Vsak dan smo v različnih odnosih – v odnosu z drugimi in s samim seboj. Najbolj opevan in težaven odnos je že od nekdaj partnerski odnos. Napisanih in izrečenih je bilo nešteto nasvetov o tem, kako ustvariti popolno vezo, razumeti partnerja, njegove odzive in vendar nas še vedno preganjajo iste negotovosti. Da lahko razumemo samega sebe in partnerja, se je treba vrniti k osnovam partnerstva in razlikam med moškim in žensko.
O razlikah med moškim in žensko smo se pogovarjali z gospo mag. Sanjo Kranjc, magistro zakonskih in družinskih študij ter NLP coach.
Že zelo hitro ugotovimo in se z leti naučimo, da se ženske precej razlikujemo od moških. Da se izognem klišejem, ne bom razlike iskala v bivanju na različnih planetih, pa vendar – zakaj sta oba svetova tako različna? Lahko iščemo vzroke v sami vzgoji, okolju, v katerem živimo? Ne nazadnje ni pošteno, da mečemo ženske in moške vsakega v svoj predal?
“Sta svetova resnično tako zelo različna? Vsi se rodimo v odnosu, se v njem oblikujemo in si nadalje želimo imeti odnose. Ampak ne takšnih površnih, želimo si pristne, ljubeče odnose, čeprav se morda nekateri na prvi pogled vedejo, da ni tako. Ravno ti so tisti, ki po njih najbolj hrepenijo, a se jih hkrati tudi najbolj bojijo. Želimo si takšne odnose, v katerih bodo naše potrebe, ki v naši primarni družini niso bile uslišane, lahko uslišane. Iz tega vidika se sveta moških in žensk ne razlikujeta. Vsi, ne glede na to, ali smo moški ali ženske, heteroseksualci, homoseksualci, otroci, odrasli, si želimo lepe LJUBEČE odnose. Ravno ti nam omogočajo, da se lahko izkažemo kot ljudje. Način, kako pa spola vzpostavljata odnose, način, kako se vedeta drug do drugega in tudi do sebe, kako komunicirata in kako vidita naš svet pa je različen. Zakaj je tako, lahko pripišemo različnim vzrokom. Izpostavila bom tiste, ki se mi zdijo najbolj pomembni in ki nas najbolj temeljito zaznamujejo. Raziskave so pokazale, da bi se moški vedli kot moški in ženske kot ženske tudi, če bi jih preselili na nenaseljeni otok, kjer ne bi bilo nikogar, ko bi se rodili. Za takšno vedenje naj bi bila še posebej “kriva” hormona estrogen (pri ženskah) in testosteron (pri moških). Deklice se namreč že v porodnišnici veliko bolj odzivajo na jok drugih otrok, bolj jih zanimajo obrazi, fantke pa bolj zanimajo stvari, ki so v gibanju. In to brez kakršnegakoli posredovanja. To se pokaže tudi kasneje, ko deklice postanejo ženske in fantki moški. Ženske smo veliko bolj nagnjene k socialnim veščinam, imamo bolj razvito empatijo, intuicijo, moške pa veliko bolj zanima šport, reševanje težav. Vse, kjer gredo lahko v akcijo in v nekakšno “gibanje”. Tako so se namreč izoblikovali možgani. Kako pa se bo posameznik spopadal s stisko, katera čustva bo lahko sprejemal in katerih ne, katera ženska in kateri moški se ji bo zdel privlačen pa je odvisno od vzgoje oz. vzora, ki smo ga imeli doma. Izbrali si bomo partnerja, ki bo predstavljal skupek vseh značilnosti tako mame kot očeta. Naš odnos pa bo imel značilnosti odnosa, ki sta ga imela med seboj oče in mama, in odnosa, ki sta ga imela do nas. Čeprav bo pri ženskah prevladovala moška vloga, pri moških pa ženska. Iskali bomo tisto, kar nam je poznano, kar se nam je vpisalo v naš implicitni/nezavedni spomin. Poznano pa ni mišljeno vse, kar smo prevzeli od svojih primarnih odnosov, ampak tudi tisto, česar niso predelali že naši stari starši. Vse njihove nepredelane stvari nas čakajo, da jih predelamo mi, če jih ni predelala