Zvestoba je fikcija
Malo si nasprotuješ. Če bi se zgolj skotili, razmnoževali in umrli, kako naj bi bili hkrati tehnični, znanstveni, razumarski?
Jaz pa ravno to pogrešam pri mnogih ljudeh, da delujejo zgolj in samo tako oz. zaradi tega, ker jim tako veleva vera, zakoni itn. Hm, sem mislila, da je človek z veliko začetnico tisti, ki premore etiko in moralo, zna razmišljat s svojo glavo, ima razum… In da zna vse to uporabiti tudi za kaj drugega kot za lastno korist.
Ti si zdaj opisal dve skrajnosti, črno-belo. Ampak v resnici je malo povsem belega in prav tako malo zgolj črnega. Večinoma pa smo ljudje in naša življenja vsi flekasti. Vsi imamo neke svoje vrednote (čeprav se le-te med posamezniki zelo razlikujejo), vsi smo na določenih področjih čustveni (razen resničnih psihopatov) in nekje drugje racionalni.
Ideali kot taki pa so lahko samo to – ideali. Že samo ime – ideal – pove, da je to nekaj nasprotnega realnosti, ki je vse prej kot popolna. Gre za nekaj, k čemur človek sicer lahko stremi, a nikoli ne doseže, to je zajeto že v sami definiciji besede ideal.
In dejstvo, da nek posameznik ni zvest, nima prav nikakršne povezave s tem, da (ne) verjame v “nekaj več”. Samo njegov “nekaj več” ni isti kot tvoj. Njegove vrednote niso enake kot tvoje. Ampak zaradi tega ni nič manj človek in nič bolj žival kot nekdo, ki je zvest.
Razum, ki je samo logičen, je kot nož ročaja. Roko, ki ga drži bo ranil do krvi. (Rabindranath Tagore)
Kjer je veliko razsodnosti, je malo ljubezni. (nizozemska modrost)
Ljubezen je zmaga domišljije nad razumom. (Oscar Wilde)
Npr. ti znanstveni opisi, da je ljubezen zgolj kemični proces možganih, podobno lahko rečemo za zvestobo.Tak človek nima “duše”, oropan je vsega magičnega, nedvoumljivega, ni prostora za skrivnosti, ko vse razčlenjuje, analizira, definira… Razum postindustrijskega čoveka deluje preveč represivno kot edino sredstvo in vir vsega spoznanja.
Še čudno,da si kateri ali katera ni polomila najmanj nogic,ko toliko se preskakuje čez plot.Kakšen nos razbit prej pride v poštev,kamnolom v ustni votlini in sivo nebo z mavrico okoli očesa.To ja,nogice ponavadi kar dobro odnesejo,to se vidi kje je praksa!
Varanje?Ni mi jasno,zakaj potem poroke in družine,ki se potem zaradi tega,ker se vara- kregajo in odtujujejo eden drugemu.Potem je samskost najboljša opcija.Tudi ni,ke rspet nekaj manjka.No,presodite sami.
Tale misel Oscarja Wilda bi ti lahko vsaj malce odprla oči. Če to verjameš, potem verjameš, da je ljubezen samo domišljija, iluzija, samo nedosegljivi ideal, ne pa resničnost.
A ljubezen je še kako resnična. Če vzameš ljubezenski ideal in ga razbiješ na koščke, ostane nepoškodovana samo čista ljubezen, to je realna ljubezen, očiščena vseh romantičnih in idealističnih navlak. In ta je dosti bolj trdna, stabilna in magična od idealistične romantične ljubezni.
Realna ljubezen je bolj podobna brezpogojni ljubezni staršev, ki so seveda polni pomanjkljivosti, do svojega prav tako nepopolnega otroka, kot pa romantični ljubezni do idealiziranega partnerja. Če pogledaš v zgodovino, je romantična ljubezen zgolj literarni izum Trubadurjev.
joži*
Domišljija je esenca umetniškega (pesniškega, pisateljskega) ustvarjanja, vznik kreativnosti!
S tem se popolnoma strinjam. Romantična ljubezen je pogosto v ospredju filmske industrije, kjer dva zaljubljenca ločuje “kruta usoda” z raznimi nepremostljivimi prepekami – in če zgolj ta medsebojna drama daje naboj njuni zaljubljenosti, je vse skupaj jalovo. Namreč če bi jo po drugi strani usoda združila, ljubezen postala dostopna, bi verjetno za njiju izgubila ves čar, ko bi se začetna zaljubljenost sprevrgla v vsakodnevno rutino, ko bi imela otroke, ki bi jih bilo treba nahraniti, postoriti “banalne” hišne opravke, kot je pomivanje posode itd., se ideal romantične ljubezni razblini kot milni mehurček.
