Nisem vedela, kam naj se obrnem.
Upam, da bom dobila kaksen nasvet…

Znasla sem se v situaciji, ki me utesnjuje.
Najprej stvari izhajajo iz moje preteklosti, ki je nikakor ne morem pozabiti. Pa naj se se tako trudim, bolece stvari prihajajo na plano. Ko sem bila v osnovni soli, za starse in tudi ucitelje nikoli nisem bila dobra, vredna pohvale. Sem bila prav dobra in to ni bilo dobro. Danes studiram na faksu, sem kar pridna in tudi doma me hvalijo in so ponosni name. Ampak jaz si zelim se vec. Biti boljsa…da me profesorji pohvalijo, da sosolci iscejo pomoc v meni. Na drugi strani pa niti ne vem kaj si zivljenju zelim. Po eni strani me vlece v tradicionalno smer – cim manj zahtevna sluzba in druzina. Po drugi strani pa bi nekje bila rada uspesna, zazeljena. In seveda poleg tega imela otroke, druzino. Razmisljam, da bi vpisala se kak faks. Ampak ne vem kaj. Ne vem kam pripada moja duša.

Druga stvar so prijatelji. V osnovni soli sem imela prijateljice, ki so me malo izkoriscale. Bila sem prijateljica tisti, ki so jo ostale 3 odrinile (najstniski prepiri pac). Nikoli nisem cutila neke pripadnosti. To se je nadaljevalo tudi v srednjo solo, katero sem zaradi tega zelo ne rada obnasala. Pogosto se je namrec dogajalo da sem tarca smeha, kritik… Pa naceloma nisem niti sramezljiva, nekomunikativna. Recimo delezna sem bila kritik, ker sem se prevec smejala. Sem bila pac vesela dusa. Ampak v obdobju ko se isces, te taksna zadeva lahko zelo prizadane…in me tudi je. Komaj sem cakala faks, da najdem samo sebe. In res. Zgodilo se je prav to. Osamosvojila sem se, ugotovila kaj nekako zelim, studirala na faksu kjer mi je bilo zanimivo. Okoli sebe sem nasla prijatelje, kjer sem se pocutila zeljeno, cenjeno. Nasla sem si celo zelo dobrega prijatelja, ki sem mu res lahko zaupala. To prijateljstvo se je scasoma sprevrglo v ljubezen. S tem clovekom sem resnicno lahko jaz. Ljubi me in jaz njega. Prisla pa je v tem casu druga tezava. Novi krog prijateljev sem nasla v sostanovalcih. Zivljenje je bilo tako tudi stran od doma zelo prijetno. Se zdaj ne vem zakaj (tudi zato ker jih je moj fant motil, ker je bil veliko pri meni) smo se skregale. In to tako, da se le se pozdravimo. Prijateljstva tu ni vec. In problem, ki me tisci je, da nimam (razen fanta in domacih) nikogar na katerega bi se zanesla. Ki bi mu zaupala in za katerega bi vedela da me razume. Saj so tu sodelavci, sosolci, kolegi…a to ni to. Marsikdaj kdo rece, da zivljenje brez prijateljev ni mogoce. In poleg tega, da je moj partner moj najboljsi prijetelj, nimam nikogar na katerega bi se zanesla. Poleg njega nikogar, s katerim bi si zelela it zurat… S fantom imava sicer polno zivljenje. Malo kaksni izleti, potovanje v tujino, kino, gledalisce, sport… Ampak nekaj mi vseeno manjka. In prijateljstva se ne dobi cez noc. To si ne mores zeleti in misliti, da bos takoj dobil. Moj partner pa je odrascal v mestnem okolju kjer se danes zivi in ima zato mnogo vec znancev. In ko bi s kom sel na pijaco, ne razumem.. Saj se trudim in na koncu je vse lepo in prov. Ampak na zacetku sem pa uzaljena in se pocutim zapostavljena. Postanem posesivna in to le iz razloga ker jaz nimam tega.

Ne pocutim se dovolj sposobno (ceprav vsi domaci, fant..verjamejo vame). Vem da sem sposobna marsicesa…ampak takrat ko bi najbolj morala verjeti v to, odpovem. Vcasih preprosto dvomim vase.