že generacija pred nami. In v veliki večini vzgajamo sinove in deklice drugače ter še vedno na podoben način. Tako potem še vedno pravimo, da so ženske bolj občutljive kot moški, da so moški bolj tisti, ki se znajo postaviti zase itd. To pa je tisto, kar nam je dala vzgoja. Katera čustva so zame sprejemljiva in katera ne. Ker tista, ki zame niso sprejemljiva oz. mi v družini ne prinašajo koristi, na način, da bodo moje potrebe uslišane, jih v svoji družini ne bom več izražal, ker so prepovedana. Ker samo, če nekaterih čustev v tej družini ne bom izražal, bom sprejemljiv in me bodo imeli radi, ter bom lahko del družine. Vse le za to, da bi lahko pripadal. Čustvo, ki ga velikokrat moški niso smeli izraziti je žalost, pri ženskah pa je bila v večini odrezana jeza. Ker fantki se ne jokajo, punčke pa se ne jezijo, ker morajo biti pridne in se ne smejo postavljati zase. Moški, ki niso smeli izraziti žalosti, tako pritegnejo k sebi žensko, ki je izjemno občutljiva, je njegovo zrcalo in joka solze še namesto njega, ženske, ki pa niso smele izraziti jeze, pa se niso naučile postaviti mej, pa pritegnejo moške, ki imajo v sebi ogromno jeze, so lahko nasilni, jo ponižujejo in sramotijo. Ženske, ki jim je bila odrezana jeza, vztrajajo v zlorabljajočih odnosih leta in leta, saj niso v stiku s svojo pristno jezo. In to vse samo zaradi tega, ker se, kot deklice niso smele “trmariti”.
Kaj je za obnašanje ženske in moškega sprejemljivo in kaj ne, je seveda odvisno tudi od tega, iz katerega kulturnega območja prihajata in kakšna je vloga ženske in moškega tam. Tudi to namreč oblikuje to, kaj pomeni biti ženska ali moški. Vse to, kar sem naštela, lahko oblikuje ženske in moške na način, da si drug drugemu zdimo neverjetno drugačni, čeprav sami v svojem bistvu nismo. Seveda pa ne moremo posploševati in so stvari lahko bile za nekatere ženske in moške drugačne. Hvala bogu, da je tako, saj smo še vedno svobodna bitja in ne moremo vseh skupaj dajati na en planet, npr. na Venero ali na Mars, tako kot je bilo zastavljeno v vprašanju. Zanimivo pa je opazovati to, kako se vzorci znova in znova ponavljajo skozi več generacij skozi isto družino. Tako je to, kaj pomeni biti moški in kako se mora moški obnašati “določeno” skozi generacije v neki družini že vrsto let. Ravno tako velja za ženske. To je pa zato, ker se tako težko odločimo za spremembe. Teh nas je strah na vseh področjih. Ne samo v odnosih.”
Če se morda pri zgornjem vprašanju dotakneva še mita ali resnice: drži in zakaj, da lahko ženske delamo več stvari hkrati, moški le eno?
“V možganih imamo t. i. kavzalni korpus oz. prečnik, ki povezuje levo in desno možgansko polovico med seboj. Ženske naj bi imele štirikrat več možganskih celic (nevronov), ki povezujejo levo in desno možgansko polovico. Imele naj bi za 30 % več funkcionalnih povezav med tema dvema polovicama. To je tudi razlog, da imamo ženske učinkovitejši “dostop” do obeh možganskih polovic in se lahko osredotočimo na več težav hkrati. Zato lahko za mit, da ženske lahko delamo več stvari hkrati, rečemo, da drži. A, ker imamo ženske v primerjavi z moškimi možgane, ki so bolj aktivni, tudi v “stanju mirovanja”, smo ženske bolj nagnjene k depresijam in tesnobam kot moški, saj se naši možgani kar ne morejo “izključiti”, tako kakor so zmožni narediti moški možgani.”
Imeti zdrav in ljubeč partnerski odnos – kaj dejansko to pomeni? Gre za nekaj samoumevnega ali je na njem treba delati? Je dovolj, da sta si dva »zgolj usojena«?
