Izpoved hčerke alkoholika: nenormalno se ji je zdelo normalno

Foto: Profimedia

Iskrena pripoved nagovarja, odpira srca in ruši mnoge tabuje družin s članom alkoholikom. Hči žalostnega alkoholika danes pomaga drugim.

Sonja Gerič Bevec, ustanoviteljica programa Nacoa Slovenije in voditeljica skupin otrok alkoholikov ima izkušnjo življenja otroka v družini, kjer je bil prisoten alkoholizem. Na okrogli mizi akcije 40 dni brez alkohola, Beseda zdravi je spregovorila o svoji izkušnji in porušila marsikateri tabu. Njena iskrena pripoved nagovarja in odpira srca, predvsem pa ruši mnoge tabuje.

Ko srečujem odrasle otroke alkoholikov in poslušam njihove zgodbe polne nasilja z ogromno agresije, sem hvaležna. Moja zgodba ni bila takšna. Moj oče ni bil agresiven alkoholik, bil je bolj žalosten alkoholik. In na tak način se je tudi njegovo življenje nekako zaključilo. Naredil je samomor.

Življenje z njim je bilo kljub temu, da ni bilo odkrite agresije, vseeno težko. Tega se kot otrok ne zavedaš. Kot otrok ne veš tega, ker je zate normalno tudi tisto, kar je nenormalno, saj je to situacija, v kateri živiš in edino poznaš.

Kaj je najtežje v življenju otroka alkoholika

Veliko stvari je težkih. Že varovanje skrivnosti recimo je neka stvar, ki je v bistvu zelo težka. Kot otrok veš, da se dogaja nekaj, da ima družina to neko okoliščino, da vsi trpimo zaradi nje, a noben o njej ne spregovori. Niti tem varnim osebam, ki si jih imel okrog, recimo sorodnikom, učiteljem. Zelo težko je gledati starše, ki trpijo. Naj bo to alkoholik, pa tudi drugi starš, v tem primeru mama. To je bilo zelo težko.

Zdaj, ko pogledam z distance, je to bilo konstantno stanje strahu, neke napetosti, nepredvidljivosti. Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, ne kako se bo zgodilo. Ne veš, ali bo starš alkoholiziran, do kake mere bo, na kak način bo prišel domov, kako bo danes reagiral… ? Živeti s temi občutki in s temi strahovi je res zelo težko.

Kot otrok živiš v svojem družinskem mehurčku. Otroci alkoholikov so zelo heterogena skupina. Eni so pridni, eni so bolj delinkventni, eni so nevidni, eni so humoristi, ki skušajo vse nekako zaviti v humor. Jaz sem bila priden otrok, ki je skušal reševati. Z očetom sem bila zelo čustveno povezana. Še zdaj ko sanjam o očetu, mu v sanjah dopovedujem, ga nagovarjam, ga skušam razsvetljevati.

Posledice življenja v družini alkoholika

Strokovnjaki so si enotni, da so dolgoročne posledice. Nekatere posledice se izražajo že v najstništvu. Ogromno se jih začne izkazovati v zgodnji odraslosti. Ko pristaneš v realnem življenju, ko bi si moral graditi družino, poklic in življenje na sploh. Takrat se nekje zatakne.

Pri meni se je zgodilo tako, da me je Življenje ne preveč prijazno potisnilo v to situacijo z eno težjo okoliščino. Pri sedemnajstih sem izgubila sestro. Paradoksalno je, da je umrla v prometni nesreči, povzročeni s strani alkoholika, ki je bil zelo pijan in je kasneje tudi naredil samomor.

Ta okoliščina me je takrat nekako potisnila v ozaveščanje in pre-izpraševanje temeljnih življenjskih vprašanj. V situacijo, ko sem se začela spraševati o sebi. To je nenaravno za obdobje, v katerem sem bila takrat. Kot najstnik se obrneš navzven in naprej. Nihče se pri sedemnajst ne ozira nazaj in ne reflektira nekih globokih filozofskih vprašanj.

Moja pot ni bila taka in ta pot me je pripeljala na kontemplativne duhovne vaje v tišini pri dvajsetih in zgodilo se je vse drugo, kar sem pričakovala. Bila naj bi mirna, deset dnevna meditacija v tišini. Ampak takrat sem v tišini prvič resnično tako zelo jasno videla, kaj se je pravzaprav dogajalo. Spomnim se, da takrat nekaj časa nisem mogla govoriti s starši. Nisem mogla, ker mi je bilo tako zelo šokantno videti z neke ptičje perspektive celo situacijo, mojo vlogo, ki sem mislila, da je tako normalna.

To je bil tisti nek prvi korak v to smer, da sem pravzaprav sploh ozavestila, da je takšna bila naša situacija in da ni bilo normalno. Tudi da se mi je zgodila neka krivica.

Kot otrok alkoholika bom vedno nase prevalila krivdo, ker kot tak otrok tudi nisi nikoli bil dovolj. Kot otrok si misliš, da na nek način vplivaš na čustvovanje starša. Misliš si, da, če bi to ali ono naredil mogoče še bolje, bi staršu bilo bolje, ali bi pil manj.

Sonja

Takrat sem prvič začutila tudi jezo, kar je bilo zelo odrešujoče. Ko si jezen in veš, to pa res bila krivica. Mislim, kaj je bilo to, zakaj sem jaz morala biti, kaj je bilo to? Kakšna vloga mi je bila nekako porinjena?

Kako se je začel proces okrevanja

V življenju sem naletela na ogromno neverjetnih oseb v pravem času. Tudi glede tega (op. hčerke alkoholika) je bilo veliko krasnih sogovornikov, ogromno krasnih knjig. Ena od teh oseb me je spodbudila, da poiščem terapevtsko pomoč. To je mi zdelo precej logično glede na vso preteklo zgodovino, ki bi jo bilo dobro razvozlati, tudi mogoče malo bolj poglobljeno. To je bila ena zelo krasna izkušnja.