Imam, poleg vsega tega, se en problem. Sem zelo zivcna. Nevem od kje je to prislo…morda sem tak karakter, morda sem navajena od majhnega da popizdim… Vem pa, da to ni ok. Pri teh letih (22) me majhne stvari lahko tako vrzejo iz tira, da zgubim glavo. Pac reagiram nervozno…z glasnim glasom…nesramnostjo…odrezavostjo… In to ni ok ne za moje bliznje, ne za moje zdravje. Tudi nasploh govorim zelo energicno. In tudi ce nisem zivcna izpadem napadalna in lahko tudi naporna. Kar pa sploh ni moj namen. In nenehna samokontrola…govori potiho…govori pocasi…ne jezaj se…ne zivciraj se… me pripelje do glavobolov, slabega spanca, solz…

Vse preveckrat se ukvarjam z drugimi in njihovo zalostjo. Kar me jezi! Ko zvem kaksna usoda je doletela nekoga, tako socutvujem z njim, da mi je zelo hudo. Predstavljam si, kako bi bilo meni. Kar me spravi v dvome, v sprasevanje zakaj se to dogaja. Kar pa vodi v en zacaran krog, saj me boli za druge. Kot da nimam, vsaj trenutno, dovolj problemov sama s sabo.

vse preveckrat me obdajajo negativne misli. In ker so moje misli negativne, hitro zacnem kritizirati druge, kar pa je se en dokaz, da stvari pri meni ne stimajo. Da sama sebi nisem vsec.

Verjetno je vse to pogojeno s tem, da se vedno zivim v stanovanju z “bivsimi” prijateljicami… da cutim negativno energijo in da vcasih 2x premislim ali bi sla v kuhinjo, ali naj rajsi pocakam, da ne bo nobene.

Ob takih trenutkih, ko se to vse nabere v meni, si zelim le spanja. Takrat pozabim na to vse. A kaj ko se zbudim z glavobolom, ki me opomni na vse to.

Zdi se mi, kot da ne vem kdo sem. Kaj si zelim. Kje je moj prostor. Kdo so ljudje ki mi najvec pomenijo. Kaj dobro znam in kaj moram se popraviti. Vcasih se mi zdi, kot da si se vedno zelim uresniciti tisto najstnisko zeljo biti popularna, priljubljena, vsem za zgled..

Ne vem. Vse to kar sem zgoraj napisala, sem ugotovila ob vsem tem premisljevanju o sebi.

Zato bom hvalezna za kakrsnakoli mnenja, nasvete.. Morda tudi kaksna knjiga, ki bi mi pomagala.

Hvala!

Po moje si ti čisto OK in se po nepotrebnem vznemirjaš. Imaš delovne navade, “dozo humorja potrebno za druženje, si komunikativna na svoj način in imaš še svojo”ljubav”.

Vsa zadeva ti “laufa”in v nekem smislu segaš z dejanji (dejstvi) od svoje bivalne družbe, ki tega ne more ali mogoče tudi noče imeti. Pri vsakem “seganju ven”pač moraš različna mnenja sprejemati, v bistvu se gradiš v sprejemanju različnosti, ki pa je kasneje sploh pogoj za vodenje in delo z ljudmi, ali samo delo. Tudi za sobivanje.

Po moje si nekoliko”individualista” kar je vsaj meni všečno, delovno-službeno strokovno (na predavanjih in vajah) lahko “dihaš” s stroko in cenili te bodo predvsem po znanju.
“Privatno” družbo oz. sebi primerno družbo, tudi družbo za prosti čas pa si lahko oz. ima VSAK možnost si jo izgraditi. V takšno gradnjo pa moraš kar dosti VLAGATI in jaz bi vlagal, saj dobiš to vse povrnjeno.Tudi bivalno okolje si lahko izbiraš.

Sicer pa takšne ljudi , diploma do 25 leta, z delovnimi navadami in neko individulnostjo delodajalci radi zaposlujejo. Vedno trg del. sile potrebuje “dobre”, upam pa, da imaš “pravo smer študija” tako, da lažje vstopiš nanj.