“Velikokrat pravim, da tak odnos, kot ga imamo odnos do različnih področij, npr. do denarja (koliko lahko zapravim, kam ga bom vložil, kaj si bom kupil, koliko moram privarčevati itd.), do svoje službe (kaj moram postoriti, kako naj se izkažem, kaj, lahko naredim, da bodo izboljšave …) ipd., moramo imeti ODNOS tudi do svojega odnosa. Ker tako kakor se je bilo treba učiti za dobre ocene v šoli ali na faksu, se moraš potruditi oz. delati tudi za svoj odnos. Za odnos do sebe (ta je najprej pomemben, saj se potem spremeni tudi odnos do drugih oz. delovanje v odnosu z drugimi) in za odnos do drugih in za odnos z drugimi. Odnos ni samoumeven, kot niso samoumevni doseženi cilji npr. na področju zdravja. Da se tvoje zdravje izboljša, je treba nekaj narediti. Zato, da imamo funkcionalen/boljši odnos, je ravno tako nekaj treba narediti. Vprašati se je treba, kaj delam narobe, oz. kaj je v meni, da pritegnem točno določenega partnerja/partnerko, s katerim nimam odnosa kakršnega bi si želela/želel? Kaj lahko naredim sam, da bi lahko bil še bolj ljubeč moški/ženska? Ni dovolj, da sta si dva “zgolj usojena”. “Usojena” sta si na način, da jima je bilo podarjeno, da sta skupaj, ampak da bosta ostala skupaj pa je odvisno samo od njiju dveh.
Da lahko odnosu rečemo zdrav oz. funkcionalen odnos, mora ta odnos vsebovati vsaj te komponente: PRIPADNOST, POVEZANOST na čustveni ravni in ne samo na fizični, ZAUPANJE, DOSTOJANSTVO, SPOŠTOVANJE, RAZUMEVANJE ter seveda LJUBEZEN. Edino ta bi morala biti v odnosu samoumevna. Da veš, da če sta dva skupaj, da sta skupaj zaradi ljubezni in ne zaradi nekih drugih zunanjih stvari. Da je to edina stvar, ki absolutno sodi v odnos. Da se ne sprašujemo, ali sta skupaj iz ljubezni. O tem se ne bi smeli spraševati. To pa bi moralo biti samoumevno. In da je v odnosu med dvema vzpostavljeno “dovoljenje, da “čutiš, kar čutiš, in ti ni treba čutiti, kar ti drugi rečejo, da čutiš, da misliš, kar misliš, in ti ni treba misliti, kar drugi hočejo, da misliš, da lahko doživljaš, kot doživljaš, in da ti ni treba doživljati tako, kakor drugi hočejo, da doživljaš” (Gostečnik). Da ni v odnosu tekmovalnosti, in da si drug drugemu dovolimo biti prepoznavni v tem, kar smo.”
Kaj nas privlači in zakaj se zaljubimo točno v tega moškega/žensko?
“Da naši možgani sprožijo delovanje toliko različnih kemikalij in nevrotransmiterjev, ki so zaslužni za to, da se zaljubimo, mora biti izpolnjenih kar nekaj pogojev. Ko vse te pogoje »odkljukajo« se zaljubimo oz. imamo nekoga radi iz vsega srca, čeprav bi mogli v resnici reči, da ga imamo radi z vsemi možgani. Oz. ne z vsemi, ker takrat, ko smo zaljubljeni veliko predelov v možganih dobesedno preneha delovati. Zaljubljenost naj bi bila tako edina socialno sprejemljiva bolezen. Tako različne teorije in raziskave predpostavljajo, da se zaljubimo točno v določenega moškega ali žensko zaradi naslednjih stvari. Predstavila bom tiste, ki se največkrat omenjajo:
- Preko sline in vonja lahko preverimo, koliko smo genetsko združljivi oz. koliko imamo močan imunski sistem za prenašanje svojih genov na naslednje potomce. Zaradi tega se zaljubimo.
- Preko videza lahko ocenimo, ali je ženska plodna in ali je moški sposoben omogočiti varnost ter vire, ko bo ona vzgajala otroka. Tudi to naj bi bil razlog, zakaj se zaljubimo v določenega moškega oz. žensko.
