študentka v kemijskem laboratoriju in tam tudi ostaja. Je mamica navihani punčki, ki ji zapolni popoldneve in skupaj ustvarjata, pečeta, bereta. Pravi, da ko bodo njeni prstki dovolj spretni, bosta skupaj tudi kvačkali.
Klic hobotnic
Pred projektom Hobotnica je Tjaša sodelovala pri različnih projektih v šoli in na fakulteti. Organizacija ji leži in ko se je lotila kvačkanja za nedonošenčke, je šla z glavo in načrtom naprej.
“Osebne izkušnje nimam, poznam pa kar nekaj oseb, ki so se prezgodaj rodili. Med njimi tudi moj partner in njegov brat dvojček. Ko mi je njegova mama povedala, kako je vse skupaj potekalo skoraj 40 let nazaj, me je to ganilo.”
Tudi na splošno je od nekdaj rada spremljala zgodbe malih junakov preko medijev.
“Vedno sem imela nasmeh na obrazu, ko sem videla, da so zrasli v velike junake. Ker to so. Srečanja v Mostecu so nekaj posebnega, toliko ljubezni in veselja na kupu je lepo. Vesela sem, ko pristopijo starši in mi povejo, koliko jim hobotnica pomeni, da so jo shranili oziroma, da jo imajo otroci še vedno za spati.”
Kvačkanje za najmlajše junake je preraslo v poslanstvo
Projekt Hobotnica živi že sedem let. Povezuje veliko kvačkaric. Nekatere sodelujejo že od začetka, prihajajo pa tudi nove. Tjaša jih motivira, daje izzive in jih obdaruje s podarjeno prejo.
“Naš projekt je res nekaj posebnega, moje kvačkarice še bolj! Nekatere so že presegle številko 1000 narejenih hobotnic/meduz, kar se meni zdi izjemno. Projekt je dobrodelni naša naloga je, da nakvačkamo čim več hobotnic in meduz, tako, da vsak nedonošenček prejme svojo prvo prijateljico, ki mu dela družbo.”
Tjaša Bevc
V Sloveniji veliko žensk kvačka. Zaenkrat med njimi še ni moškega in Tjaša toplo vabi, če bi se jim kakšen pridružil. Kvačkanje je hobi, ki povezuje – dame se dobijo, skupaj kvačkajo in klepetajo, popijejo in pojejo, pa dan hitreje mine. Nove kvačkarice vztrajajo, dokler niso zanke tako tesne in lovke lepo zavite, da ustrezajo pravilom. V skupini na Facebooku si dajejo nasvete, pomagajo in spodbujajo. So lepa skupnost, ki vztraja že sedem let.
“Srčno upam, da bo projekt živel še naprej in bomo s pomočjo donatorjev preje in kvačkaric ustvarjali naprej. Ko je pred časom zaloge podarjene preje zmanjkalo, sem na socialnih omrežjih prosila za pomoč. Odziv me je presenetil in sem kmalu ustavila akcijo, ker doma nimam dovolj prostora za vso prejo. Vsem donatorjem sem se iskreno zahvalila in skupaj s svojo malo pomočnico sva pripravili paketke preje za naše kvačkarice. Ko je zmanjka, pa se bomo zopet oglasili.”
Lepo vabljeni v skupino vsi, ki bi radi pomagali in kvačkali male prijateljice za nedonošenčke. V skupini imajo vsa navodila in priporočila, kako se izdela naše hobotnice in meduze. Lahko se javite tudi na mail [email protected]. Veseli bodo novih rok.
Kdaj nedonošeni novorojenčki lahko zapustijo oddelek
Dr. Lilijana Kornhauser Cerar pojasnjuje, da večina nedonošenčkov odide s starši domov še preden napoči dan, ko naj bi se rodili. Pogoj za to je, da jih znajo mame same nahraniti in oskrbeti, da dobro vzdržujejo telesno temperaturo in pridobivajo težo. Da so, kot rečemo “prehranljivi”, morajo znati uskladiti sesanje, požiranje in dihanje. To večina obvlada okrog 35. tedna gestacije, torej 5 tednov pred predvidenim terminom za rojstvo.
Nekateri ob odpustu še potrebujejo nadzor z monitorjem nasičenosti krvi s kisikom ter dodatkom kisika preko nosnih cevk.
Redki, to so dva do trije letno, ki so bili izjemno nezreli ali bolni in potrebujejo še podporo aparatov pri dihanju ali hranjenje po želodčni sondi, pa so od nas pred odpustom domov premeščeni na specializirane oddelke Pediatrične klinike, kjer opravijo morda dodatne preiskave in starše usposobijo za ravnanje z aparati ter zaradi kasnejšega spremljanja.
Prvo otrokovo igračko, hobotnico ali meduzo, pa vzamejo s seboj. Ta ima simboličen pomen za starše, pa čeprav jim po mesecih, ko so že doma, obudi spomine na izjemno stresne in stisk polne prve dni, tedne na intenzivnem oddelku.
Preberite tudi:
Najpogostejša virusna okužba, ki grozi najmlajšim in pripelje otroke v bolnišnico v prvem letu starosti, je virus RSV (respiratorni sincicijski virus). Preberite več o tem v članku Virus, ki spravi največ dojenčkov v bolnišnico.
