Zvestoba je fikcija
Zvestoba je štos, ki smo si ga ljudje izmislili in zdaj fopamo drug drugega, kako smo si zvesti.
Resnica je pa tale forum.
Zvestoba je marketinški trik, s katerim ljudje prepričujemo drug drugega, da smo ravno mi tisti najnaj, kot iz knjige. Obenem pa naš ego ne bi prenesel tega, da je našemu partnerju zanimiv še kdo drug.
Veste, kaj je resnična zvestoba?
To je, ko se partnerja tako nenormalno dobro razumeta, d ane čutita čisto nobene potrebe po kom drugem, tudi v mislih ne. Ko moški po 20 letih zakona žensko tako živalsko poseksa in mu je tako neustavljivo privlačna, da še opazi ne mladih brkih deklet v mini krilcih.
To je zvestoba. Zdaj mi pa povejte, koliko takih zakonov poznate, jaz nobenega.
Zvestoba je verjetno najbolj gnil in prevarantski štos, odkar obstaja človeška civilizacija, v njem se pa zrcalijo vse utvare medsebojnih odnosov.
In ljudje še kar verjamejo v zvestobo, čeprav imajo črno na belem, kako se ljudje okoli njih gonijo okoli. In ženske verjamejo, da je pa ravno njihov zvest, čeprav večina njegovih prijateljev ni. In moški živijo v zablodah, da so ravno oni tako odlični ljubimci, da si žena ne želi nikogar drugega.
In potem skrivajo resnične želje drug pred drugim, navzven glumiijo srečne zakone, on pa hodi z mlado ljubico na popoldanski počitek, ona z ljubimcem prav tako..
Ja, vsak lahko naklada, kako je zvest, dokrat ga ne zasačijo. Biti zvest in vzoren za okolico pomeni, da nihče nič ne ve o njegovih/njenih skokih čez plot.
Vzoren in zvest moški je tisti, o čigar ljubici nihče nič ne ve.
Pričakujem resne napada romantikov in idealistov, ampak taka je stvar, kot jo vidim sam in res mi je smešno, kako vsi bluzijo o neki zvestobi in jo tudi pričakujejo, skačejo pa čez plot, kakor hitro se pokaže prilika.
Ti si totalno K_ _ _ _ _ _ B_ _ _ _ _ brez primere. OPA! JOJ! Skoraj sem ti naredil krivico, ko sem rekel brez primere. Ljubi bog NE! Prosim najdi način da mi oprostiš. Si le še en omejen nebulozar. Čisto povprečje :))))))) Ali imaš z svojega pogleda prav? VSEKAKOR! Ali je to odraz dejanskega stanja? VSEKAKOR! Ali je s tem povzeta celotna človeška rasa vsi obstoječi primeri in ali odraža popolno in veobsegajočo resnično stanje? ABSOLUTNO NE!!!!
Sem romantik in sem ˝izvajalec idealizma˝ ne samo idealist. Vendar se moja reakcija ne napaja na egu in emocionalni impulzivnosti. Sem strogo objektiven. Se mar ti nerazgledano B_ _ _ _ _ sploh zavedaš kako krivico delaš ljudem, ki so vložili vso svoje sebstvo v vzdrževanje odnosov na pristen način znotraj tega kakor so se jih odločili voditi? Seveda se ne? Saj razmišljaš le en korak naprej pa še tistega ostaneš z eno nogo v zraku.
K_ _ _ _ _ !!!! Samo ker ti nisi v stanju tega vspostavit z partnerjem in vzdrževat, še ne pomeni da ne obstaja!!! Omejeni samovšečnež. Brezsrčen cinik. Privlačiš kar oddajaš zdaj pa tu cmizdiš. Najdi si žensko in ji bodi moški !!! Ne pa te neumnosti. Dozdaj sem te imel na podlagi tvojih postov za zelo pronicljivega in inteligentnega. Ne skrbi! Še vedno te kot takega smatram.
Le da te imam od zdaj naprej za LENUHA !!!
