Kaj se dogaja!?
Jaz še vedno zagovarjam breinstorming. Druge ideje in pogledi iz različnega zornega kota nič ne škodijo, še vedno se lahko odločiš po svoje, samo obzorje pa si vseeno malo razširiš, ker se včasih niti ne zavedamo, kako smo ukalupljeni v svojem razmišljanju in nekih vzorcih.
Moderatorka je pač tudi ukalupljena v svojih vzorcih in omejenem razmišljanju in ne vidi preko, kar je sicer zelo moteče predvsem zaradi njene funkcije na forumu in strokovnega naziva. drugače pa jez ne to ne gledam kot na kreganje, ampak nestrinjanje/strinjanje in izmenjav mnenj.
Ne moreš v svoje življenje dobesedno prenest tuje izkušnje. Lahko samo zbiraš tuja mnenja, izkušnje, nepreizkušene predloge, ideje,… iz tega izluščiš kar misliš, da bi bilo najbolje zate in poskusiš. Ni napisanega pravilnika. Lahko poskusiš nekaj, pa če ni uspešno, vzameš drugo idejo in poskusiš drugo.
Ko tukaj vprašaš: “Kaj ali kako naj naredim … (pri vzgoji otrok, sodnih postopkih,….)” praktično nikoli ne dobiš samo enega odgovora. Dobiš pa podlago za razmišljanje in lažjo odločitev.
Pri tem moraš bit tudi malo kritičen in samokritičen. zavedati se moraš, da si v tej situaciji (ločitev, stiska, jeza,…) omejen v lastnem razmišljanju in je pametno it preko tega. In čeprav jaz nisem kuram ki bi sledila množici, pa vseeno razmislim, kaj je izkušnja večine. če trije govorijo, da je nujno it na sever (tukaj npr. Mick, koltek in Alenka), ostalih 97% pa, da pojdi na jug, potem je verjetno prava pot res med JV in JZ, predvsem zato, ker je v to smer obrnjena tudi zakonodaja.
Enoznačnega odgovora pa na večino odgovorov na vprašanja vezanih na družino, odnose, sodne postopke,… ne boš dobila, saj nihče nima čisto enakega primera kot ti, trenutni odnosi so drugačni, razmere so drugačne,…
solza: si ti sama keiva, da si enostarševska družina? si se samam odločila za to, si šla od partnerja zato, ker si hotela živeti sama z otrokom (ali otroki), ti je super bit sama oziroma je bila to tvoja želja / namen?
glej, jaz sem si od vedno predtavljaal družino samo tako, jaz+otroci, partnerja ni bilo nikoli v mojem videnju moje lastne družine. ampak … pazi … ampak zato niti slučajno ne trdim to, kar je napisala alneka, namreč, da smo se vsi enostarševci SAMI odločili za enostarševstov in da naj posledično sprejmemo vse odgovornosti in dolžnosti iz tega naslova ter se obnašamo primerno svoji odločitvi. razumeš, kaj ti hočem povedat?
če bi to rekla alenka meni konkretno, ne bi bilo s tem prav nič narobe, ker je to res, da pa to reče Jalur, tebi in ostalim, ki se niste odločili za enostarševstvo, to ni bila vaša volja, želja, namen, ste zaplodili otroke v dvojini trdno prepričani, da ima ta dvojina prihodnost … in če to reče terapevtka, ki tudi sama živi v enostarševski družini, ki se z enostarševci redno srečuje in ima torej nekak vpliv na ljudi, potem pa to ni hec. daleč od tega, s tem svojim prepričanjem oz. trditvijo resno ogroža psihično stabilnost tistih enostarševcev, ki so to postali silom prilike – pobeg iz partnerstva zaradi nasilja, alkohola, itd., mame, ki so ostale same v času nosečnosti in tiste, ki jih je mož zapustil zaradi nešteto razlogov. poleg tega, da so se ti enostarševsci znašli v situaciji, o kateri nikoli niso razmišljali, si je želeli ali načrtovali, jih s kolom po glavi še terapevtka češ, da so si oni to ŽELELI oziroma so se za to ODLOČILI (predvidevam, da ima v mislih zavestno odločitev) in naj zatorej ne jamrajo, da jim je težko ali hudo ali karkoli pač.
