Ali z otrokom v avtu vozimo in se vedemo drugače, kot kadar smo sami? Kako otroku, ki nima znanja o cestno-prometnih predpisih in vozniških izkušenj razložimo, zakaj v prometu ravnamo, kot ravnamo, se v članku v nadaljevanju sprašuje oče in voznik Andraž Zorko.
Preden začnem, bi rad pojasnil, da v zapisu pod izrazom »voznik« mislim voznike, ki vozijo bolj ali manj skladno s pravili vožnje. Pri tem priznam, da si domišljam, da sem sam odličen voznik. Tak, ki na primer vedno ustavi, ko pred prehodom za pešce zagleda predstavnika slednjih v obupanem poskusu priti čez cesto, ne da bi mu kdo zaradi tega potrobil ali nemara celo požugal.
Če bi rekli, da z otrokom v avtu vozimo bolj previdno, ali pač bolj vljudno do ostalih udeležencev v prometu, bi to pomenilo, da sicer ne vozimo po pravilih. Redkokateri voznik bi to priznal. Še manj se nas najbrž sploh ne zaveda, kako se v resnici vedemo v avtu kot udeleženci v prometu.
Na tem mestu si že lahko priznamo, da nihče med nami ne vozi čisto in prav natanko tako, kot smo se naučili v avtošoli. Pa ne govorim o slogu vožnje, temveč o spoštovanju omejitev hitrosti, upoštevanju prednosti, ustavljanju ob prehodu za pešce ali reakciji ob prižigu rumene luči na semaforju. Še posebej pa o vedenju za volanom. O hupanju drugim udeležencem v prometu, na primer. In komentarjih, ki navadno temu sledijo.
Ko me je prvič doletelo vprašanje »Oči, zakaj si potrobil?« sem se znašel v zadregi. Zares, zakaj? In kako naj zdaj to razložim otroku, ki nima niti osnovnega izpita iz CPP, kaj šele vsega mojega znanja in izkušenj iz vožnje!
Ker nas taka in podobna vprašanja silijo v spraševanje, kakšen voznik sem, ali lahko vozim bolje in bolj varno, so otroci v avtu po besedah Andraža Zorka dragocena izkušnja. Z branjem članka nadaljujte na portalu Vse bo v redu.