Ah ja pa da nebom skrenil s teme…. POZNAM TAKŠEN ZAKON po katerm vprašuješ… Zdaj pa da te ne čujem več
:))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))
Pa lep pozdrav
Kaj ima pa marketing z zvestobo? 🙂
Večine napisanega ta trenutek ne bom komentirala, ker imam občutek, da bi šlo bolj za sizifovo delo.
Mi je pa zanimivo, da kvaliteten seks po 20-ih letih zakona opišeš z: živalsko poseksa. To je že v fundamentih kiks, saj ta izraz predstavlja izluščeno nebrzdano fizično slo, ki pa s partnerskim odnosom nima v resnici nič skupnega. No, vsaj skozi moje oči ne. Eno je strasten seks, drugo je živalski.
Torej sem jaz, – ki pri bivšem v dveh letih nisem niti pomislila kako bi bilo seksat z drugim – živim v fikciji?
Nekaj ali nekdo te je očitno pošteno zbodlo. Ker bi bila res škoda, če bi bil v svoje besede tudi zares prepričan. 🙂
Čisto nič ne zamerim Jaku, da tako misli. Sama se z nekaterimi njegovimi argumenti tudi strinjam, mislim pa da le vse ni tako črno-belo, kot pravi.
Mislim, da zvestoba obstaja pri nekem procentu prebivalstva, ki je žal nižji kot bi si mislili. Absolutno mora obstajati, saj, če jo izvaja lahko delfin, labod ali golob, kako da je potem nadvse oh in sploh super ultra razviti ČLOVEK ne bi mogel?
Če je res, da je nismo sposobni izvajati, bi mogoče morali na novo definirati svojo super ultra čudovitost in pok, bi šel ego.
Btw, ste vedeli da zgoraj navedene živali sploh niso edine, ki so večno zveste? kar pomeni, da si recimo labod ne najde nove partnerice, tudi če njegova umre?
Glej, Jaka. Se mi zdi, da si izgubil orientacijo, rdečo niti, smisel… Če bi vsi razmišljali tako kot ti, bi propadlo vse. Potem ne bi bilo več upanja, zaupanja, vere…v partnerstvo. Ker to, da se pač sprijazniš s tem, da si malo z enim pa malo z drugim, pa tako dalje, ker itak bo zmeraj prišel mimo en še bolj oh in sploh, s še bolj čvrstim telesom, s še bolj iskrivimi očmi- če to dojemaš na takšen prvinski način. Ampak na koncu spoznaš, da si vedno bolj prazen, da ni več smisla. Ker bistvo partnerstva ravno ni v tem, kot ga dojemaš ti. Je v “višjih” sferah, če lahko tako rečem, in samo če je bistvo tam, pripelje s sabo tudi dolgotrajno razumevanje in izpopolnjevanje na prvinskem področju. Imam občutek, da ima ta tvoj cinizem izvor v kakšnem globokem razočaranju. Sedaj se prepričuješ, da tega, kar človek najbolj potrebuje, sploh ni, morda ti bo celo uspelo, ampak neizogibno bo sledila kriza in za takrat ti polagam na srce- nismo vsi takšni, ne varamo se vsi, nekateri zaupamo v pravo ljubezen in jo tudi živimo in verjemi, da je takšno življenje bolj izpopolnjevajoče. Res je, da za nikogar ne moremo dati roke v ogenj in da nikoli ne vemo, kaj nas čaka v življenju, ampak vseeno ni vredno okoli sebe zgraditi zid in ne pustiti blizu nobeni drugi duši ter se odpovedati nečemu najlepšemu samo zato, ker nas je nekje globoko v notranjosti malo strah, da se ne bi tudi v naši zgodbi izpolnil tisti črni scenarij, za katere slišimo iz pripovedovanj in beremo po forumih. To ni realnost. Našo realnost si bomo pisali sami, pa čeprav bodo vsi okoli nas delali nekaj čisto drugega.
Sam bi se le v toliko strinjal, da pri precej (še) zvestih, ki jih poznam in so v daljšem razmerju morda res nista neka oh in sploh ljubezen ter spoštovanje glavni razlog za njihovo “zvestobo”. Zakaj? Zato, ker se to dvoje ponavadi izraža še pri marsičem drugem in ne le skozi to, da nekoga ne prevaramo.