- Nezavedno iščemo partnerja, s katerim bo posameznik ponovil zgodnje izkušnje oz. odnose, ki jih je imel s svojimi primarnimi skrbniki, v upanju, da jih bo lahko s tem partnerjem razrešil. Te izkušnje so močno zapisane v implicitnem spominu. To je spomin, ki se ga ne zavedamo, a izkušnje, zapisane v njem, vedno znova ponavljamo, ker so nam tako zelo poznane in domače. Zaradi tega nam omogočajo varnost. V osebo, ki spominja na te izkušnje iz primarnih odnosov ali primarnih odnosov prejšnjih generacij njegove družine, se bo posameznik zaljubil.
- Posameznika, ki se med seboj zaljubita, povezuje podobna bolečina oz. isti afekt, ki ni bil predelan. Najdeta se zato, da bi drug drugemu pomagala predelati ta afekt oz. bolečino. Primer bi bil, da se moški in ženska npr. najdeta na nepredelani jezi. Ona je tista, ki ima potlačeno jezo in je ne zna izraziti, moški pa ima preveč poudarjeno. Kadar se počuti ogroženega, jo lahko preveč izraža in postane celo nasilen. Drug drugemu sta zrcalo. Ženska bi se mogla bolj razjeziti in postaviti zase, moški pa bi se mogel znati pomiriti. Ker je jeza (gre za isti afekt oz. čustvo, ki ga izražata na obraten način) nepredelana, je niti moški in niti ženska ne znata izraziti na funkcionalen način. Ravno na tem nepredelanem afektu sta se našla in zaljubila. Vedno se najdemo skupaj tisti, ki smo na isti čustveni ravni.”
So razlike/kakšne v samem zaznavanju?
“Seveda da so. Ženske so v primerjavi z moškimi bolj sposobne zaznavati podrobnosti in majhne spremembe v vedenju ljudi. In posledično tudi v odnosu. Lažje od moških prepoznajo laži, saj so od majhnega bolj nagnjene k vzpostavljanju odnosov in opazovanju obrazov ter izražanju občutkov na njih. Včasih rečemo, da mora moški dobiti klofuto, da se sploh zave, da je nekaj narobe. Preprosto ne začuti in ne vidi tako hitro, da se nekaj dogaja, kot lahko vidi, oz. začuti ženska. Tiste ženske, ki so v stiku z vsemi svojimi občutki, vedo, ne da bi znale razumsko povedati, kaj natančno se je spremenilo, da se je nekaj spremenilo. Preprosto začutijo. A velikokrat svojega telesa ne poslušajo in začnejo z »razumskimi razlogi« umirjati svojo intuicijo. Zavedati se moramo, da telo vse čuti in ima v sebi neskončen spomin občutkov. Sploh žensko telo je tisto, ki ima modrost, ki je neizmerljiva. Če so ženske nagnjene k odnosom in komunikaciji pa bodo moški veliko hitreje zaznali stvari, ki so v gibanju, zanimale jih bodo »igrače« in njihovo delovanje. To je nekaj, kar je ostalo še iz pradavnine, ko je moški lovil, ženska pa je skrbela za otroke. Ženska se je naučila začutiti, ali je bilo nekaj narobe in biti pozorna na več stvari hkrati, moški pa je moral imeti fokus in biti pripravljen na nevarnost in takojšnjo strategijo, če je prišlo do kakršnegakoli napada. Zato imajo moški boljši vid ponoči in na daljavo, njihova amigdala, ki sporoča odzive na nevarnost pa je 2x večja od ženske. Ženske pa imajo bolj izostren sluh in vonj.”
Ali drži, da se ženske zelo rade pogovarjamo, s čimer pa imajo moški težave? Nas sploh poslušajo? Kako pridobimo njihovo pozornost?