Ampak kljub temu ni napačno, če si nepoboljšljivi romantik. 😉
Jaka, predvidevam da si produkt ljubezni dveh takih, ki sta ti bila za tak zgled, zato je tudi tvoje prepričanje tako… Vsi živimo življenja, kakšnega vzorec smo dobili doma in v bližnji okolici. Če so se starši na vleiko varali, potem ljubezen razvrednotijo in otrok od zgodnjega otroštva ne zna več pravilno pojmovati ljubezni in jo tudi na ta način išče v partnerju. Krog razočaranj skratka…
Partner x bo torej celo življenje iskal nove rožice, ker bo živel v prepričanju, da je to prava ljubezen, da je na dolgi rok ta neobstojna, bog ne daj da ima vmes še kake otroke, ki bodo pobrali isti vzorec in odrasli v disfunkcionalne osebe, kar se tiče ljubezni, ker bodo ves čas komponirali ta manjkajoči delček, ki je tik pred njimi z nečim, kar so videli od staršev…
Aja, da ne omenim partnerja od tega x-a, razočaranje, razočaranje…
Ne bi rad bil žaljiv, res ne, ampak precej vas je tukaj dokaj nezrelih. Naučite se že enkrat, da je življenje odraslega (tudi) življenje odgovornosti, seveda ne za ceno življenjskih radosti, med katerimi iskanja praznih idealov in poceni potešitev pač ni.
Vsem (zlasti pa tistim, ki imate težave z razumevanjem ljubezni) priporočam knjigo Z. Milivojevića “Formule ljubezni”.
Bralec, se strinjam! Ljubezen ni le lastno ugodje, ampak človeški čut, da skušamo ne prizadeti tistih, ki jih ljubimo! In ne pravim, da te ne zamika kdo drug, drugo pa je, da veš, da je ta občutek minljiv in da je partner tisti, ki je bil ob tebi v dobrem in slabem… Tako da odgovor na Boomovo vprašanje bi bilo, da ne, ljudje ne ostanejo skupaj zgolj iz ljubezni, ampak iz spoštovanja do človeka, ki so ga uspeli skozi življenje vedno bolj spoznati in v to spoštovanje vključujem tudi te priložnosti, ki se vsakomur slej ko prej ponudijo za varanje, pa jih ne zgrabijo!
Sem še dokaj mlada, da bi imela za seboj celo kilometrino, me je pa izučila pretekla izkušnja, da sedaj vem kaj iščem in nekoga, ki bo varal zgolj zato, da ugodi lastnim ego potrebam, ne rabim ob sebi! Rabim zrelo osebo, ki zna ločit kaj je prav in kaj ne in ki zna tudi mikavnim ponudbam reci ne… Predvsen pa osebo vredno spoštovanja… Če nekoga ne spoštuješ, ga tudi ljubiti ne moreš!
Zvestoba je fikcija, če zvestobo pojmujemo, kot da nikoli nihče nima pregrešnim misli… Drugače pa je še kako zelo prisotna, vendar vsak krog ljudi ima svoja pravila in pričakovanja od življenja…
Čakajte malo, a zdaj se naj po vaše vsak kar sprijazne s tem, da bo nekoč prevaran in da zvestobe ni?? Ja prav, pol pa klinc, če se vsi s tem tolažite, pol pa ni čudno, da folk s tako lahkoto gre v varanje…. lahkoto ali “lahkoto”. Še zmer verjamem, da tud če komu do koga ni več, se lahko greš pogovort pa zaključit, ali pa magari meti odprto razmerje. (brez, da otroci to vejo in vidijo, ker ni lih primerno, če vidijo razne ljubčke/ljubice v hiši…)
Že samo poimenovanje mi ni všeč, ker formule imaš pri matematiki, življenje pa ni formula, čustva tudi ne, preveč recepturno deluje…[/quote]
Tukaj se tudi jaz strinjam s tabo. Knjiga res ni slaba za streznitev romantičnih idealistov, kjub temu pa Milivojevičevi ljubezni po mojem osebnem mnenju manjka duša, manjka magija. On ljubezen analizira in racionalizira, pri čemer pa ne upošteva njene osnovne – to je čustvene komponente.
Spet se mi ne da neke filozofirat, zato bom po kmečko in nedobesedno izrazila svoje misli:
Zvestoba je fikcija? Potemtakem je fikcija celotna naša evolucija, napredek in dejstvo, da smo nainteligentnejša bitja, ki ne delujemo samo nagonsko … Najbolje – če je vse to fikcija – da gremo potemtakem kar nazaj v jame, lulamo in serjemo vsepovprek ter se umivamo enkrat na mesec … Britvice, drage ženske, lahko pustimo kar doma – tudi to je fikcija in nenaravno.
Pa ne me narobe razumet – meni je zvestoba vrednota – pa nič ne sanjam, vendar le, dokler velja pri obema. sicer razvodeni. Je stvar dogovora med partnerjema.