Sploh ne vem, kje naj začnem. Pred 15 leti sem se ločil, ostal sam, bivša žena je odšla z otrokoma. Praznina… Čez nekaj let spoznal novo žensko. Bila mi je všeč, simpatična, prijazna… Dobivala sva se, ko sem imel čas, ker sem bil zaradi službe, otrok in hobijev kar precej odsoten. Po skoraj enem letu jo spoznam z otrokoma in starši. Z otrokoma so se lepo ujeli, do njiju je bila prijazna, radi so skupaj kaj počeli, za nas je skuhala, oprala – vse je potekalo tako, kot sem želel. Moji starši je niso najlepše sprejeli in se na njo niso mogli navaditi. Do nje sicer niso bili žaljivi, le hladni. Odkar so slišali, da imam drugo, so se tudi naši stiki zelo zredčili. Otroka sta bila pri meni vsaki drugi dan in takrat sem si vzel čas samo za njiju. Čez kakšno leto se je moja partnerka preselila k meni. Začela sva se pogovarjati o otrocih. Ker jih sama še ni imela, mi je bilo jasno, da bo kakšnega želela. In ko se je rodil prvi, se je začelo. Rekla je, da ne zmore toliko dela, da ne more skrbeti za dojenčka in še dva otroka vsak drugi dan. Zato sta moja otroka začela prihajati samo enkrat na teden, nato pa dva vikenda v mesecu od petka do nedelje. S partnerko pa sva se samo prepirala. Očitala mi je, da za svoja otroka skrbim, za najinega pa ne. Da sem pri prejšnji ženi ponoči tudi jaz vstajal, zdaj pri najinem pa ne. Da se obnašam, kot da ima ona tri otroke, jaz pa nobenega. Pa sem delal in pomagal. A ponoči res nisem vstajal. Tudi ko sem prišel iz službe, sem pričakoval, da me bo čakalo kosilo, saj je bila cel dan doma. Ona pa se je vse bolj posvečala otroku, na mene pa je pozabila. Komaj se je otrok oglasil, je skočila, če sem jaz kaj rabil, pa je bila utrujena. Bolj ko so otroci rastli, bolj je zevala praznina med nama. Zaradi otrok sva se neštetokrat skregala. Trdila je, da se do svojih dveh drugače obnašam, sem bolj prijazen, popustljiv, da lahko vse…, tamali pa nič. Da samo kričim in se zdiram nanj. Odgovarjal sem ji, da je to zato, ker sem z najinim vsak dan, svoja dva pa vidim samo parkrat tedensko – ni ji bilo jasno. Vsi najini prepiri so se vrteli okrog otrok. Da za tavečja dva imam čas, za malega ne. Da ga ne naučim ničesar, si ne vzamem časa zanj, ga ne peljem nikamor. Pa saj mi ni bilo treba, ga je sama vozila vsepovsod. Očitala mi je, da se nočem poročiti z njo, da pred njo skrivam denar, da je ne jemljem za svojo, da s svojo preteklostjo nisem razčistil… Ni pomagalo, da sem ji rekel, da je preteklost že daleč za mano, trmari svoje. Potem je zanosila. Še enega otroka nisem želel in sem ji to tudi povedal. Vedel sem sicer, da si ga ona želi, a jaz sem imel že tri in tudi finančno bi se nam to poznalo. Vsebolj je postajala slabovoljna. Splavila je, a mi je očitala, da zaradi otrok druge ženske njeno dete ne more živeti. Da ni dovolj prostora na svetu in denarja zanj. Da se je ona svojemu otroku morala odpovedati – naj se še jaz kakšnemu svojemu, da bom videl, kako to je… Ne prideva nikamor!
Pustil bom vse skupaj in odšel nekam. Oziroma ona bo odšla, saj živi pri meni. Dost je mam! Najinega otroka je čisto pokvarila, razvajen in občutljiv je kot kakšna mona. Nič mu ne smeš reči, pa se že joče. In vse bi rad imel, za sabo pa nič pospravil. Za vsako stvar mu moraš reči desetkrat. Poleg njega sedi in se uči z njim. Sploh nič ne zna sam, ker mu ni treba.
Pravi mi, da sem najinemu otroku slab oče, njej pa slab partner. Da nima nič od mene, da samo strmim v prazno v televizijo, ko sem doma, drugje pa se znam razživeti in zabavati. Jaz pa bi tako rad imel mir!!!

