Ležim sam v svoji postelji in ne morem zaspati. Zunaj dežuje in poslušam kako padajo kaplje. Ne morem nehati razmišljati o njej. Ne morem dojeti da lahko obstaja tako popolno bitje na tem planetu….

Naj se vrnem malce nazaj da objasnim. V službi sem spoznal punco. Že od prvega dne ko sem jo videl, sem vedel da je nekaj posebnega, posebna v zelo pozitivnem smislu. Vsi spoznamo koga v svojem življenju, eni pridejo, drugi gredo, eni se nam vtisnejo, večino pozabimo… Nisem si nikoli predstavljal da ena oseba lahko naredi tak vtis na nekoga. Vedno ko jo vidim, mi gredo mravljinci po telesu, postane mi nerodno, nasmejem se, vse gre v počasnem posnetku, neglede na to kaj naredi, ima mojo pozornost, mojo radovednost. Je tak cuker, ko jo vidiš, prijazna, topla, pozitivna oseba. Ima tako lep obraz, dolge temne lase, čudovite oči, neverjetno figuro in telo. Ko jo tako hvalim me vsi po navadi prepričujejo da je cisto povprečna punca, nič posebnega, ampak zame je nekaj najboljšega kar obstaja, nekaj supremnega, nekaj kar ne more biti boljše. Ne glede na to, kaj reče, reče v takem tonu, da se kar stopim, če jo slišim, mi se tako turoben dan spremeni v sončnega. Ko govori z menoj poziram njeno družbo, uživam vsak trenutek, ko lahko preživim v njeni čudoviti družbi. Vedno mi je tako zelo nerodno, probam narediti vtis nanjo, pa na koncu izpadem kot cepec. Po moje zgledam kot nekdo ki hoče biti plesni prvak in ima težave z notranjem ušesom. 🙂 Res sem vesel da sem imel jo možnost jo spoznati. Toliko ene pozitive, kot lahko dobiš od nekoga, prijaznost prijetnost. Možnost da v moj sivi obstoj posije toliko lepih čustev. Tudi njeno ime je nekaj posebnega, rima se z npr. Princesa ali pa nebesa… 🙂

Ampak, ni vse tako rožnato zame. Mislim da ona sploh ne ve da obstajam, niti ne ve kaj resnično čutim do nje. Tudi če bi ji povedal, dvomim da čuti isto do mene. Ima fanta, tako da mi je popolnoma nedostopna. Upam le, da je res srečna z njim, zasluzi si le najboljše! Tako da v takem primeru ne moreš narediti nič.

Sanje so dovoljene, nekateri si želijo da bi zadeli Jack pot, pa se srečke ne kupijo, jaz sanjam svoje sanje, da bi lahko bil z njo, da bi lahko potovala skupaj, da bi jo lahko objel in ji povedal da sem srečen, ker je z menoj, ampak sanje so sanje… Ali je ljubezen če želiš nekomu dati vse kar imaš in preživeti vse svoj čas z to osebo?

Upam da ne zvenim čudno, ampak želel sem samo dati ven, kar mi lezi na duši. Nikomur nisem povedal kaj čutim. Vem da se v Hollywoodu vse zgodbe končajo s srečnim koncem, ampak to je resnično življenje, tukaj ni eksplozij, ne napadajo Nezemljani, in dobri fant ne dobi punce.

Res veselim vikenda, ker jo bom mogoče spet videl in upam da me bo opazila med množico ljudi.

Mogoče sem samo brezupni primer romantika ki idealizira nemogoče. Mogoče razmišljam narobe, mogoče bi bilo bolje da bi pozabil vse skupaj, ampak ne morem zanikati kdo sem, in kaj se dogaja v meni.

Hvala ker si prebral/a moje misli.

In ti, si sam ali imaš punco? Kako rečeš, da ss veseliš vikenda, da jo vidiš če sta skupaj v službi?

Avtor, najprej moraš dojeti, da zaljubljenost in ljubezen nista eno in isto in če hočeš, da jo boš dodobra spoznal, ji boš moral pristopiti in ji povedati kaj čutiš do nje. Potem pa boš videl kako in kaj, ampak šele čez kako leto ali dve boš res vedel…

Dlje ko čakaš, bolj se vdajaš sanjarijam hkrati pa zapravljaš čas in se duševno mučiš. Poznam zelo dobro ta občutek. Bil sem pred dvema letoma noro zaljubljen v eno punco nekaj mesecev, hkrati pa sem vedel, da ima fanta. Vseeno sem sanjaril in zaslepljeno upal, da se vseeno lahko kaj zgodi. To ni zdravo početi, verjemi mi. V tem času sem imel še hude situacije doma in ko sem ji končno razodel svoja čustva, me je osmešila pred drugimi in se norčevala iz tega. Rezultat je bil seveda tak, da lep čas nisem prišel k sebi in sem se celo vdajal alkoholu. Od takrat naprej se ne zaljubljam več, sem na preži za pravimi priložnostmi, kar je nekaj povsem drugega. Brez realnega temelja ni pametno vklapljati čustev.