še citat alenkinega posta, o katerem govorim: Da živite v enostarševski skupnosti je bila vaša odločitev, tako kot odločitev za otroka, torej je potrebno sprejeti tudi vso odgovornost
link
mimogrede: tudi odločitev za otroka ni vedno zavestna in prostovoljna. obstajajo tudi prisilne nosečnosti, take, ko ženska v resnici nima možnosti splavit, ker nanjo pritiskata sorodstvo in partner, ki jo želi z otrokom zadržat ob sebi (in ji dati razlog, zaradi katerega naj ne bi mogla stran od njega).
torej .. veliko floskul, nakladanja brez tehtnega razmisleka … oprosti, solza, če je tebi to nasvet, drugim ni. oboji pa imamo pravico do izražanja svojega argumentiranega mnenja.
Joj prejoj. Tole kar si pa zapisala v zadnjem odstavku pa smo še bolj potrjuje tezo, ki jo je zapisala moderatorka. Torej, če lovek ne poskrbi sam zase MU ŽIV BOG NE MORE POMAGAT! In ne vem od kje to večno sprenevedanje in miselnost kako ste ženske boge in sploh in oh.
Mater ej. Otroka narest je najlažje potem pa naj nevemkdo vse skrbi zanj, ker ste ve boge in je svet krivičen.
In dejte se zavedat. Ravno ločitve so še večji znak, da SMO NENAZADNJE SAMI NA SVETU in sami zase odgovorni. Ločili smo se od prijatljev, zaupnikov, partnerjev za katere smo mislili, da “bodo za večno”, pa niso, so nam obrnili hrbet. In ja, kdo bo skrbel za nas, če ne sami zase!
In seveda so to težke stvari. jaz sem moški (naj bi bil zato manj čustven), pa sem rabil vsaj pol leta, da lahko sploh približno normalno funkcioniram. Ampak zdej nej pa bivšo celo življenje obsojam za moje življenje, ki je v resnici pač samo moje in sem sam odgovoren zanj. Ne ona. Ona je pač naredila, kar je bilo za njo najboljše (v danem trenutku). Jebi ga. So pa seveda še otroci, ki so pa čisto druga zgodba…..
mick: ne mislim s tabo polemizirat, ker si atenšen hore, pri meni pa pozornosti ne dobiš.
toliko pa le, da boš malo razmislil o svojih besedah: če je otroka najlažje naredit, potem pojdi vprašat vse tiste vse številčnješe pare, ki otork ne morejo najlažje “naredit” in hodijo na umetno oploditev ali otorke posvojijo.
druga tvoja neumnost pa je, da mojo besedo “enostarševci” potvarjaš v “mame”. jaz eksplicitno govorim o starših, ki ostanejo sami z otroci (torej, en starš z otroki), ti pa to vidiš kot mama z otroki.. tvoja travma ni predelana. 🙂
kot zadnje pa .. sami smo na svetu? to velja smao za odrasle ali tudi za otroke? v kakšen smislu to točno velja in zakaj bi to sploh veljalo? jaz se namreč ne počutim prav nič samo, zdaj pa še manj, ko sta hčeri praktično odrasli. se ti počutiš samega in zakaj?
toliko od mene, več pa naj ti da kdo drug pozornosti. 🙂
Ampak Katarinca tebi pa jasno ni prav dosti, a? Jaz o hruškah, ti o jabukah.
Lej, odrasli ljudje delamo stvari ZAVESTNO. Ok? Če jih ti ne, sožalje in ostani v rožicah. In pri otrocih sta oba čisto enako kriva. Zakaj pišeš boga ženska, ki ostane sama? Kaj pa moški, ki ga gospa odslovi? Vidiš dvoličnost. In potem sem jaz tisti, ki govori o mamah kot “enostarševskih”.
Okej, odgovornost zase, odgovornost za svoje življenje, poskrbeti sam zase s svojimi rokami in glavo, samo: kaj pa odgovornost do otroka? In obveznost/odgovornost poskrbeti zanj? Potem ko sta se dva (2) odločila zanj?
Tebe tukaj ne vidim kot kompetentnega sogovornika, ker si se otroku pač odpovedal. Kje je tukaj kakršna koli odgovornost, razen prelaganja celotne krivde za takšno ureditev na bivšo? Jaz je ne vidim.
Že tako v Sloveniji čisto preveč radi odvezujemo obveznosti vse, kar leze in gre, zdaj bi pa radi v več kot 60.000 primerih otrok v enostarševskih družinah nekoga odvezali odgovornosti do lastnega otroka. In kdo jo potem prevzame, po vašem? Zakaj vedno drugi, zakaj ne vi sami?
Namesto da bi bilo to jasno vnaprej in vklesano v kamen – starši so vedno in povsod odgovorni za svojega otroka, če ne prostovoljno, pa z malce prisile.