Do neke mere ima Jaka prav. Samo do neke mere. Da pa sami nebi bili pripravljeni živeti drugače pa je stvar vsakega posameznika. Vrednote, morala in želje. Pa predvsem razume, ker vseeno nismo živali. To da pa imajo ljudje nagone ki jih ne znajo obvladati.
Vedno obstaja nekje nekdo boljši, lepši in mlajši, predrznejši. Pa je to res ali le iluzija z kratkim rokom trajanja.
Lp
Ja no, sej sem vedel..xe xe
Pa dalje iščite večno zvestobo..jaz vam ne branim..
Opisujem samo dejansko stanje. In ker sem realen človek, svet ocenjujem po tem, kar je, ne kaj naj bi bilo in kaj bi bilo fajn, če bi bilo.
Nič ne provociram, sem zelo resen, resen kot srčni infarkt.
Fn_falu nič ne zamerim njegovega izpada, pobič se pač išče, dokler bo prišel do življenjskih resnic, bo še požrl kakšno grenko, ampak to ni moj problem.
Lejte…bolj verjamete v večno zvestobo..bolj dobivate po gobcu, pa ne od mene..ampak od življenja…
Zdajle, ko ste to prebrali, si mislite “huh, še dobro, da ne razmišljam, kot ta bedak..”
Ja ok, samo zakaj pa potem vedno znova prihajate odpirat teme, kako vam ni do življenja, ker ste bili prevarani?
Bodite v cvetju..xe xe
Ja itak da je fikcija za tiste, ki jo niso sposobni… :-))
Vsak rabi opravičilo za svoja dejanja ….
Osebno pa mislim, da zvestoba nima nič s partnerjem, bolj ima s našimi vrednotami, ki jih kot posameznik imaš ali pa ne… Potemtakem je tudi poštenost fikcija, glede na kraje ki se dogajajo.
Dejstvo pa je, da se je lepo pogledati v ogledalo in biti ponosen , da stojiš vsaj za nekaterimi moralnimi vrednotami kljub zmedi okol tebe in morebitnim bolečinam , ki jih drugi prizadejajo.
V življenju pa marikdaj srečamo še koga ki nam je naklonjen, všečen, dišeč mogoče v danem trenutku bolj kot naš partner …
Kot rečeno mnogokrat za zvestobo se odločiš.
To že.Ampak: ali ni varanje/nezvestoba tudi to, da misliš na nekoga, da si na nekoga čustveno vezan, od njega miselno odvisen? Tudi to je nezvestoba, sploh, če to partnerju prikrivamo.
In če v misli drugega ne vidimo, kako vemo, da nas nekdo ne vara? In koliko vseh nas misli na nekoga drugega!! Smo torej lahko sploh zares zvesti? Jaz osebno menim, da ne. Sprejemam pa to kot nekaj normalnega, človeškega, da ne rečem biološkega. Človek naj bi bil socialno bitje, srečuje se z nešteto ljudmi, vzpostavlja odnose, neskončno poti se nam križa. Bilo bi čudno, če ga ne bi kdaj kdo premaknil! Ja, morda bi bilo bolj produktivno debatirati o čustveni (ne)zvestobi in ne samo telesni. Navsezadnje sta enakovradni, priznajmo si…
hehehe
JAKA saj sem vedo, da si čisto vredu dečko. Zato sem tudi kletvice tako lepo cenzuriral samo zate. In zato te lepo porajtam po postih kjer si to zaslužiš. Med nama kul kar se mene tiče.
Šalo na stran… Vsekakor razumem kaj si hotel povedat. In žalostno je, da trenutno stanje v družbi in medčloveških odnosih pripelje inteligentnega človeka kot si ti tako daleč, da v tej smeri razmišlja v obliki ˝v usodo vdanih absolutizmov˝
Bom uvideven in pošten pa ti nebom rekel, da nimaš prav, saj bi to bilo samo po sebi narobe.