V času nosečnosti sem googlala. Odtipkala sem besedno sintagmo »«otrok alkoholika« in v slovenščini ni bilo skoraj nobenega zadetka. To me je precej razžalostilo in ko sem poiskala v angleščini, je bilo ogromno zadetkov. Prvi zadetki so bili ravno Nacoa, to je zveza organizacij za pomoč otrokom alkoholikov. Ko sem prišla na njihove strani sem se dejansko prvič v življenje počutila nagovorjeno kot otrok alkoholika. Ko sem brala tiste zgodbe, ko sem videla, da nagovarjajo otroke, da nagovarjajo najstnike in odrasle. To je bil neverjeten moment.

Takrat sem čisto intuitivno, iracionalno preprosto začutila, da bi bilo to res potrebno. V prvem koraku sem pomislila, kako zelo bi to meni pomagalo kot otroku, če bi prišla na neko tako stran. Tudi če ne bi se vključila aktivno. Že to, da bi prebrala informacije o alkoholizmu, dobila neka orodja, kako si olajšati življenje. Večina alkoholikov se ne zdravi. Tako nimaš na voljo informacij, noben se ne ukvarja s tabo, ker si pač priden in neke pozornosti ne pritegneš na ta način. To sem tako zelo močno začutila in si preprosto rekla, da bomo ustanovili Nacoa Slovenije. To smo storili s skupino prijateljev. Bil je čisto intuitiven iracionalen projekt. Dvomim, da bi ustanovila Nacoa Slovenije, če ne bi bila noseča. Morda bi se zgolj priključila kakšnemu njihovemu programu.

Kako Nacoa Slovenije pomaga otrokom alkoholikov

Imamo spletno stran, družbena omrežja. Zdaj smo drugo leto izvedli ozaveščevalno kampanjo – mednarodni teden otrok alkoholika in jo obeležili tudi v Sloveniji. Povabili smo sorodne organizacije in bil je čudovit projekt, ki se ga veselim tudi v prihodnje.

Počnemo ravno to, da se pogovarjamo. Tako zelo pomembno je govoriti o tem. Toliko stigme je okrog alkoholizma, okrog teh življenjskih padcev. Alkoholizem je pač padec, ko nekdo ne zmore. Toliko je sramu. Alkoholiki ga doživljajo, svojci seveda tudi, predvsem zaradi tega, ker se bojijo, kako bo okolica gledala na njihove starše. Otrok alkoholika ima še vedno tako zelo rad tega starša in nikoli ne bo naredil nič, kar bo škodovalo.

Začeli smo tudi s skupinami. Dve skupini zaenkrat izvajamo v Mariboru online, zdaj formiramo pomursko skupino. Želimo si več takih skupin. To so podporne skupine, koordinirane s strani terapevtov.

V naše skupine večinoma prihajajo osebe, ki so že na poti okrevanja. Običajno so že veliko prebrale, so že naredile neko pot navznoter. Pomembno je, da govorimo. Več kot bomo kot družba govorili o tem, podobno kot naredila Natalija Gorščak z njenim dokumentarnim filmom, bolje bo. S tem filmom so lepo pokazali, da so v ozadju alkoholizma tudi lepe zgodbe in da to ni neka margina. Kot to je pogosto stereotip. Še vedno je stereotip, da je to en velik socialni problem. Alkoholizem v smislu, da so te družine socialen problem. Ni res. Imamo vse vrste alkoholikov in družine, ki čudovito navzven funkcioniraj.

Prvi korak je v tem, da se odvzame ta stigma in sram, da se začne govoriti o tem, da ljudje dejansko lažje ozavestijo svojo okoliščino iz otroštva in začnejo razmišljati, predelovati. Potem bo absolutno potem manj možnosti tudi za trdoto. Ker ranjenost pogosto pripelje do trdote. Tudi jaz sama sem se na nek način morala malenkost boriti s tem, kako zdaj s to bolečino. Kaj zdaj, kako se omehčati, kako ne postati nesočuten, ne biti preveč zahteven.

Ozaveščanje je delo. Vsi nosimo nek nahrbtnik in ta nahrbtnik je precej težek. To da živiš v nekem konstantnem stresu in strahu kot otrok, si telo zapomni. Ostanejo posledice, čeprav morda lahko živiš neko običajno življenje, si ustvariš družino. Mislim, da bi bilo zelo dragoceno, če bi ljudje vseeno ozavestili in dali priložnost tudi kakemu poglobljenemu delu tudi na tej ravni.

Več informacij: https://brezalkohola.si

Avtor
Piše

Andreja Verovšek, Sonja Gerič Bevec

Zdravje, preventiva, dobri odnosi in ustvarjanje pogojev za lepše življenje so področja, ki jih raziskujem in na njih aktivno delujem od leta 1999. Po osnovni izobrazbi univ. dipl. soc. del., nadaljevala z delom na področju PR in marketinga za družbeno odgovorne projekte (mag. poslovnih znanosti), danes nadaljujem študij telesno usmerjene psihoterapije. Imate komentar na članek? Pišite nam na [email protected].
Forum

Naši strokovnjaki odgovarjajo na vaša vprašanja

Poleg svetovanja na forumih, na portalu Med.Over.Net nudimo tudi video posvet s strokovnjaki – ePosvet.

Kategorije
Število tem
Zadnja dejavnost
2,255
08.11.2024 ob 09:50
3,414
31.10.2024 ob 11:18
592
25.10.2024 ob 16:05
79,793
17.11.2024 ob 14:47
Preberi več

Več novic

New Report

Close