In ne vem no, ste res vsi rasli gor samo z enim staršem ali dvema zanikrnima, da se vam zdi, da pa do vaših otrok nekomu ni treba biti odgovoren?
In še en absurd: odgovornost zahtevamo od vzgojiteljev, učiteljev, trenerjev, vodnikov in ne vem koga še, skratka od vseh, s katerimi so naši otroci v stikih, od preživninskih zavezancev oz. od tistega, ki ima stike, pa kar ne lepem nimamo nobenih pričakovanj, njegova odgovornost je nekaj fakultativnega?
Pa saj se zajebavate no. In nečesa se ne zavedate – da svoje otroke na tak način vzgajate v smislu, da jim ni treba prevzeti odgovornosti, če je pač nočejo. Se pravi, da nam ni pomoči.
Okej, odgovornost zase, odgovornost za svoje življenje, poskrbeti sam zase s svojimi rokami in glavo, samo: kaj pa odgovornost do otroka? In obveznost/odgovornost poskrbeti zanj? Potem ko sta se dva (2) odločila zanj?
Tebe tukaj ne vidim kot kompetentnega sogovornika, ker si se otroku pač odpovedal. Kje je tukaj kakršna koli odgovornost, razen prelaganja celotne krivde za takšno ureditev na bivšo? Jaz je ne vidim.
Že tako v Sloveniji čisto preveč radi odvezujemo obveznosti vse, kar leze in gre, zdaj bi pa radi v več kot 60.000 primerih otrok v enostarševskih družinah nekoga odvezali odgovornosti do lastnega otroka. In kdo jo potem prevzame, po vašem? Zakaj vedno drugi, zakaj ne vi sami?
Namesto da bi bilo to jasno vnaprej in vklesano v kamen – starši so vedno in povsod odgovorni za svojega otroka, če ne prostovoljno, pa z malce prisile.
In ne vem no, ste res vsi rasli gor samo z enim staršem ali dvema zanikrnima, da se vam zdi, da pa do vaših otrok nekomu ni treba biti odgovoren?
In še en absurd: odgovornost zahtevamo od vzgojiteljev, učiteljev, trenerjev, vodnikov in ne vem koga še, skratka od vseh, s katerimi so naši otroci v stikih, od preživninskih zavezancev oz. od tistega, ki ima stike, pa kar ne lepem nimamo nobenih pričakovanj, njegova odgovornost je nekaj fakultativnega?
Pa saj se zajebavate no. In nečesa se ne zavedate – da svoje otroke na tak način vzgajate v smislu, da jim ni treba prevzeti odgovornosti, če je pač nočejo. Se pravi, da nam ni pomoči.[/quote]
In še huje, če imate hčerke, jih učite, da naj požrejo vse in cankarjevsko prevzamejo vse na lastna ramena. Super. Zakaj ženske enostavno ne vrnemo volivne pravice in mir?
Še nekaj mi leži na duši, ko sem ravno v zaletu, za Micka, pa niti ne vem več, v katero temo naj mu to napišem.
Skratka, verjetno v vsej svoji vehementnosti nisi razmišljal pet minut naprej, če se recimo kaj zgodi tvoji bivši ženi, bo hudo zbolela, umrla … tudi mlade to kdaj doleti. In koga bodo najprej poklicali? Verjetno da otrokovega očeta. Ona dva bosta pa tujca. In zdaj otrok ne le, da bo sesut zaradi mame, drugi šok ga bo doletel, ker bo kar na lepem prisiljen bivati s čistim neznancem, tujcem. Kot bi ga dali nekam v rejo.
Res so ubogi ti naši otroci, kot sem že napisala – kaj vse morajo prestajati in bogve, kaj vse jih še čaka. Zato res ni popolnoma nobene potrebe po tem, da nekdo prevzame vso odgovornost na račun drugega, in to še ob podpori in potuhi – tu konkretno moderatorke, v real lifu pa sodišč, države in družbe kot celote. Houk, zdaj pa mislim, da sem se za danes izkašljala.
Histerija. Pa jaz ne pravim, da nimaš prav. Jaz SE MOČNO STRINJAM, da sta oba odgovorna za otroka, vendar razumi prosim že enkrat, da jaz se s povsem poblaznelo žensko (ki je otrokova mati) ne morem celo življenje prerekat, ker ona očitno v vsaki moji besedi vidi, da jo želim manipulirat,…..To je nenazadnje boljše tudi za otroka, ker če mene kap od vsega tega sranja, potem niti ne bo imel več možnosti sploh kdaj imet očeta. Pa tudi, če za uro, dve na teden.