Lepo pozdravljeni,

opisujete svoje življenje polno stiske, nerazumevanja in bolečine. Predvsem bi vas s tem odgovorom usmerila k razmišljanju, da se ljudje odzivajo na vas in na vaša pričakovanja do okolice, naj bodo ta zavestna ali nezavedna. Zgodba, ki jo opisujete se ponavlja in govori o vašem življenju, o tem kako vi vidite odnose, ženske, otroke, svet. Veliko jeze izražate v tem pismu in krivde, ki jo prenašate na drugo osebo. Verjamem, da so tukaj tudi ženske, ki nosijo svoj del odgovornosti, vendar VAS vprašam, kaj VAS z vsemi temi zgodbami uči življenje? Kaj lahko vi spremenite, nihče drug ne bo. Ženske ob vas se ne bodo spremenile, če se vi ne boste spremenil in začeli razmišljati o sebi in o tem, kaj bi vi lahko v teh odnosih naredili drugače. Pravite, da hočete samo mir, slej ko prej boste vse naredili, da boste spet sami in boste imeli mir, potem pa se bo pojavila nova ženska in zgodba bo podobna. Življenje je res čudna stvar, resnično ni pravično do vseh, kajti nekaterim so dokaj zdravi odnosi že položeni v zibelko, drugim ne, zato morajo garati sami. Življenje pa se vedno odziva na nas, kdo smo in kaj pričakujemo od njega.

Začnite delati na sebi, poiščite delavnice in literaturo o partnerskih odnosih, o vzgoji, časi se spreminjajo, včasih so bili zakoni »za vedno«, danes, če ne delaš na sebi, si kmalu sam. Odnosi so vedno odziv na nas same, zato je najtežje sprejeti in videti, da je morda naša drža do ljudi in življenja tista, ki ruši in uničuje, da ne najdemo stika. In zgodba se ponovi, znova in znova in znova, morda vedno malo drugače, pa vendar na čustvenem nivoju zelo podobno. Na koncu vedno pridemo do sebe. Ne jaz, ne vi ne bova tega spremenila. Zakon vzroka in posledice, ki nam nenehno, kot bumerang vrača nazaj, kar smo dali. Življenje nas resnično uči na zanimiv način. Dokler boste za svoje težave krivili druge, boste ostali žrtev odnosov in samopomilovanja. Ostali boste sami, se pritoževali in jezili na neprave ženske, ki so prišle v vaše življenje, na otroke, ki so jih vaše ženske vzgojile in so razvajeni in cmeravi… Ženske bodo hodile na splave, vi pa boste razmišljali, kakšna krivica do vas, da hoče imeti otroka. Prav ji naj bo, kaj pa ga je hotela imeti, sedaj pa se naj cmeri, jaz ga že ne bom preživljal. Kdo pa je še odgovoren za spočetje zraven mame? V vašem pismu je nenehno čutiti, da dajete krivdo drugim, se jezite in godrnjate, hkrati pa vi sami ustvarjate te odnose in ne naredite ničesam drugače. Primer tega je ta otrok, zaradi katerega mama vaših otrok sedaj komaj živi, je polna bolečine in občutka zavrženosti ter krivde, vi pa ždite v svojem svetu, se kujate, ji ne ponudite roke, da bi skupaj predelala to stisko ter v bolečini in trpljenju, ki je del vaju našla stik. Nenehno jo mečete iz odnosa in zavzemate držo, da je imate že dovolj, naj se že spakira. V takšnem odnosu, ob tako hladnem iz zaprtem moškem, bo resnično težko živela. Odšla bo, vi si boste pa oddahnil, da ste se je končno rešili, nje in njenega razvajenega otroka. Prišla bo nova in zgodba bo podobna. Vse bo kriva in na koncu jo boste pognali z otrokom iz hiše, samo da se te rešim.

Verjamem, da se sedaj jezite še name, da vas ne razumem in ne začutim v stiski, ki jo doživljate ob tej ženski. Kot bumerang spet prihaja nazaj v vaš svet odnos z moje strani, kjer ni sočutja, topline in razumevanja, kajti kot sem že povdarila, ljudje se odzivajo na vaš odnos in držo do življenja. Najverjetneje bo veliko žensk odreagiralo s podobnimi čutenji, kot so se prebudila meni, kajti to je vaš svet, ki ga prebujate v ženskah in je dediščina vašega očeta ter je prav tako čustvena zgodba vaše mame, ki ni našla razumevanja in pripadnosti pri možu.

Napisal ste pismo z odnosom do ljudi okrog sebe, kjer človek začuti jezo, neodobravanje in bes. To pa so tista temeljna čutenja, ki tako močno preplavljajo vaš svet, da vas oropajo za stik z ljudmi, ki so vam blizu. Vem, da težko najdete sočutje v svojem svetu, ker vam ni nihče nikoli pokazal, vam dal modela, kaj pomeni biti sprejet, ljubljen, kaj pomeni nekomu pripadati. Vaš svet je razbolel od občutka zavrženosti in občutka, da nimate nikogar, da ste za vse sami in vas nihče ne razume, da se vam dogaja krivica.