“Tudi to drži. Ženske imamo v možganih več središč za govor (6) v obeh možganskih polovicah, poleg tega pa imamo tudi boljšo povezavo med levo in desno možgansko polovico. Za lažje razmišljanje in dojemanje sveta moramo torej veliko govoriti. Tudi Brockov in Wernikerjev predel, ki sta povezana z govorom, sta pri ženskah večja. Moški imajo govorna središča razvita samo v levi možganski polovici, ki se tudi razvije kasneje kot pri ženskah. Če ste opazili, ima več dečkov težave z govorom kot deklic. Ko ženska govori, delujejo hkrati njena govorna središča v prednjem delu obeh možganskih polovic in slušna središča. Moški pa lahko bodisi poslušajo ali bodisi govorijo, saj lahko počnejo samo eno stvar naenkrat, ker so njihovi možgani bolj specializirani od ženskih. Ženske lahko počnejo več stvari naenkrat in hkrati skačejo iz teme na temo, pomanjkanje strukture in smisla pa je za moške lahko izjemno moteče, zato imamo ženske velikokrat občutek, da nas moški sploh ne poslušajo. Poleg tega pa moški lahko razločijo samo tri glasovne dolžine (ženske jih lahko razločimo pet) in zato pogosto izgubijo rdečo nit, ko nas poslušajo. Največkrat bi se ženske rade pogovarjale in zahtevale od moških, da nas poslušajo, ko moški ne počnejo »nič«, a ravno takrat je 70 % njihovih možganih izklopljenih. Zato jih ženske kritizirajo, da jih nič ne poslušajo in zato tudi nič ne razumejo. Ko jih ženska kritizira moški možgani preidejo v obrambo, saj jim rostralno cingulatno območje, ki je zadolženo za socialno odobravanje in neodobravanje sporoča, da ne ustreza njenim merilom. Takrat pa lahko povzročimo samo prepir.
Pozornost moških ženske najhitreje pridobimo tako, da povemo naravnost, kaj želimo. Takrat se moški tudi hitreje odziva. Ženske se moramo naučiti preiti k bistvu, brez ovinkarjenja. Moškemu moramo povedati jasno, razumljivo, povedati urnik ter potrebne rešitve in roke, da bo imel v glavi točno začrtan potek in cilj, ki ga je imela ženska v mislih. Ko pa želimo, da nas samo posluša, brez nasvetov, ki nam jih tako radi želijo dajati, pa mu to povejmo, še preden bomo začele govoriti. Tako bo natančno vedel, kaj mora početi in kakšna je njegova naloga.”
So razlike tudi v dojemanju spolnosti? Kaj spolnost pomeni ženski, kaj moškemu? Lahko morda pri enem ali drugem spolnost prepletamo s čustvovanjem ali je to težko, praktično nemogoče?
“Da. Tudi na tem področju so razlike. Mislim, da ne obstaja področje, na katerem ne bi bilo razlik v dojemanju ali izražanju. Zato tudi področje spolnosti ni nobena izjema. Moškim naj bi spolnost pomenila veliko več iz reprodukcijskega smisla. Da lahko svoje gene raznesejo naprej na svoje potomce. Zato naj bi bili njihovi možgani tudi veliko bolj osredotočeni na spolnost. In če pogledamo vanje, lahko vidimo, da so območja, ki so zadolžena za spolnost pri njih tudi večja v primerjavi z ženskimi in se aktivirajo vsakič znova, ko pride mimo njih kakšna ženska. Moški sicer živijo monogamno, toda njihovi možgani povprašujejo po poligamni seksualni stimulaciji. Ženska pa ima večji limbični sistem, ki ga povezujemo s čustvovanjem in so zato čustva tista, ki morajo biti prisotna, da se ženska lahko preda in uživa v spolnosti. A med spolnostjo se sproščajo velike količine oksitocina, hormona navezanosti, ki omogoča, da partnerja ostaneta skupaj in da moški ne pogleda pod vsako krilo, ki gre mimo. Seveda je to mišljeno za tiste, ki niso zasvojeni s spolnostjo in ki svojega prepričanja, da niso dovolj dobri ne »razrešujejo« preko promiskuitete in gledanja pornografije. Mišljeno je za tiste, ki spolnost ni način pomirjanja in odmik od soočanja s svojimi občutki, ki so velikokrat žalost, sram ter krivda.
Ko sta partnerja že nekaj časa skupaj, pa je spolnost največkrat področje, na katerem se odigrava vse, kar je narobe že v samem odnosu. Ker je to nekaj najbolj intimnega, se partnerja, ki nista zadovoljna drug ob drugim brez spolnosti, tudi v spolnosti po navadi ne moreta povezati. Ker se ne moreta popolnoma predati in razgaliti v čustvenem pomenu. Ker si takrat najbolj ranljiv, ranljiv pa nočeš biti več, ker si bil pred tem že ranjen. In ko mine zaljubljenost ter strast, ki je na začetku odnosa »zamegljevala« pogled na položaj odnosa in ko sta partnerja idealizirala drug drugega, spolnost ne more biti več način, ki bi ponovno človeka povezal, ampak postane način, preko katerega se odnos samo še bolj oddalji.”
