Dafna na svojem blogu piše dnevnik izkušenj po ločitvi. Eno leto po ločitvi lahko preberete njen zapis o “ta novi”.
“Ta nova”
Globok trn, ki se ga ne da preprosto izdreti in se okoli njega dolgo časa nabira gnoj. Sol na rani, ne glede na to kdo je nova ženska in kdaj se je pojavila. Boleče težko je sprejeti dejstvo, da na »mojem« mestu kraljuje neka druga in vlada v »moji« postelji, ki sem jo jaz »postlala« in vrti okoli prsta njega, ki je še do pred kratkim pripadal meni. Najhuje je, da iz njega vleče vse tiste lepe lastnosti, ki jih jaz nikoli nisem zmogla ali znala. Moj bivši je kar naenkrat začel početi vse tisto, za kar sem ga jaz leta neuspešno prosila.
Sama sem imela s »ta novo« precejšno srečo. Pa ne zato, ker lepo skrbi za mojega otroka. Ženska solidarnost zahteva, da prijateljice ne smejo hvaliti »ta nove« od bivšega, ne glede na vse. Ne glede na vse! Njena ogromna rit na prekratkih nogah je kot karikatura in so se s tem enoglasno strinjale vse moje punce. Torej jim iz solidarnosti ni treba lagati. O tej sreči govorim. Poleg tega ni ne lepa, ne izobražena, niti malo karizmatična in še manj elegantna, precej prevzetna in izrazito preračunljiva. V vsem tem smo popolnoma složne. Kar torej ostane, je možnost, da dobro seksa …?!
Zakaj smo do »ta nove« vse bivše tako nesramne? VSE bivše, do VSEH ta novih! Pod njene napake elegantno skrijemo svoje! Zato! To sveže ločenke, s prenizko samopodobo in samospoštovanjem po krutem koncu delamo skoraj podzavestno. Ne gre za zlobo. Gre za nagon in obrambni mehanizem, ki želita, da preživimo. Če nam »ta nova« ni všeč, lahko same sebi govorimo, kako smo me boljše in lepše. Kako so se imeli naši bivši bolje z nami in kako bodo šele sedaj videli in cenili, kaj so imeli ti naši moški v nas. Četudi je v resnici popolnoma normalna ženska, s svojimi dobrimi in slabimi dnevi, je vedno obsojena na obsojanje. Vedno. Ima pač smolo, da si je našla ločenca. In to našega. Mene pa poleg tega še noro jezi, da je moj bivši morda njej razkrival moje temne strani in me je predstavil v slabi luči. To je tako, kot bi pred njo stala gola. S celulitom in dolgimi dlakami.
Tudi ona in njene prijateljice se posmehujejo meni. Tako, kot se jaz in moje prijateljice njej. Tudi ona mora preživeti. Tudi ona je ljubosumna, zato simpatija in energija bivša – sedanja, nikakor ne steče. Ona se boji, da se bo njen novi fant vrnil k meni. Jaz se bojim, da je tam postalo resno in da nikoli, res nikoli več ne bomo skupaj kot prava družina.
…
Ob spoznanju, da je njuna veza resna, da se imata rada in se sprejemata, se počutim izdano in nikoli ljubljeno. Kot da naju in najine zgodovine ni bilo. Se je enajst let sesulo v prah in pozabo s trenutkom prihoda nove osebe? Enajst let! Kako malo sem bila vredna v njegovem srcu, da me je tako hitro pozabil in zamenjal? Ob sprejemanju prihoda nove ljubice, ne gre le za to, da je ona tam. Gre za to, da si on postavlja novo življenje in gre naprej. Zaljubljeno koraka po novi poti, medtem, ko jaz še vedno stopicljam na mestu z grbo obžalovanja na ramah. On se sedaj dobro počuti, je nasmejan, saj veliko seksa in zato se mu svetijo oči, pa nehal je (toliko) težiti. Kaže, da je spet postal precej normalen in v redu. Nekako tak, kakršen sem si ves čas želela, da bi bil. Le kaj ona ima, česar jaz nimam? Le kaj ona dela, česar jaz nisem znala? In le kaj vidi na njej, ko na njej ni kaj dosti videti?
Premlevanje o njima nima ne konca in kraja. Ure in ure debat, razmišljanj, filozofiranj in psihoanalize. Še dolgo po tem. In zaključek je vedno in povsod isti: »Saj to jima na dolgo rok ne bo šlo!« ali »Eh, samo tolaži se z njo!« in tale: »Ah, saj bo videla, kakšen je, pa se ga bo naveličala …« in »Ah, saj bo kmalu dojel, da ga le izkorišča …«. Taki zaključki so za lastno uteho, ohranjajo peščico upanja, da sem zanj še vedno najboljša.
A ona dva sta še vedno skupaj …
Več izpovedi na leksikon-po-locitvi.