Težave ti povzroča slikica v glavi, v kateri je vse popolno. Bojiš se izgubiti nadzor, zato poskušaš nadzorovati vse in vsakogar. To pa v realnosti ni mogoče. In ker ne dosežeš tega cilja, si stalno frustrirana (to ti sporoča tudi tvoje telo, ko postaneš, kot praviš, živčna). Ugotovila si, da sveta ne moreš spreminjati do take mere, kot si želiš, zato ti preostane še menjava tvoje slike v glavi. Tja si jo postavila sama, čeprav se na prvi pogled ne zdi tako (ponavadi “krivimo” preteklost, vzgojo itd.). Saj že nekaj delaš na sebi, vendar spet v povezavi s tisto sličico (želiš popolno spremeniti samo sebe). To, da želiš biti uspešna, kaže, da si želiš imeti več moči v svojem življenju, vendar si jo morda skušaš pridobiti na način, ki zate ni realen (želiš si npr. družine, mirnega življenja, vendar imaš morda občutek, da tukaj ni prave moči, zato jo iščeš v karieri in prepoznavnosti pri vrstnikih). Če pa bi dejansko dosegla tako prepoznavnost, pa se verjetno ne bi počutila dobro, ker bi ti dejansko ustrezalo drugačno življenje. Ne da se sedaj napisati, delaj to in to, pa bo bolje. Začetek je že, da ugotoviš, kaj si želiš, kakšne so tvoje slike in ali so realne. Morda bi bilo dobro kaj spremeniti, vendar ne gre čez noč. Morda bi si lahko prebrala knjigo Umetnost samoprenove in od tam nadaljevala.

Veš, v našem minljivem življenju ljudje stalno odhajao in prihajajo. To tako je. Prijateljstva se končajo, nastajajo nova. Tudi ljubezni. Bi ti rada napisala, da ne premišljuj na tako intenziven način. Preveč čustev in energije vlagaš v prijateljske odnose in ravno zato se ta končajo. Misli raje nase in na svojo osebno srečo. To ni egoizem, kot bi marsikdo rekel, ampak modrost, ki jo moraš osvojiti. Tudi mene osebno preveč ganejo tragedije in nesreče drugih, potem pa sem žalostna in nemočno premišljujem. Tratenje energije v nulo, po domače.
V svoje življenje sprejmi krog ljudi, ki jih imaš rada in kateri ti to vračajo. Potem boš lažje našla tudi prijatelje. Zakaj se tako obremenjuješ s preteklostjo? Te žal ne moreš več popraviti. Glej v naprej, vsak dan posebej ti bo prinesel nekaj novega. Razumno dekle si, kar se razbere po pisanju. Odveč je tvoja skrb. Sposobna si preseči taka globoka razmišljanja, ki ne vodijo nikamur.
Pa srečno!

Imam občutek, da je na prvem mestu predvsem iskanje tvojega poslanstva v življenju. Kaj bi delala, da bi obogatila svoje življenje oz. da bi bilo tvoje življenje za nekoga ali nekaj dar oz. da bi pustilo sledi. Ni nujno, da velike. Poleg družine še nekaj…
Zdi se mi, da ti veliko pomenijo odnosi med ljudmi, zato ti “le” prijateljevanje s fantom nekako ni dovolj (čeprav je dober partnerski odnos velikega pomena!).
Premisli, katere talente imaš in kako bi jih lahko uresničila tudi v tistem “poleg družine.” Danes je ogromno možnosti. Poskušaj na ta način najti kakšno delo z ljudmi ali nekaj, kjer boš lahko videla sadove svojega dela (preko študenta, prstovoljstvo,..), in boš zaradi svojega resničnega izraza in kreativnosti lahko postala bolj pristna in zaradi tega bolj zadovoljna in srečna. Počasi se bo sprostila tudi velika potreba po samokontroli in kontroli drugih.
Da bi bila manj živčna, bolj potrepežljiva, se moraš predvsem sprostiti. Pa ne mislim samo telesno, ampak odvreči to potrebo po primerjanju in stalnim nadzorom, ki je postalo del tvojega čustvenega sveta in se ga ljudje navadno sploh ne zavedamo. Če le imaš malo veselja, poskusi s kakšnim kreativnim ustvarjanjem (likovnost, glasba, ples). Sama ali pa se vključiš v kakšno delavnico, kjer je v ospredju ustvarjanje iz sebe in ne toliko tehnično znanje – stran od kontrole!
Srečno!

Najprej hvala za vse odgovore, so mi prisli prav. Hkrati pa jih bom se nekajkrat prebrala…za spodbudo.

Danes pa sem ugotovila se nekaj.
Da gojim stare zamere. Ne glede na to, kako se trudim, se spominjam preteklosti in slabih stvari, ki so me prizadele. Se danes, preden stopim v stanovanje, me stisne pri srcu. Ker vem, da poleg mene tu zivita dve osebi, s katerima se ne razumem. Zalostno, a tako je.