Začnite iskati ljudi v svojem življenju, ki jim gre dobro v odnosih, raziskujte kakšni so njihovi pogledi,kaj delajo drugače, kako se vedejo, kako razmišljajo ter se učite od njih.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Gospa Sabina, odličen odgovor!

Tebi, Dostimije, pa lahko rečem samo: groza me je. Pa ne tvoje tanove, ampak tebe.
Resnično se malce zazri vase in si skušaj z distance ogledati svoje razmišljanje…

Praviš, da bi rad imel mir… hja, to bi razmišljal, preden si si omislil tri otroke – s tremi (majhnimi) otroci pač miru ne more biti. Zahtevajo ogromno energije, in to od obeh staršev – torej ne samo od tvojih dveh partnerk (bivše in sedanje) ampak tudi od TEBE. Ko te berem, pa dobim občutek, da bi ti rad, da tvoja tanova kompletno prevzame skrb za 3 otroke in celotno gospodinjstvo, da se lahko ti ob prihodu iz službe v miru spočiješ… Dragi moj, zbudi se iz sna, tako ne gre!!

Da sem pri prejšnji ženi ponoči tudi jaz vstajal, zdaj pri najinem pa ne. Da se obnašam, kot da ima ona tri otroke, jaz pa nobenega.
Če je res tako, je njen očitek popolnoma na mestu! Kje si tukaj ti kot oče? Zakaj za tretjega otroka ne vstajaš ponoči? Zakaj partnerki prepuščaš večino dela z otroki, če pa bi moralo biti obratno, saj si v resnici ti oče treh otrok, ona pa mati samo enega?

Da samo kričim in se zdiram nanj. Odgovarjal sem ji, da je to zato, ker sem z najinim vsak dan, svoja dva pa vidim samo parkrat tedensko – ni ji bilo jasno
Nič čudnega, meni tudi ni jasno: zakaj je potrebno kričati in se zdirati na kateregakoli otroka, pa če ga vidiš vsak dan ali ne?? Temu rečeš vzgoja?

Da za tavečja dva imam čas, za malega ne. Da ga ne naučim ničesar, si ne vzamem časa zanj, ga ne peljem nikamor. Pa saj mi ni bilo treba, ga je sama vozila vsepovsod
Ponavljam: kje je tvoja očetovska vloga? Ok, očitno si za večja dva vzameš čas, to je lepo, ampak tvoj čas rabijo VSI trije otroci, tudi najmlajši. Vsak otrok rabi poleg matere tudi očeta, in mati tvoje vloge ne more nadomestiti! Kako lahko sploh izjaviš, “da ti ni bilo treba”? To je zelo egoistično…

Najinega otroka je čisto pokvarila, razvajen in občutljiv je kot kakšna mona. Nič mu ne smeš reči, pa se že joče. In vse bi rad imel, za sabo pa nič pospravil. Za vsako stvar mu moraš reči desetkrat. Poleg njega sedi in se uči z njim. Sploh nič ne zna sam, ker mu ni treba.
Spet isto… kje si bil pa ti, ko je tvoja partnerka “kvarila” vajinega otroka? Saj menda ni samo njen, je tudi tvoj, ne? Če je otrok razvajen in nič ne zna sam, je to ravno tako tvoja krivda! Zakaj si pa ti nisi vzel časa zanj in ga naučil drugačnih vzorcev?

Moj vtis: tvoja tanova ne skrbi samo za 3 otroke, ampak kar za štiri, četrti si namreč ti!! Imel bi rad lepo vzgojene otroke, vzgajal jih pa ne bi! Imel bi rad skuhano in oprano, kuhal in pral pa ne bi! In tvoja tanova je očitno bila dovolj požrtvovalna (oz. za moje pojme zmešana), da je vse to počela namesto tebe… in seveda ugotovila, da ne gre, da je preobremenjena, logično…

Mislim, da je ga. Sabina zelo dobro napisala, da ne znaš pripadati. Živiš v enem svojem svetu, v katerem vidiš samo sebe, ne vidiš partnerke, koliko prispeva, ne začutiš je, tudi svojega lastnega otroka očitno ne začutiš… pravzaprav ti je skupaj s partnerko že skoraj odveč… Razmisli malo, kako zelo žalostno je to.

Če ne drugega, daj se kot prvo enkrat za spremembo resnično posveti otroku. Namesto zdiranja nanj ga poslušaj, skušaj razumeti njegovo stisko, pokaži mu drugačne vzorce za reševanje problemov… in morda boš nekega dne začutil, da je tudi otrok drugačen, bolj prijeten, bolj samostojen… Kar vlagaš, to se ti vrača…