Ženske dajte prosim razumet, pa morda vsaj malo, da ne gre za zanemarjanje otroka, ampak gre zato, da se ne morem borit za nekaj kar je povsem samoposebi umevno, ker je pač ženska pozicija tu toliko močnejša, da lahko moškega, v tem smislu, praktično izbriše iz obličja zemlje. To se je v mojem primeru tudi zgodilo. In prosim. Ona je zelo razmišljala o tem kaj se dogaja z otrokom, ko me je vrgla ven iz stanovanja? Me zanima ja. Mislila je izključno in edino na svojo rit in niti malo na otroka.
Bom pa odprl novo temo in napisal celo zgodbo od začetka do konca, ker se s to mojo zgodbo že po vseh temah smeti. Ok?
LAHKO PROSIM NEHATE S TEM!
Vsak ima v svoji zgodbi delček prav in ste skrajno otročji, ker skušate drug drugemu dokazati, da imate samo vi in še enkrat samo vi prav.
Vsaka zgodba je edinstvena, vsakdo ima svoj pogled in ne vem zakaj hočete na vsak način vsilit svojega. Ne spreminjajte drugih, začnite pri sebi.
In milijonkrat sem že slišala, da sem ne vem kaj, ampak ne vem zakaj še ločenke in ločenci hodijo k meni, zakaj se mi po koncu bitke zahvalijo. In če vam je prav ali ne, če bi jaz pri sebi upoštevala pol vaših nasvetov, bi še danes bila bitko na sodišču. Zakaj? Da dokažem svoj prav. Na plečih otrok, ne hvala. Raje prevzemem večji delež in živim srečno in mirno življenje, ter imata tamal bolj mirno življenje. In ne vem, zakaj na osnovi parih primerov skušate dokazati, da so moški ne vem kaj, pol pa še hitro gremo poiskat statistiko in kakšen članek, ki bo potrdil to. Dnevno se srečujem z umazanimi igri katerega izmed staršev. A morem povedati, da sem do sedaj doživela najhujše spletke iz strani žensk. Moški nimajo toliko domišlije, kot jo zmore ena besna ženska. Najhuje kar sem iz moške strani doživela je bilo to, da je želel matero prikazati, kot noro, otroka kot bolanega in ko sta se z mamo postavile na noge in se mu uprle, se je spravil name in mi grozil. Od žensk pa, da so moški pedofili, alkoholiki, ženskarji, nasilneži, da spolno nadlegujejo vse…ni da ni in scenariji tako zaigrani in zrežirani kot bi bral knjigo. In kot terapevtka se ponavadi srečujem s situacijami, kjer se bijejo hude bitke. Tam ko gre vse normalno skozi ne iščejo pomoči, oz jo najdejo po ločitvi, ko si zaželijo nov način življenja.
In ta cankarjeva mati pomeni kaj? Ker je bila uporabljena že tolikokrat in v tako nasprotojočih se kontekstih, da mislim, da je uporabljena zgolj kot besedna zveza, da se bere bolj učeno.
Vidiš, spet ti s svojim pavšalnim rovarjenjem proti ženskam. Pa če tudi bi bilo res (samo ti ne verjamem, ker imam tudi jaz čisto konkretne podatke, samo za razliko od tebe ne smem pisati o tem), ne more biti woman haterka moderatorka na pretežno ženskem forumu. Tvoji predsodki proti ženskam butajo ven v skoraj vsaki temi.
In ni cankarjeva mati, ampak je cankarjevska mati, poglej v SSKJ, uporabljeno je pa vseeno malo bolj pravilno kot tvoji pijanci ob plodu, prosto po preširno in medvedje usluge, če nanizam samo nekaj cvetk, ostali seznam si zbrisala in se mi ne da sestavljati novega (btw., iz konteksta, v katerem si uporabila to besedno zvezo, sklepam, da sploh ne veš, kaj pomeni). Ko smo že pri tem, kdo se skuša delati učenega.