Morda lahko pri tem iščemo razlog za varanje oziroma – razlog sploh obstaja ali se varanju moški/ženski preprosto ne more izogniti. Je v njem/njej, je del njega/nje?
“Največkrat slišimo razlog in opravičilo za varanje v tem, da naj bi bil človek poligamno in ne monogamno bitje. Da je promiskuiteta zapisana v naših genih, sploh v moškem spolu in da moški varajo za to, ker je to zapisano v njihovi naravi. Znanstveniki pravijo, da naj bi obstajal monogamni gen, ki bo opredeljeval to, ali bo nekdo zvest ali pa bo varal. Zakaj je pri nekaterih aktiviran, pri drugih pa ne? Namreč zanimivo je ravno to, da v nekaterih družinah varanja ni, v drugih pa so izvenzakonska razmerja prisotna iz generacije v generacijo. In v teh družinah so v vseh generacijah imeli enake način razreševanja konfliktov in ista nepredelana čustva. Zakaj je tako? Po sistemsko relacijskem modelu zakonske in družinske terapije bi rekli, da je izvenzakonsko razmerje oz. afera samo način nezmožnosti reševanja osnovne težave v samem partnerskem odnosu. In te družine so to počele iz generacije v generacijo, ker se niso naučile najti drugačne strategije za reševanje zakonskega konflikta in predelovanja svojih občutkov. Ker jih je bilo strah pravih pristnih odnosov, so začeli iskati odnos nekje drugje, v izvenzakonskem razmerju. Nekaj, kar so mislili, da jim bo razrešilo težavo, jim je težavo še povečalo. Ker so bili v primarnem odnosu zavrženi, to stisko zavrženosti preko afere oz. izvenzakonskega razmerja projicirajo na svojega partnerja, da on namesto njega začuti to zavrženost. Namesto, da bi zavrženost, ki izhaja že iz primarnih odnosov razrešili sami, jo čisto nezavedno prenesejo na partnerja. Ker le v odnosih lahko prihaja do razrešitve naših preteklih ran.
To je opisano zelo na kratko, saj je problematika nezvestobe kompleksna in jo težko opišem v enem odstavku, zelo dobro pa je opisana v stavku iz knjige PSI, ki pravi, da »kako naj bo zvest drugim, če ne more biti zvest niti sebi«. Nekdo, ki nima urejenih stvari iz svoje preteklosti, ne more oz. ne zna imeti pristnih in funkcionalnih odnosov tudi z drugimi. Ker mu nihče ni pokazal, kako je to videti. Strah je tisti, ki nas poganja izven pravih pristnih razmerij, kjer nas bi posamezniki imeli radi. A, ker nam je to novo in drugačno (ravno tega pa nas je najbolj strah), bomo raje naredili nekaj, da bo položaj zavrženosti ponovno odigral svojo vlogo. Čeprav nam je ta povzročil največ trpljenja, je ironično to, da nam je poznan in zato tudi najbolj varen.”
Tako kot sta potrebna dva za dobro spolnost, sta za prepir tudi potrebna dva. Kaj moški in ženske delajo narobe? Predlagana rešitev?
“Vsak par ima svoj način »reševanja« konfliktov. Vendar v osnovi obstajata dva načina. Konflikt – umik položaj ali izmikanje konfliktom. V konflikt – umik položaju se najprej prvi partner približa drugemu, drugi pa se mu umika. Način molka in prezira je pri nas zelo značilen. Kot, da te kaznuje za nekaj, kar si naredil. To počne nekaj časa, vendar potem preneha. Potem, ko drugi partner ugotovi, da se mu prvi partner več ne približuje, se začne približevati drugi partner. In položaj se obrne. Dokler nekdo ne popusti in se lahko v miru pogovorita. Vendar se zelo težko funkcionalno pogovarjamo, saj zelo hitro na drugega prelevimo krivdo. Če se partnerja nikakor ne najdeta, se po nekajkratnih ponovitvah »razreševanja« konflikta na takšen način, odnos prekine. Drugi način pa je izmikanje konfliktom, oz. »pometanje« težav pod preprogo. To so tisti pari, pri katerih navzven vse deluje popolno, potem pa gresta kar naenkrat narazen.