Ugotovila pa sem tudi, da sem odvisnica. Da sem oseba, ki je nenehno od nekoga odvisna. In to me jezi in zalosti ob enem. Trenutno imam obcutek, da sem odvisna od fanta. Ne priklepam ga nase, brez njegove zelje. Veliko sva skupaj, a tako pase tudi njemu. S tem ni nic narobe. Vendar pa je problem v tem, da si ne predstavljam zivljenja brez njega. Da mi stisne v srcku, da sam pomislim na to, da ga morda le 3 mesece ne bi bilo. Ko je sel poleti za 14 dni na dopust…sem mislila da me bo od zalosti pobralo. Pobralo, ker se ga tako pogresala. Imela sem solzne oci vse do trenutka, dokler nisem zvedela, da ga bom vidla prej. Nocem biti odvisna, a po drugi strani nimam nikogar s katerim bi se poleg njega se tako intenzivno druzila. Vcasih se mi zdi, da bi bile stvari drugacne, ce bi zivela skupaj. Tako bi se lazje odlocila, da kam grem, saj bi vedela da ko se vrnem bo z mano. Tako pa vem, da ce kam grem, ga verjetno ne bom videla cel dan. Zato vcasih raje ostanem doma, saj mi je ljubse biti z njim.

Vseeno pa vem, da je zame dobro, da koncam to odvisnost. Pa ne, nikakor ga nocem nehati ljubiti. Ker vem, da ko bom zatrla svojo odvisnost…in bova jaz in on, ga bom ljubila se bolj. Mi bo vsak trenutek se bolj pomemben.

Ampak ne vem kako…ne vem kako naj nardim korak naprej. Kako naj zacnem svojo pot do cilja?

Zmedenka

Ne vem, ampak tvoja zgodba je tudi nekako moja! Prav enako čutim in trenutno sem spet v taki situaciji, ki se mi zdi brezizhodna, zato pa sem prišla malo preverit zgodbe drugih ljudi na forumih, ker mi včasih dajo vsaj malo volje in energije, ko vidim, da obstaja kaj hujšega.

Zdi se mi, da mi bo razneslo glavo… samo obremenjujem se s stvarmi, ki niso v dosegu mojega nadzora in premalo s seboj, da bi postala boljša in bolj pozitivna.

Od vsega me najbolj moti, da toliko energije porabim za neko pretvarjanje, kako zanimivo življenje imam, koliko energije imam itd. Pa ni tako! V resnici pa se dajem v nič in v vsaki stvari najprej vidim, kaj je slabo in kje je “luknja”. In od tam lepo naprej – v negativno. To potem prenašam na ljudi in mislim, da bom počasi izbugila še zadnjo prijateljico, ker sem do nje posesivna, nesramna, ljubosumna na ljudi, ki so v njeni bližini, skratka se mi zdi, da ji nič ne dajem in da me v življenju res ne bo pogrešala.
Manjka mi samozavesti še pa še več. In to se odraža povsod, najbolj pa se bojim ljudi, za katere rečemo, da te skužijo.

Po drugi strani pa vem in se zavedam, da imam mnogo kvalitet, ampak jih spet postavljam na tehtnico, ker bi rada bila najboljša in ker to pač človek ne more biti kar tako, brez da bi dokazal, pač ostajam tam nekje, dokler me kdo ne odkrije. Ali pa se mi zdi, da je tudi to premalo za najboljše.

Tudi jaz rabim vzpodbudno besedo, ne pomagajo mi več tiste, pozitivno glej itd.

Irena, da boš vedela, da nisi sama…

Špela!

Bravo, točno tako. Zdaj pa se začne delo. Veliiiiiko dela, ki prazaprav sploh nikoli ni opravljeno. Vedno se da še nekaj izboljšati….

Veliko poguma je treba, da pogledaš na zadevo s tega zornega kota. Čestitam ti!

Veliko potrpljenja sami s seboj ti želim, Mojca33

strokovna pomoč??

Zanesljiva in zate (mislim) nujna rešitev.

Srečno!

Kamorkoli greš, nosiš sebe s sabo. Sama sebi nisi prijateljica. Pri tem okolica nima nobene vloge. Ti si tista, ki bo morala spremeniti sebe. Neodločnost, strahopetnost, slaba samopodoba vse to živi samo v tebi in te žre, ne glede na to koliko faksov narediš, koliko ljudi te občuduje… Bodi srečna, da te ima rad vsaj kdo. To je dar, ki ga ni deležen vsak in nehaj jamrat. Ko boš vesela boš srečna.