Zato vsaka kronična bolezen v družini vpliva na njeno dinamiko. Dotedanji način življenja se mora zaradi prilagajanja zdravljenju spremeniti. Hitrost prilagoditve je od družine do družine različna, odvisna pa je od več dejavnikov – od vrste in specifičnosti bolezni, časa, v katerem se je pojavila, ter posebnosti vsakega družinskega člana. Pri prilagoditvi in sprejemanju bolezni imajo največ težav otroci, saj je bolezen zanje neznana in travmatična izkušnja. Kako jim jo lahko najmanj boleče predstavimo?
Bolezen v družini
Vsaka nova bolezen v družini povzroči pretres, strah in žalost, pomanjkanje znanja in informacij o bolezni ter njenem poteku in izhodu pa sproža dodaten stres. Ko se je treba soočiti z boleznijo, se člani družine pogosto najprej odzovejo z zanikanjem in zavračanjem novega stanja, sledita pa potrtost in žalovanje. Prej ali slej – odvisno od značilnosti družine – pride do sprejetja bolezni in prilagoditve.
Kako se bo s tem spopadal otrok, je odvisno od njegove starosti in psihosocialne zrelosti. Bolezen starša pomeni za otroka izgubo podpore in varnosti. Ker s staršem ne more več preživljati toliko časa kot prej, se v njem vzbudi strah ali celo krivda, ker staršu ne more pomagati. Starševa bolezen lahko zamaje družinske odnose, saj so starši steber empatije in vzdrževanja zdravih čustvenih odnosov.
Tudi bolezen brata ali sestre slabo vpliva na otroka, saj v njun dosedanji odnos prinaša spremembe. Otrok se lahko odzove različno – od pretirane ljubezni in navezanosti na bolnega sorojenca do ljubosumja. Nič čudnega, če pomislimo, da je bolnik zdaj neizogibno deležen večje pozornosti kot drugi.
Kako otroku pojasniti?
Kronične bolezni v družino prinašajo številne spremembe, ki jih je otroku včasih nemogoče prikriti. Da bi ga zaščitili, starši težave pred njim skrivajo, pozabljajo pa, da otrok vidi in zaznava vse, čeprav mogoče niti ne razume, kaj se v resnici dogaja. Zato strokovnjaki svetujejo, da bolezni pred otrokom ne skrivamo, temveč ga vključimo v proces zdravljenja. Z otrokom se pogovorimo njegovi starosti primerno, vzemimo si dovolj časa in mu pokažimo svoja čustva, saj sam pogosto ne ve, kaj naj v taki situaciji reče ali naredi. Pogosto se odzove z jezo, frustracijo, zaskrbljenostjo in nemočjo, kar je v dani situaciji povsem naravno. Celo prav je, da izrazi svoja čustva in jih ne zadržuje v sebi, saj bi mu to povzročalo dodaten stres.
Kako se bo otrok odzval na bolezen, je odvisno tudi od vedenja staršev. Zato bi se morali starši najprej pripraviti, predelati svoja čustva in razviti čim pozitivnejši pogled na vso situacijo. Ne prepuščajmo se žalosti, jezi in krivdi, temveč bodimo do bolezni pozitivno naravnani in svoje stališče prenesimo na otroka.
Otroka ni treba obremenjevati z odvečnimi podrobnosti – povejmo mu tisto, kar je zanj pomembno, denimo, kako dolgo bo bolni član družine odsoten in kaj se bo moralo v vsakdanjem življenju družine spremeniti. Ti podatki so za otroka zelo pomembni, ker mu dajejo občutek varnosti. Količina podatkov je odvisna od otrokove starosti. Malčki še ne razumejo pojma bolezen, zato se z njimi pogovorimo čim preprosteje in kar najbolj razumljivo, brez pretiranih podrobnosti in opisov. Pri starejših otrocih pa že lahko pričakujemo podrobnejša vprašanja, ki zahtevajo dodatna pojasnila.
Če otrok ne zmore sprejeti bolezni, moramo poiskati psihološko pomoč. Ta bo koristila vsem članom družine.
Literatura:
Diminić – Lisica, I., Rončević – Gržeta, I. 2010. Obitelj i kronična bolest. Medicina fluminensis 46 (3): 300–308.
