Vsi potrebujemo bližino, prisotnost, pozitivne odnose, čas drug za drugega, vero v nekaj, varnost… Vsega tega primanjkuje.
Kje se začne povezanost?
Pri starševstvu, v šoli… Starši smo prvi steber, vzgled, mentorji. Oblikuje pa nas tudi širše okolje, družba – kjer ima šola velik pomen.
Trend je, da se cele dneve dela, kar ni efektivno in je zelo slabo za starševsko vlogo. Otroci nimajo prave pozornosti. Hlastajo za njo in jo najdejo v sodobnih tehnoloških odvisnostih. Počutijo se odtujene, nerazumljene in ne videne s strani staršev. Starši smo preobremenjeni s svojimi obveznostmi.
Sem mnenja, da bi moral biti šolski sistem bolj prilagojen današnjim družbenim vzorcem in potrebam. Mladi imajo občutek, da funkcionirajo na način »vklop/izklop«. Sedaj moram znati to, jutri to pozabiti – znati drugo.
Pogovori o čustvih, čustvarjalnice, čarobne urice in druge odnosne vsebine so v šolah kot izbirne, dodatne vsebine, namesto da bi bile del učnega programa. Komunikacije, odnosnosti, predelovanja čustev nas nihče ne uči, čeprav so bistvene teme našega življenja. So življenjska šola.
V urnik bi morali vključiti skupine namenjene izmenjavanju življenjskih izkušenj, igre vlog, tudi predstavitev različnih poklicev, terapevtske skupine, skupine za podporo in pomoč pri krepitvi pozitivnih virov otroka ter iskanju orodij za zmanjševanje osebnih šibkosti. Viden in slišan mora biti prav vsak posameznik, ne le problematični. Zaradi tega je čutiti primanjkljaj tudi pri zaposlovanju in v delovnih medosebnih odnosih.
Ob tem so meje nujno potrebne. Učitelji, profesorji, stroka… morajo biti zdrave avtoritete, osebnostno zreli, kar pomeni, da tudi oni potrebujejo neprestano delati na svoji osebni rasti. Ni dovolj, da so samo strokovnjaki. Šola potrebuje tudi orodja za kaznovanje, ki delujejo. Potrebno je doseči red in poslušnost.
Starši smo zelo pomembni. Potrebno je razumevanje naše vloge. Smo prvi steber, mentorji ter vzgled. Tudi mi moramo osebnostno rasti, premagovati naše nefunkcionalne vzorce, ki nam sledijo iz otroštva, moramo si vzeti čas za naše otroke ter njihovo vzgojo. Pri vzgoji moramo biti konsistentni, otrok ne smemo na različne načine kupovati, zaradi svoje slabe vesti – pomanjkanja časa za otroka, ločitve… Podpirati je potrebno šolski sistem, ki naj bo seveda zdrav. To, da starši hodijo z odvetniki v šolo, tako pogosto, kot v trgovino in tako ščitijo svoje otroke, ni pravi način obrambe ter vzgoje.
Ustavimo se! Kaj počnemo? Je to res vsem v dobro?
Potrebno je sodelovanje, vključevanje prav vseh. Slovenci smo vajeni biti tiho. Še vedno nas vodi veliko strahu. Smo »ohromelci«. Vsi vemo, da nekaj ne funkcionira in le malokdo to pove naglas. Pomembno je, da stopimo skupaj, za naš boljši jutri.
Mladi se danes srečujejo z različnimi psihičnimi stiskami, kot so: anksioznost, izgorelost, prekomerna čustvena občutljivost. Veliko se jih sooča z ločitvijo staršev, prepiri med njimi, novo pridobljenimi družinami, kjer se največkrat ne počutijo sprejeti.
Starši se ravno tako soočamo s pomanjkanjem časa ali slabo lastno organizacijo časa.
Soočamo se s slabimi odnosi s partnerji, otroci, sodelavci…, delavno problematiko in vsakdanjimi skrbmi. Veliko staršev je preveč posesivnih nad svojimi otroci ali pa gojijo premalo zanimanja za njih. Starševska vloga je zelo pomembna. Gre za prvo celico, iz katere izhajamo in jo nato nosimo s seboj vse dobro in slabo, kar smo ponotranjili. Zelo pomemben je vrednostni sistem družine.
Po eni strani starši danes čutijo nemoč pri vzgoji lastnih otrok, saj otroci znajo groziti s pravicami kot da dolžnosti ni. Da bi imeli oporo in pomoč, je rešitev, ki jo vidim, v spremenjenem programu vzgojno-izobraževalnega sistema. Morali bi si medsebojno pomagati. Otroci potrebujejo organiziranost, strukturo. Poleg tega pa potrebujejo praktično znanje za življenje. Informacije imamo danes na dosegu roke, preživljamo pa krizo odnosov, nepristnosti, premalo je bližine. Zakaj ne bi vsem skupaj omogočili psiho-fizični razvoj zdravih posameznikov, ki sestavljajo to družbo.
Nujni sta pomoč in podpora za ustvarjanje boljših medosebnih odnosov, boljše komunikacije, iskanja samega sebe kot osebe ter v poklicnem smislu. Nujno je spodbujanje pozitivnih potencialov, virov, pomoč pri osebnostnih šibkostih. To ni samo za tiste šibkejše, ki so označeni kot problematični oz. otroci s posebnimi potrebami. To velja za vse! Je velikega pomena v življenju slehernika. Veliko otrok ima danes »odločbo«. Potrebujemo edinstven pristop do vsakega posameznika v vzgojno-izobraževalnih procesih.
Poslušajmo, slišimo in iščimo rešitve, da bomo vsi čim bolj zdravo funkcionirali!
Zapisala: Barbara Sarić, BA psihoterapevtske znanosti
O avtorici
Barbara Sarić je fakultetni študij psihoterapije opravljala na SFU Sigmund Freud Privat Universität na Dunaju in ga uspešno zaključila leta 2010. Izkušnje pa pridobivala v Sloveniji. Izbrala je smer psihoanalize, saj je najbolj poglobljena veja psihoterapije. Leta 2014 se je usmerila v samostojno podjetniško pot.
Je moderatorka foruma na Med.Over.Net.
Njena vizija je motivacija in gradnja osebnosti ter odnosov, kot pomoč kadrovski službi v podjetjih, s katerimi sodeluje. Zavzema se tudi za spremembe v vzgoji in izobraževanju.
Članek je del projekta Misli s svojo glavo, bodi glas, ne odmev in aktivnosti izobraževalnega programa namenjenega izboljšanju kvalitete življenja v šolskem okolju. Preberite več …