Ker se vsak par prepira na svoj način, saj si drug ob drugem vzbujamo različna čustva, ne morem reči, kaj ženske in moški delamo narobe. Lahko pa rečem to, da če bi se partnerja začutila v svoji in medsebojni žalosti (namreč za jezo, se v velikih primerih skriva žalost), ki se vzpostavi med konfliktom, bi se hitreje približala drug drugemu in konflikt bi bil hitreje razrešen. Večkrat bi se mogli vprašati, kaj čutim ob svojem partnerju in kaj bi jaz takrat potreboval, ker v 90 % prepir nima nobene zveze s položajem tukaj in zdaj, ampak je povezan še z občutki, ki prihajajo iz naše nerazrešene preteklosti.”
Kaj dejansko lahko naredimo sami ali v paru za zdrav, ljubeč partnerski odnos?
“Za zdrav, ljubeč partnerski odnos je največ, kar naredimo to, da predelamo svojo preteklost. To pomeni, da jo ozavestimo, analiziramo in sprejmemo. A za drugačno prihodnost sprejmemo odgovornost mi. Ker imamo svobodo. In da prenehamo iskati »nadomestke« za pristne odnose, ki so velikokrat alkohol, droga, spolnost in druge odvisnosti ter najdemo nekoga, ki se bo odzival tako, kakor bi se mogli odzivati naši starši. To je po navadi terapevt. Ta nam spreminja naše notranje modele odnosov v bolj funkcionalne. Pomaga nam regulirati čustva, ki niso bila regulirana s strani naših staršev. Tako se nam spreminjajo tudi naši možgani, v katerih se zapisujejo novi, bolj ljubeči odnosi. Najprej odnos do sebe in zato posledično tudi odnos do drugih oz. odnos z drugimi. Takrat nam, kar naenkrat začnejo postajati privlačni drugi ljudje. In drugi ljudje nam prihajajo tudi v življenje. To je zato, ker smo »pozdravili« svoje možgane in imamo »nastavljene« drugačne filtre. Odnos je lahko tisti, ki zdravi ali tisti, ki povzroča trpljenje. Vendar naj povem, da v ljubezni ni trpljenja. V vsebino ljubezni trpljenje ne sodi. Ko je trpljenje v odnosu v igri, je v odnosu že zakoreninjen strah, ki pa je nasprotje ljubezni. Zato raziskujte svojo preteklost, ozavestite vzorce in jih spreminjajte. Tako boste spremenili vzorce celotnih generacij, ki prihajajo za vami. Menim pa, da si vsi želimo boljši in lepši svet. Ker boljši in lepši svet se začne z nami in z odnosi, ki jih ustvarjamo.”
Povedali ste mi toliko različnih stvari, s pomočjo katerih lahko razumem dinamiko odnosov z drugega zornega kota. Ker so odnosi tako kompleksna stvar, me zanima, kje vas lahko vidimo? Boste organizirali kakšna predavanja oz. delavnice?
“Ker se zavedam, da so to teme, ki bodo vedno aktualne, sem se odločila, da bom o njih čim več predavala in ozaveščala ljudi. Več informacij najdete na Delavnice.info in 030 22 00 66.
Na delavnici imate možnost izdelati lasten genogram, osredotočen na čustva (označili boste, katera čustva so bila nesprejeta in katera sprejeta s strani mame in očeta, kako se je mama in oče odzval na jezo, na žalost, na sram, zato, da boste lažje razumeli svojo dinamiko odnosov) ter pripomogli k analizi svoje sedanjosti in čutenja ter omogočili vpogled v vaše sedanje partnerske odnose.
Delavnice so idealne tako za samske, kakor zasedene. Samski boste namreč našli tudi odgovor, zakaj je tako. Zasedeni pa, zakaj ste ostali.”
Kaj bi še dodali za zaključek intervjuja?
“Upam, da sem prikazala čim več različnih zornih kotov dojemanja in vzpostavljanja odnosov med moškimi in ženskami. Seveda se moramo zavedati, da je vsak izmed nas unikaten in zato je vsak odnos, v katerega vstopamo ravno tako unikaten. Vendar pa so to smernice, ki lahko pomagajo k izboljšanju naših odnosov. Zato se ne sprašujte ali sva midva za skupaj ali ne, temveč se sprašujte, kaj bova naredila, da bova lahko za skupaj.”
