Kristina nam je v iskrenem pogovoru zaupala, kako je opazovati svet z zdravimi očmi

Kristina je stara 28 let in je ena od milijona ljudi z očesno napako. Že od malih nog se bori s kratkovidnostjo in astigmatizmom, ki sta jo prisilila v nošenje očal. Ta pa se v njenem primeru niso izkazala kot učinkovita. Povzročala so ji zdravstvene težave pa tudi estetske nevšečnosti. Kristina je ena od oseb, ki jim je uspelo svojo zgodbo spremeniti v nekaj pozitivnega. Da bi opogumila druge, ki imajo podobno težavo, se je obrnila na naš portal in nam zaupala svojo resnično zgodbo.

Kako so se začele vaše težave z vidom?

“Moja zgodba se je začela zelo zgodaj, že v tretjem razredu osnovne šole. Spomnim se, da sem bila po sistematskem pregledu edina oseba v razredu, ki bo odslej morala nositi očala. Zame je bil to takrat velik šok, razočaranje, malo me je bilo tudi sram. Še vedno se spomnim dneva, ko sem morala z očali prvič v šolo. Lahko si predstavljate, kako je bilo to videti. Vsega sem bila deležna – od smejanja, žaljenja in jemanja očal do šal na moj račun in raznih pripomb. Če se zdaj ozrem v preteklost, ugotavljam, da so mi težave z vidom vzbudile kanček negotovosti in občutek manjvrednosti. Danes lahko rečem, da je odvisnost od očal oblikovala moje življenje in način, na katerega sem doživljala samo sebe.” 

Kako ste se soočali z nošenjem očal? Ste imeli zaradi tega med šolanjem kakšne omejitve/težave?

“Iskreno povedano, so me v nošenje očal težko prisilili, a ker sem imela na začetku zelo majhno dioptrijo, sem upala, da mi jih ne bo treba nositi dolgo. Z začetkom pubertete pa se je dioptrija vse bolj večala, zato sem morala hoditi na vedno več pregledov. Vedela sem, da kratkovidnost zahteva dolgotrajnejše nošenje očal, toda zdravnikove besede, da kratkovidnosti ni mogoče popraviti in da se dioptrija sčasoma samo še povečuje, so me povsem razočarale in mi vzele ves pogum. Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi bila taka kot drugi. Že takrat sem imela neizmerno željo po trajni odpravi dioptrije, in ta z leti ni izginila. Nošenje očal je močno vplivalo na moje življenje: stalno sem morala sedeti v prvi klopi v razredu, imela sem težave pri športni vzgoji in nisem se mogla ukvarjati s športom. Od nekdaj sem hotela trenirati rokomet ali se potapljati, vendar je ostalo le pri sanjah. Očala so me že od začetka omejevala. Z leti so se moje težave samo še povečevale. Številni so mislili, da sem ošabna, ker jih nisem pozdravljala, dejansko pa ljudi okrog sebe nisem prepoznala.”

“Zaradi nenehnega naprezanja očesnih mišic me je vse pogosteje bolela glava, oči so se mi solzile, me pekle in so bile utrujene, zmanjšala pa se je tudi hitrost mojih reakcij in poslabšala sposobnost čutnega zaznavanja. V srednji šoli in na fakulteti so mi težave z vidom preprečevale, da bi dosegla to, česar sem bila sposobna. Moja študijska smer je zahtevala veliko učenja, raziskovanja, sposobnost opazovanja, natančnost, točnost in organiziranost, ki jih kljub velikemu trudu nisem mogla popolnoma doseči. Očala so me motila tudi v službi, večino časa so obremenjevala moje oči in ovirala mojo zbranost ter osredotočenost na delo. Kakovost mojega zasebnega in poklicnega življenja se je ves čas slabšala in začela sem čutiti, da to nisem več jaz. Svojo težavo sem le redko komu lahko pojasnila. Preprosto sem rekla: Vidim, vendar ne vidim. Zdravniki so rekli, da je za to krivo stalno povečevanje dioptrije. Zaradi astigmatizma mi točne dioptrije niso mogli določiti in s tem tudi ne popolnih korekcijskih očal. Ugotovila sem, da mi dioptrija postaja vse večje breme in da je čas, da poiščem rešitev.”