AlenkaG: histerijai ma prav, res moraš spuucat sama s sabo, ker tole, kar piše, ni ničemur podobno.
glej, jaz sem 2007 ustanovila društvo, prvo društvo enostarševskih družin, vanj so bili povabljeni prav vsi starši, vse družine, ne glede na vzrok nastanka, torej ločene / razhodi / vdove / samske matere. prehodila sem domala celo slovenijo, srečala res ogromno družin, slišala ogromno zgodb, pa nimam “poguma” kaj takega rečt kot rečeš ti o ženskah. verjemi mi, da sva si midve po “strokovnosti” s področja enostarševstva zelo blizu, pa bi si upala rečt, da jaz vem o tej temi bistveno več kot ti (ker sem v njej dlje časa in imam osebno več izkušenj, ker sem prebrala ogromno literature, tudi tuje, na ta račun in ker sem odprta in pozitivna do obeh spolov in se zelo dobro zavedam, da so starši enostarševskih družin ženske IN moški). mene je sram, res me je sram, da lahko kakšna ženska – še celo terapevtka, sploh upa kaj takega napisat javno čez kateri sploh, sploh ker niti slučajno ni res, da so ženske hujše od moških in da igrajo podlejše igre. pojma nimaš, alenka, resno, pojma nimaš o življenju enostarševksih družin, ker jih nisi sposobna gledati drugače kot skozi fokus “strokovnosti”. in ker inmaš pojma ne veš, da nekateri moški ženske ob ločitvi spravijo tako daleč, da pristanejo v psihiatirčnih bolnicah, nekatere so naredile tudi samomore, druge otroke prepustijo očetom zato, da rešijo celo kožo in imajo otroci mir, tretje – in teh je daleč največ, pa pristanejo pri malih preživninah, ki se ali pa ne izplačujejo, in vlečejo voz dalje. ker se bivšega bojijo niti ne podajo izvršbe, niti ne grejo na preživninski sklad, nitiv kasneje otorci ne tožijo očeta za zaostalo preživnino. četrta skupina pa so ženske, ki so prasice, tu ni kaj, ranjen ego, dokazovanje moči, itd. … povsem primerljiva skupina moškim, ki ženske uničijo. le da je teh ženske vseeno manj, mnogo manj, kot moških.
ker vidim, da se vedno izmakneš debatiranju z mano, ti res polagam na srce, da smanji doživljaje. nisi edina, niti prva niti zanja, ki se nisi bodla na sodišču in imaš na račun tega mir (mir si plačal iz lastnega žepa in za svoje kasnejše trepljanj po rami, kako dobra mati da si bila otrokom (cankarjeva mati), ta račun jima boš izstavila, ko ti bosta kdaj navrgla, da je pri očetu bolje in da hočeta pri njem živet). veš, kaj pa je pravi mir? pravi mir je, ko dobiš primerno preživnino, očetu pa ne prej ne kasneje nikoli ne braniš stikov kadar si jih on zmisli in kadar si ga otroci zaželijo. tako je bilo pri nas od vedno, torej 15 let.
vljudno naprošena, da vzameš v obzir, da nisi pojedla vse pameti tega sveta, da nekaterih pojmov res nimam razjasnjenih v svojem fokusu dojemanja enostarševskih družin in da niti pod razno vse družine NISO enake, niti podobne (razen po sestavi).
mimogrede: zapomni si, da je ženska, ki ostane sama z otroki, v naši družbi, sploh na podeželju, še vedno marginalizirana in kao sama kriva, da je sama, posledično lahko pričakuje manj pomoči s strani sorodnikov (sram) in prjateljic (dokaz – analitična raziskava moja diplomska naloga), očetje, ki pa ostanejo sami z otroki po ločitvi, pa imajo praviloma vso pomoč ženskega dela sorodstva, pogosto mamo nadomesti očetova mama (babica otrok) – diploma o tem je prav tako na FSD.
nekajkrat sem ti že rekla, da se izobražuj, da si širi obzorje. daj, resno, razširi si ga.
Katarina nikoli se nisem izognila debati s tabo, ampak nekako o teh stvareh ne debatiram javno. Moj mail je javen, tvojega sporočila pa še nisem dobila.
Ne štejem več, kolikokrat sem že napisala, da imamo tako ženske, kot moški ogromno masla na glavi in ne maram to, da se tolče po moških. Vsak ima svojo zgodbo in kakorkoli obrneš je ena stran tista, ki je na koncu “oškodovana”. Zgodb je ogromno in ta hude so vsaka za sebe živa mora.
Mislim pa da ni bistvo tega foruma, da pluvamo, ali po ženskah, ali po moških, ampak da iščemo rešitve oz. da vsakdo najde nekaj zase, tako moški, kot ženska. Predvsem pa v tem, da se razloži, da je življenje v enostarševski družini težko, a še vedno se da in so trenutki, ki jih ne bi menjali za nič na svetu. Ne pa, da kdo bere vse, si misli, da je bolje trpeti, kot it, ker je itaq pol ne ne vem kaj.