Rekel bom le da razlika obstaja!!! Dejstvo pa je, da je utegneš biti deležen LE, če boš sam TA RAZLIKA. Ni garancije, ni ničesar. Edina garancija, ki jo lahko oddaš, je tista sama sebi. Vse ostalo je relativno. Ampak delavec, borec v smeri v katero verjame, si nima kaj očitati. To velja pri čemerkoli.
Ta pobič tu (moi) se je že zdavnaj našel in požrl dovolj dol, da mu je jasno kako voditi lastno življenje. Tudi jaz ti ne zamerim tvoje pripombe in s tem pokopavam bojno sekiro :)))))
LEPO SE IMEJ
Lahko bi rekli da jih 2/3 vara, ostala tretjina pa životari v raznoraznih psihopatoloških odnosih.
Sreča in ljubezen v vezi, partnerstvu, zakonu traja do poroke.
Tudi rojstvo otrok lahko pripomore k razdoru veze.
Za moje pojme bi morali ukiniti poroko in vse fiktivne zaobljube, ki se jih takrat zada. NIHČE tega ne spoštuje in se ne drži.
Edino smiselno bi bilo, da je posameznik z nekom v vezi, dokler se z njim počuti izpolnjenega in ga veza osrečuje. Ko tega ni več, se pač razideta. Simple as that!
Jaka imaš prav. Zvestoba je verjetno res nekakšen civilizacijski prevarantski štos. Če pustim ob strani živalski sex ( verjetno jih je tule kar nekaj, ki še niso imeli te izkušnje ), je ena osnovnih sposobnosti človeške vrste to, da lahko spremenimo mnenje. In predvsem naj bi imeli to pravico.
Tako opevana zvestoba je navsezadnje samo blažilec za tisti prvobitni strah dojenčka – kaj če ostanem sam. Imeli smo zveste sužnje, zvesto služničad, zveste tlačane…Dandanes smo zvesti državljani, zvesti delavci, zvesti zakonci.
Ljubeče zveste partnerje sem namenoma izpustila. Naj mi en razloži kako paše skupaj partnerski odnos in zvestoba. Partnerji so posamezniki, ki zaradi skupnega cilja sodelujejo. Zvestoba je pripadnost nekomu- tisti, ki jo promovirajo si jo želijo za vedno in predvsem za vsako ceno. Ostane še ljubezen. Ljubezen ne more biti cilj partnerstva, tudi na zvestobi ne temelji. Gre za čustvo. Nič ne daješ, nič ne pričakuješ – samo ljubiš. S časovnim limitom, ki ga ima vsako čustvo in na katerega velikokrat ravno pri ljubezni pozabimo.
Vrednote in predvsem dojemanje le teh so last vsakega posameznika. Nastanejo na podlagi naših izkušenj, vzgoje, genov. Vrednote so ograja vsakemu lastne fikcije. Prav je tako.
Konec koncev si je zvestobo verjetno izmislila šele Cerkev in to zato, ker je bilo preveč spolno prenosljivih bolezni – za to dejstvo vem, nisem pa ziher če je že prej v kaki civilizaciji obstajala monogamija, bi rekla da ne.
Jaz pa pravim takole – zvestoba DO GROBA je fikcija in res neumna pogruntavščina. Zvestoba kot zvestoba pa je prav mogoča. Jaz sem vedno zvesta in nisem bila še nikoli prevarana. Je pa res, da sem nekaj let s partnerjem, in ko ljubezen mine, stisk rok, poljub in hop naprej na pot življenja. Tako da, smo zvesti, smo. Da bi bila pa celo življenje z nekom, pa težko verjamem. Ali pa tudi, saj imam še čas.
Brez idealov po moje nimamo pravih vrednot in ciljev – in življenje takšnih ljudi meni deluje pusto, oropano “duše” ali “življenjske poezije”. Preveč racionalističen način razmišljanja me odbija, saj se mi zdi preveč čustveno hladen, odmakjen od človeka, tehničen, znanstven, razumarski pristop, če nekdo ne verjame v “nekaj več” in ni nič idealističnega romantičnega zanosa v njem, ampak raje podlega prikritemu cinizmu in pesimizmu, antiseptičnemu racionalizmu, ko vidi v človeku zgolj žival, ki se skoti, razmnožuje in umrje.