 Odločitev je “padla” …

“Zavedala sem se, da težave z vidom zmanjšujejo kakovost mojega zasebnega in poklicnega življenja. Sklenila sem, da to težavo preprosto moram rešiti. Odločila sem se za lasersko korekcijo vida, celotna zgodba pa se je začela odvijati, ko sem stopila v stik s Polikliniko Optical Express. Zakaj sem izbrala prav njih? Še danes ne znam z gotovostjo odgovoriti. Kombinacija vrhunskih strokovnjakov z dolgoletnimi izkušnjami, vrhunska tehnologija, dostopnost, občutek varnosti in številna priporočila so zagotovo prispevali k odločitvi.”

 Omenili ste, da se je celotna zgodba začela nekoliko drugače. Kako?

“Po natančnem pregledu na polikliniki sem izvedela, da moja težava ni visoka dioptrija, temveč nekaj povsem drugega. Doktor Dražen Grgić, specialist oftalmologije, mi je pojasnil, da moja dioptrija sploh ni tako visoka, temveč da se vzrok mojih težav skriva v roženici, ki povzroča razpršenost svetlobnih žarkov in onemogoča kakovosten vid.  Ta diagnoza je v meni sprožila dodaten strah, začelo me je skrbeti. V glavi mi je kar vrvelo od vprašanj. Lahko laserska operacija reši mojo težavo? Se bom morala zdraviti v bolnišnici? Lahko moja bolezen napreduje tako daleč, da bom oslepela? Doktor Grgić in njegova strokovna ekipa so mi vlili pogum in mi vzbudili novo upanje na ozdravitev. Čeprav nisem veliko vedela o boleznih oči in možnostih njihovega zdravljenja, sem med pogovorom z njimi dobila vse odgovore, ki so me prepričali, da je laserska korekcija vida zame popolna rešitev.”

Kako je potekal celoten postopek?

“Iskreno povedano, je bilo z mojega vidika zelo razburljivo in strašljivo. Med pogovorom z doktorjem Grgićem sem podrobno izvedela, kakšen je poseg, ali boli, kako dolgo traja, kako se moram nanj pripraviti in kaj lahko pričakujem po operaciji. Čeprav me je to pomirilo, sem globoko v sebi čutila tremo in strah – strah pred neznanim, strah, kaj se bo zgodilo in kako se bo končalo. Ker sem imela operacijo že naslednji dan, je strah trajal kratek čas. Operacija je bila kratka – približno 10 minut. Med operacijo mi je doktor Grgić pojasnjeval korake posega in me opozarjal na morebitne majhne neprijetnosti. Poseg ni bil boleč, prej neprijeten. Najmanj prijeten del celotne operacije je bila namestitev majhne vakuumske naprave, ki je fiksirala moje oko in ustvarila močen pritisk, vendar je to trajalo zelo kratek čas.

Operirali so me z metodo INTRALASE, IDESIGN, ki mi je že po šestih urah povrnila vid. To je nekaj neverjetnega! Ko je anestezija nehala delovati, sem v očeh čutila nelagodje, zbadanje in ščemenje, vendar je naslednji dan vse to izginilo.“

Kako se počutite danes? Je laserska korekcija vida izpolnila vsa vaša pričakovanja?

“Z eno besedo – DA. Moj vid je odličen, jaz pa se počutim prerojeno! Občutka, ko ugotovite, da dejansko vidite, ni mogoče opisati z besedami. Čutila sem različne stvari – od pozitivnega presenečenja in zmedenosti pa vse do izjemne sreče in zadovoljstva. Šele zdaj sem se začela zavedati, da dejansko nisem videla in kako me je težava ovirala. Pred operacijo si nisem mogla niti predstavljati, da bi svoje vsakodnevne opravke lahko opravljala brez očal. Zdaj, ko je vse za mano, pa lahko samo rečem, da sem navdušena in da sem sprejela pravo odločitev. Srečna sem, da sem se odločila za spremembo, in izjemno sem hvaležna doktorju Grgiću in celotni ekipi Poliklinike Optical Express, da mi je to omogočila.”

Na koncu z žarečim nasmehom pove:

“Poliklinika Optical Express mi je preprosto spremenila življenje in še enkrat bom izkoristila priložnost in se jim zahvalila iz srca. Hvala tudi vašemu portalu, Med.Over.Net/HR-ju, ki mi je omogočil, da lahko svojo zgodbo delim z drugimi. Končno sem »spregledala« in svoje življenje izboljšala. Počutim se izpolnjeno, saj lahko uživam v vseh majhnih rečeh, ki sem jih od nekdaj želela početi – nositi sončna očala, neovirano delati, se družiti s prijatelji in se končno potopiti v morje ter uživati v lepoti morskih globin.”